S stanjem neugodne mentalitete pa se bomo enkrat morali soočiti. Pokazatelj naše psihološke ozdravitve v tem pogledu bodo Prešernove nagrade za izjemne dosežke tistim, ki si drznejo biti aktivni tudi v visoki starosti.
Nedavna podelitev Prešernovih nagrad za izjemne dosežke kaže na neugodno stanje mentalitete komisije za podeljevanje. Ker to osamljen primer, vse kaže na eskalacijo neugodne mentalitete v tej državi. V tem smislu smo predhodno osvetlili sindrom mentalitete splošne stavke javnega sektorja 2018, ob tem pa pokazali na finančno nevarnost ali izjemno hude posledice sindroma za to državo. Tokrat bomo osvetlili neugodno stanje pri upokojenstvu.
Sindrom pri upokojenstvu
Na obstoj problema pri upokojenstvu, skupaj s problemom v javnem sektorju, kaže naslednja sumirana ugotovitev: »Več kot 23 odstotkov vseh odhodkov javnih finance so stroški dela in ta delež se je v zadnjih desetih letih povečal. Večji delež imajo le še pokojnine. Delež teh v javnih izdatkih znaša več kot 25 odstotkov in se je v zadnjih desetih letih povečal za več kot odstotno točko, če bi zaradi krize usahnili prihodki.« (cit. po Karel Lipnik – tu).
Projekcije slovenskih demografskih gibanj (npr. tu) pa pokažejo, da prihaja pri upokojenstvu do sindroma prevrnjenosti na glavo. Delež starejšega prebivalstva se je namreč povečal in delež mlajšega prebivalstva zmanjšal, tako da se je oblika grafa, s prvotne piramidno stoječe, spremenila v piramido, obrnjeno na glavo. Na glavo sili tudi oblika grafov, ki kažejo, da se je delež vplačnikov finančnih sredstev v pokojninski sistem skrčil, delež prejemnikov izplačil iz pokojninskega sistema pa razširil.
Na našo sprevrnjeno mentaliteto o upokojenstvu pa kaže poznana izjava uglednega javnega uslužbenca, pristojnega za pokojnine, o Matildi za upokojence – »Upokojenci so najbolj varni od vseh. Ni se jim treba za službo bat. Česa se čejo upokojenci bat? Česa se čejo upokojenci bat? Samo Matilde!« (cit. primerjaj po – tu in tu).
Paradigma o aktivni starosti
Da gre pri upokojenstvu za anomalijo mentalitete, kažejo primeri pasivnega upokojenstva, skupaj s pristno mržnjo zoper tiste osebe, ki so aktivne tudi v visoki starosti. Poglejmo primer, in sicer neugodna postopanja pristojnih javnih uslužbencev zoper osebo, ki je leta 2004, po izpolnitvi polnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine – 64 let starosti, preko 40 let pokojninske dobe in plačani vsi prispevki –, ostala aktivna tudi v visoki starosti kot samozaposlena.
Življenjski paradigmi navedene osebe o aktivni starosti je sledila sprevrnjena postopkovna reakcija s strani pristojnih javnih uslužbencev. Slednji so namreč, na ugotovitev dejstva o izpolnjenih polnih pokojninskih pogojih in o nadaljnji delovni aktivnosti, odreagirali tako, da osebi niso priznali nobene pravice do starostne pokojnine. Pokojnino so bili pripravljeni priznati le, če oseba popolnoma preneha s profitno aktivnim delom. Nadalje so bili pripravljeni priznati del pokojnine v primeru, če bi oseba po upokojitvi nadaljevala z delno zaposlitvijo, torej zaposlitvijo kot odvisnim delovnim razmerjem pri nadrejenem delodajalcu, nobene delne pokojnine pa niso bili pripravljeni priznati osebi, ki je zaposlitveno neodvisna, torej ki je samozaposlena.
S svojo mentaliteto so javni uslužbenci povzročili, da je ostala oseba, po svojem 64. letu starosti, 44. letih pokojninske zavarovalne dobe in plačanih vseh prispevkih, za dolga leta brez pokojnine, ob tem pa jo prisili v udeleževanje dolgotrajnih upravnih in sodnih postopkov. Postopki so tekli od prve odklonilne upravne odločbe, preko ustavne odločbe, ugodilne sodne odločbe, do neizvrševanja ugodilne sodne odločbe s strani javnih uslužbencev in nadalje do neizvrševanja tudi ugodilne sodbe višjega sodišča, zaradi česar je moralo priti do odločbe izvršilnega sodišča, ki je javne uslužbence prisilila, da so začeli izpolnjevati sodno ugodene pokojninske obveznosti, na kar je prišlo do nove neugodne reakcije, zaradi te do novega sodnega spora in nove ugodilne sodbe.
Toda kljub navedenemu je bila ob zaključku neugodnih postopkov oseba, skladno s paradigmo o aktivni starosti, še vedno aktivna, tedaj s preko 73 leti. In to ni osamljen primer, podobne simptome sprevrnjene mentalitete je najti tudi v zadevi zoper invalidno osebo, ki si je tudi drznila ostati aktivna v visoki starosti kot samozaposlena (prim. ustavna odločba U-I-40/09-15).
Sprevrnjena mentaliteta javnega sektorja in pasivnega upokojenstva v tej državi, skupaj s pristno mržnjo do oseb, ki so aktivne tudi v visoki starosti, je s tem osvetljena.
Paradigma o Prešernovi nagradi aktivni starosti
Vprašljiva podelitev Prešernovih nagrad za izjemne dosežke torej ni osamljen primer eskalacije neugodne mentalitete v tej državi. Predhodno smo osvetlili anomalijo mentalitete splošne stavke javnega sektorja 2018. V tokratnem prispevku smo osvetlili tisto o pasivnem upokojenstvu, skupaj s pristno mržnjo zoper osebe, ki so aktivne tudi v visoki starosti.
Kaj reči, »kdor seka korenine, zaman čaka plodov«. S stanjem neugodne mentalitete pa se bomo enkrat morali soočiti. Pokazatelj naše psihološke ozdravitve v tem pogledu bodo Prešernove nagrade za izjemne dosežke tistim, ki si drznejo biti aktivni tudi v visoki starosti.
