Pred nekaj dnevi je pozvonilo na vratih. Ker je poštar svojo dolžnost že opravil, sem, hodeč proti vratom pomislil, da je lahko samo kak akviziter ali pa jehovci. In prav slednje se je izkazalo za resnično. Tam sta stala prijazna starejša gospa ter še prijaznejši mlajši gospod in še preden sem lahko karkoli rekel, sta me pobarala, če mi lahko nekaj prebereta iz Svetega pisma. In še preden sem lahko odgovoril sta to tudi storila. Priznam, da ne vem kaj sta prebrala (Nekaj o nebeškem kraljestvu, ki se je približalo, se mi zdi.), saj sem samo razmišljal, kako bi ju na lep način odslovil. Kar sem tudi storil. In sta se lepo pustila odgnati. Pustila sta mi le letak: Kdo zares vlada svetu. Napaka izpred nekaj let, ko sem dve jehovi priči, v odgovor na njuno prijaznost, prijazno spustil v hišo in se z njima zapletel v debato ob prebranem odlomku, me je namreč izučila. Obiskovala sta me potem takorekoč vsak dan, dokler nisem imel debat vrh glave, prijaznost pa se je že kdaj prevesila v vsiljivost, in sem ju, prijazno seveda, nekam poslal.
Vendar me je še vse popoldne pekla vest. Kot prepričan kristjan, si ne morem kaj, da ne bi občudoval njihove zavzetosti po oznanjevanju. Konec koncev počnejo le to, kar je naročil Jezus, ko je svoje učence poslal po dva in dva oznanjat Božje kraljestvo. (Lk 10, 1-12) Kot rahlo nervozen človek občudujem njihovo neskončno prijaznost, sploh če upoštevamo, da se marsikatere duri pred njimi zaprejo precej manj prijazno kot so se jim moje. In občudujem njihovo vztrajnost, saj jih to, da jim kdo zaloputne vrata pred nosom, prav nič ne moti, da ne bi čez nekaj dni prišli ponovno. In ko rečem: občudujem, pravzaprav potiho mislim: da mi gredo na živce.
In ko sem tako, pekoče vesti, premišljeval o jehovcih, mi je pred oči priplavala slika našega vedno nasmejanega, čez mero dobrega okusa prijaznega, neverjetno vztrajnega in trmastega predsednika vlade. Saj ne moreš odpreti vrat, časopisa, televizije, da te ne bi pozdravil njegov vsiljivi nasmešek. Zadnje čase še prtljažnik avtomobila odprem skrajno previdno, saj nikoli ne veš… A ni res? Tale naša vlada se obnaša kot neka čudna sekta (Pahorjeve priče, morda?) in on, Borut, prvi med ne tako enakimi, kot njihov svojeglavi (kolo)vodja. Jehovci resda oznanjajo, da se bliža Božje kraljestvo, konec sveta in večna sodba, Pahorjevci pa o božjem nočejo nič slišati, s kraljestvom so uspešno opravili že njihovi očetje in dedi, konca sveta ne bo, kot tudi zlepa ne bo konca krize, večno sodbo pa bodo prepustili slovenskim sodiščem, ki jo bodo s svojimi sodnimi zaostanki uspešno prestavili res nekam v večnost… In vse kar ostane nam, je letak: Kdo zares vlada svetu!
Pa sem se spomnil še psalma, ki sem ga ravno to jutro prebral v Hvalnicah. Molitev dobrega vladarja (Ps 100):
»Ljubim življenje brez graje, pridi in mi pomagaj. Doma bom ohranil srce čisto, ne bom prenašal, kar je zlo in krivično. Kdor dela hudo, ne bo obstal pri meni, ker sovražim hudobijo. Ne maram izprijenega človeka, hudobnega nočem poznati. Kdor svojega bližnjega skrivaj obrekuje, bo moral pred menoj umolkniti.Kdor se baha in razkazuje, ne bo ostal v moji družbi.Moje oči se ozirajo na zveste v deželi, da bi jih poklical v svojo službo. Kdor hodi po poštenih potih, naj mi pomaga pri delu. V moji hiši ne bo prebival, kdor snuje prevaro. Kdor ima v ustih lažnive besede, ne bo ostal v moji navzočnosti.«
In vas sprašujem: Imamo dobrega vladarja? Smo ga kdaj imeli? Ga bomo kdaj imeli?
