Ko so evropske vlade obravnavale in dodelile finančno pomoč-posojilo Grčiji, si skoraj nihče ni delal utvar, da je Grčija res sposobna posojilo tudi vrniti. Vlade v državah, katerih banke bi bi bankrot Grčije najbolj prizadel (Nemčija, Francija), so se zanašale na to, da bodo njihova gospodarstva enkrat v prihodnosti, ko naj bi se izmotali iz krize, bolj odporna na priznanje izgub velikih bank, ki so lahkomiselno kreditirale grško potrošnjo.
Glede na to, da sta predsednika Türk in Pahor dala besedi razum nov pomen, lahko rečemo, da samo najbolj “razumni” podporniki arbitražnega sporazuma verjamejo, da je včerajšnji referendum odpravil vse ovire za določitev pravične razmejitve na morju in za vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Oni malo manj “razumni” podporniki, ki jih najdemo predvsem med gospodarstveniki se zavedajo, da so si kupili le nekaj časa do ponovne eskalacije problema in poslabšanja odnosov med državama. Ob vseh enostranskih izjavah, različnih tolmačenjih in doslej prelomljenih dogovorih je to pač nerazumna realnost.
“Nerazumnim” nasprotnikom sporazuma po tesno izgubljeni bitki ni potrebno kapitulirati, še k defenzivi se jim ni treba zateči. Glavni razlog, za ofenzivno držo je lahko dejstvo, da se velikim igralcem v Evropski uniji fučka tako za naš teritorialni izhod na odprto morje kot za čimprejšnje članstvo Hrvaške v EU.
