Na Češkem ne bi mogli bolj absurdno obeležiti sedemdesete obletnice dogodkov, ko je Komunistična partija Češkoslovaške (KSČ) leta 1948 izsilila prevzem oblasti in začela svoj boljševiški teror, ki je bil še posebej naperjen zoper katoliško cerkev.
Češki parlament je to sredo, zadnjo februarsko sredo, le tri dni po tej okrogli obletnici, v prvem branju odobril predlog Komunistične stranke Češke in Moravske (KSČM), naslednice KSČ, da se obdavči finančne kompenzacijo, ki jo katoliškim in ostalim cerkvam, vključno s Federacijo judovskih občin, izplačuje država od leta 2013 dalje.
Najprej je treba razložiti, da je ta zakon leta 2013– po skoraj četrt stoletja vročekrvnih razprav –sprožil proces povrnitev ukradenih cerkvenih nepremičnin v vrednosti, ki so jo ocenili na tri milijarde evrov. Poleg tega pa je zakon za zgradbe in parcele, ki jih ni bilo mogoče iz raznih razlogov vrniti, vpeljal tudi izplačevanje odškodnin v višini, ki presega dve milijardi evrov,
Izplačevanje teh odškodnin poteka že od 2013, zakon pa predvideva, da bo to trajalo naslednjih trideset let, se pa izplačila vsako leto usklajujejo z gibanjem inflacije, da ohranjajo svojo vrednost. Zakon je bil sicer napaden in kritiziran z raznih strani, predvsem ostri sta bili protikatoliška levica in sekularna desnica, toda ustavno sodišče je njegovo veljavnost dokončno potrdilo.
Razprave o tem zakonu so sčasoma potihnile. Zaključek je bil enoznačen: Dolgo je trajalo, ampak Češka se je na pravilen način, vsaj v tem primeru je bilo tako, le spoprijela s svojo polpreteklo zgodovino.
In tako je bilo vse do lanskih oktobrskih parlamentarnih volitev, na katerih je izrazito močno, prejel je skoraj 30 % glasov, zmagal tajkun in bivši češkoslovaški estebejevec, se pravi udbaš, Andrej Babiš. To je človek brez neke izrazite ideološke hrbtenice, zato pa izrazito nadarjen populist. Da zgodbo skrajšamo: nobena od desnosredinskih in tudi levosredinskih parlamentarnih strank ne želi z Babiševo stranko v koalicijo. Med razlogi se omenjajo policijske preiskave zaradi zlorabe evropskih dotacij pri gradnji enega od luksuznih hotelov. Babiš ostaja premier, ki pa še ni zbobnal večinske podpore v parlamentu.
Komunisti, ki se za razliko od ostalih boljševikov v srednji Evropi nikoli niso preimenovali in se tudi nikoli niso niti vsaj navidezno poslovili od svoje morilske preteklosti, so zato že kmalu začutili svojo zgodovinsko priložnost, da se ponovno etablirajo. Čeravno so se na oktobrskih volitvah dokaj slabo odrezali, dobili so manj kot osem odstotkov, so se Babišu prekanjeno ponudili za partnerje, tudi če jih ne bo povabil v vladno koalicijo. Smo fleksibilni, izjavljajo. Pripravljeni so ga pač podpirati v parlamentu, pa tudi če ne bodo dobili ministrskih stolčkov. Imajo le en sam pogoj: pogreti želijo staro juho proticerkvenega sovraštva. Obdavčiti želijo kompenzacije, ki jih država izplačuje za tiste cerkvene zgradbe in parcele, ki jih iz različnih razlogov ni bilo mogoče vrniti v naravi.
Babišu to sicer sprva ni preveč dišalo, je pa pač le dovolj pragmatičen. Zavedal se je, da na Češkem po letu 1989 s komunisti ni nihče hotel češenj zobati. Toda oblastiželjnost je pri njem zmagala.
In tako je soglašal z razlago, da bo država na ta način vsako leto prihranila 15 milijonov evrov (tolikšna naj bi bila vrednost davka) od skupaj 80 milijonov, ki jih sedaj vsako leto nakazujejo cerkvam. Skupaj s poslanci njegove stranke so zakon podprli še komunisti, protimigrantski fašisti Tomia Okamure, nekateri prorusko usmerjeni socialni demokrati, podprl pa ga je tudi protievropski fanatik Václav Klaus mlajši, član desnosredinske stranke ODS, ki je ta zakon pred petimi leti sprejela, saj je bila tedaj glavna vladna stranka.
Nasprotniki zakonske rešitve, s katero bodo obdavčili kompenzacije cerkvenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, argumentirajo, da je odločitev povsem nemoralna kot tudi povsem iz trte zvita. Prav tako ni zalegel očitek, da gre za navadno Babiševo politično trgovino. To je pravzaprav kar sam priznal, ko je dejal, da bo zakon, če bo tudi v naslednji obravnavi dobil dokončno potrditev v parlamentu, tako ali tako doživel brodolom na ustavnem sodišču.
In tako je Češka – sicer res le v prvem branju, toda ni kaj, že to je dovolj simbolično – spustila v zrak pomenljiv ter skrajno osupljiv balonček povratka v razmere, ki so veljale za presežene.
