Pod razburkano gladino

Stari slovenski pregovor pravi, da »tiha voda bregove dere«, ker hoče zbuditi pozornost za bistvene stvari, ki pa se mnogokrat dogajajo v tišini, daleč od oči javnosti. Ribiči v kalnem zelo dobro poznajo pravilo, da je potrebno javnosti vreči kost, ki jo bo dolgo glodala in se z njo ukvarjala, da lahko v miru dosežejo svoje skrite cilje. Najbolj jasen in preprost primer preusmerjanja pozornosti je bil vik in krik okoli domnevnega bogastva RKC-ja v Sloveniji takrat, ko so sedanji tajkuni na očeh javnosti bogateli s privatizacijo podjetij. Daleč od medijske pozornosti se v tem mandatu dogaja tudi redefinicija predsedniške funkcije.

Slovenija nima sreče s predsedniki države. Vse kaže, da so “kontinuitetniki” bili pripravljeni na našo sedanjo ureditev le, če bo za njihovega partijskega šefa ustvarjeno mesto, ki mu bo v očeh javnosti omogočilo prvo in najvišje mesto. Da je potem Kučan nastopal kot »kandidat ljudstva« in s podporo medijev zmagoval na volitvah je svojevrsten paradoks. Partijski sekretar, ki je z železno roko vodil svoje tovariše se še danes predstavlja kot nadstrankarski. Predsedniška funkcija pa mu je bila le fasada za zakulisno vodenje države.

Potem je nastopil bivši predsednik vlade, ki je tonila v korupciji. Mediji so ga oprali. Volivcem je zamolčal, da je težko bolan in zato tudi neprimeren za delovno mesto predsednika. Njegov mandat je zaznamovan z zapiranjem vase in s čudnimi potezami, ki smo jih pripisovali njegovi ekscentričnosti. Janez Drnovšek ni bil nedolžen politik, ampak je bil vodja stranke, ki je v Sloveniji institucionalizirala korupcijo, ki je pripeljala do sedanjega tajkunsko-partijskega lobističnega sistema, ki sloni na ideološkem in popolnem medijskem monopolu. V demokraciji ni potrebno imeti 99% glasov, dovolj je, da jih imaš 46 v parlamentu. To spoznanje vladajoči trojček + Desus izkoriščajo v škodo vseh nas.

Tudi s tretjim predsednikom nismo imeli sreče. Mediji so v kratki predvolilni kampanji ustvarili in priljubili volivcem sedanjega predsednika. Protikatoliški refleks na katerem so gradili že diverzijo ob privatizaciji, je tudi tokrat odlično deloval. Predsednik države je postal nekdo, ki je bil v Sloveniji neznan in slovenskemu volivcu ni imel česa pokazati. Takoj po svoji izvolitvi pa je pokazal svoje barve. Bile so to krvavo rdeče barve pravega komunista. Njegova prva poteza je bila blokada slovenske diplomacije. Čas je delal zanj, mediji so ga podpirali, saj smo bili sredi predvolilnega boja, kjer je bil klic kontinuitete »Janša mora izgubiti!«.

Štiriletna svoboda je novinarjem dobro dela. Prvo leto Pahorjeve vlade so bili novinarji še kritični in so pisali z neko distanco. Zdaj tega ni več. Pokoritev novinarjev preko lastnikov in drugih kanalov je uspela. Kritičnost je zamenjala servilnost. V tem procesu se je zgodilo, da smo na začetku mandata vedeli kam in kako luksuzno potuje predsednik države kamorkoli gre. Zdaj o njegovih potovanjih ne beremo nič drugega kakor le dobre stvari, čeprav stanejo prav toliko kakor prej in so cilji prav tako eksotični kakor so bili prej. Da, Türk potuje in potuje, pravzaprav se gre neko privatno zunanjo politiko a nihče ne dvigne glasu.

Druga stvar, ki opazovalca bode v oči je nenehna rast pristojnosti, ki jih Vlada RS z zakoni prenaša na protokolarno funkcijo. Lahko bi rekli, da doživljamo »prezidencializacijo« naše parlamentarne demokracije. Ne nazadnje je čudno, da predsednik imenuje šefa protikorupcijske komisije, kar je tipično eksekutivna funkcija in torej v pristojnosti Vlade. Veljalo bi sprožiti ustavni spor glede tega zakona, čeprav Ustavno sodišče, ki je politično kot še nikoli, odločilo, da je vse skupaj skladno z našim pravnim redom.

Türk že od svojega nastopa hrepeni po večjih pristojnostih in zato tudi lobira. Če se kdo z njim ne strinja, on tega ne sliši. Mimo svojih pristojnosti je deloval v škodo Slovenije ob tkim. »reševanju Hrvaškega vprašanja« in ob referendumu. Da zadeva ni tako kristalno jasna, govori dejstvo, da še ni končana, ampak je preložena na naslednjo vlado.

Sedanji predsednik je že večkrat pokazal, da je tam le za kontinuiteto. Njegova izjava o »drugorazrednosti« je dovolj znana in govori o drži do drugače mislečih. Čeprav naj bi bil »vrhunski diplomat«, mu večkrat uidejo take in podobne izjave. Kdor ob tem trdi, da je predsednik »moralna avtoriteta« nima pojma o morali in avtoriteti ali pa je podlegel »našizmu« za vsako ceno.

Nespametno je enačiti vsakokratnega predsednika z nestrankarsko držo, moralno avtoriteto, z nekim najvišjim razsodiščem zoper katerega ni ugovora, saj so vsi trije dosedanji predsedniki dokazali, da imamo z njimi smolo in ne izbiramo najbolje. Očitno postaja, da je kontinuiteta spoznala, da bo prav to mesto ostalo še kar nekaj časa v njenih rokah in so zato sklenili, da ga okrepijo. Tudi, če za dalj časa izgubijo oblast, bodo težko popravili vse, kar počasi a zanesljivo utrjujejo kot svoje revirje: sindikate, državni del gospodarstva, medije, predsedniško funkcijo, nadzorne svete, paradržavna podjetja, NVO, ki so ideološko blizu sedanji vladi in prejemajo ogromno proračunskega denarja, zakon o RTV, itd. itn. Spisek je tako dolg, da bi se Slovenija iz te hobotnice izvlekla le, če bi volivci vzdržali medijski pritisk in večkrat zapored glasovali za pomlad.

Ker so to ni zgodilo pred dvema letoma, se bo težko zgodilo čez dve leti. V tem času pa bomo deležni še mnogo kosti, ki nas bodo zaposlovale in delile, da bodo lahko v zatišju nepozornosti, korak za korakom, oblikovali državo po svoji podobi.

Foto: Wikipedia