Pahorjeva hokejska zmaga

Ne rečem, da današnji referendum s svojim izidom ni prinesel ničesar. Ustoličil je morda ne popolnoma zanič sporazum, Pahorjeva in Janševa glava sta ostali celi in na svojih vratovih. Kljub temu je vsaj, kar se osnovnega namena glasovanja tiče, skoraj tako, kot bi 6. junija 2010 referenduma ne bilo.

Arbitraža kot statistka

Kar zadeva arbitražni sporazum, je rezultat namreč neodločen. Referendumi  so sicer res kot hokejske tekme: nekdo na koncu mora zmagati, četudi po kazenskih strelih. A takšen razplet s svojimi 20.000 glasovi razlike sporazumu med Pahorjem in Kosorjevo vsaj v očeh njegovih prepričanih nasprotnikov ni prinesel potrebne avtoritete. Na neki način se nam lahko zdi, kot da so volivci zvito vrnili mandat parlamentarcem, ki so jim mastodontsko pravno materijo precej neodgovorno podtaknili kot gnilo jajce.

Tako ni pričakovati, da bo imelo današnjih 51,5 odstotka glasov sporazumu v prid kakšno posebno težo, ko se bo čez leta treba soočiti z razpletom arbitraže, za katero smo prižgali zeleno luč.  Referendum najbrž niti ni zaprl vrat za še manj smiselno in veliko nevarnejše referendumsko odločanje o pripustitvi Hrvaške v EU, ki se je kot fantomska prikazen sporadično že pojavilo v razpravah o sporazumu.

Vse doslej povedano človeka vrača k temeljni ugotovitvi, da bi moral Pahor za svoj dogovor na vsak način pridobiti notranjepolitični konsenz, se pravi, vsaj “placet” največje opozicijske stranke. Po eni strani v zadevo gotovo ni vložil dovolj truda, po drugi strani pa je vprašanje, ali bi bil Janša sploh pod kakšnim pogojem pripravljen sprejeti tveganje podpore sporazumu. Z izjemo bržkone znatnega pritiska iz vrst Evropske ljudske stranke za kaj takega pač ni govorilo veliko dejavnikov. Paradoksno mu referendumski izid daje celo prav, saj so njegovi volivci po vsem videzu množično glasovali proti arbitraži.

Vendarle več od zmage v podaljšku?

A je Janša s svojo odločitvijo za frontalni napad na sporazum najbolj kriv ali najbolj zaslužen, da je slednja postala popolna statiska v referendumskem dogajanju. Šele kampanja demokratov, okrepljena z ostrimi besedami nekaterih ljudi iz vrst simpatizerjev vladajoče koalicije, je današnjemu glasovanju podelila status prvovrstnega političnega dogodka (kar po mojem mnenju glede na svojo vsebino ni bilo). Samo tako je razumljivo, da se je referenduma o zapletenem pravnem vprašanju brez neposredno otipljivih posledic (saj je do arbitraže še dolga pot) udeležilo za polovico več volivcev kot evropskih volitev.

Če je bila prav prestavitev referendumskega težišča Janšev cilj, pa je potrebno povedati, da se mu račun ni izšel. Res je za hip pod svojim okriljem znova zbral večino starega Demosa, kar mu nemara še lahko pride prav. Toda po drugi strani je Pahorjev uspeh kljub vsemu osupljiv. Na polovici mandata je  nekako ponovil dosežek iz leta 2008 in ga vsaj po številu osvojenih volilnih enot celo preobrnil. S tem je dokazal, da lahko kljub vsem Ultram, bulmastifom, prekoračenim hitrostnim omejitvam, spodrsljajem predsednika republike in slabi javni podobi predsednika vlade skupaj s svojim blokom ob čisto spodobni volilni udeležbi še vedno doseže večino.

Je v Ljubljani še kaj odprtega?

Janša je tako v veliki meri sam izsilil konec svojih medenih tednov, ko je bilo dovolj, da je zgolj kritiziral vladne ukrepe. Sedaj je lov na volilno zmago leta 2012 spet povsem odprt. Še enkrat se je pokazalo tudi, da se bodo morali v SDS in sicer v opoziciji začeti resno ukvarjati z Ljubljano. Prestolnica je bila znova tista, ki je z nadpovprečno visoko volilno udeležbo (ki za glavna mesta praviloma ni značilna) in nadpovprečno podporo sporazumu prinesla zmago zagovornikom arbitraže. Z našim glavnim mestom utegne biti podobno kot s hrvaškim, ki se je iz hadezejevske trdnjave spremenilo v trdnjavo levice. To pa bi – predvsem zaradi trenutnega mestnega vodstva – moralo koga zaskrbeti. Zanašanje na podeželje, ki je domala kot en mož glasovalo proti, namreč ne bo prineslo zaželenega uspeha.