zablode

Upravičeno nas imajo za bedake

To, kar čudi, je, da trenutna oblast še vedno velja za relativno uspešno, vsaj tako kažejo ankete. Kljub padcu priljubljenosti je še vedno ogromna množica teh, ki se jim zdi ta oblast uspešna.

Mnogo Slovencev ne sprevidi, da rane iz vojnih časov otežujejo življenje

Laž, utrjena s terorjem se je torej, širila ter prepletala vse pore našega osebnega in družbenega tkiva. Formalna demokracija leta 1990 je ni mogla na hitro odpraviti – še manj vseh njenih globokih in tragičnih posledic –, zato njena odprava oziroma očiščenje ostaja konkretna in neposredna življenjska naloga.

Izločitev duhovnega in krščanskega iz družbene zvesti

V predmoderni dobi je civilizacija še izražala človekovo vpetost, da ne rečemo, priklenjenost na zemljo, kar je ljudem dajalo večjo trdnost in stabilnost in jih tudi med seboj povezovalo. Zdaj se je vse preoblikovalo v tekočo moderno, kot se je izrazil Zygmunt Bauman. Človek, posebno delavec, je vse bolj postajal kolesce v stroju industrijske proizvodnje, s tem pa kolesce v gibanju sveta, pri čemer so kot ponavadi kratko potegnili družbeno prizadeti.

Jernej Letnar Černič: Orwellovo leto 2019

Polnokrvno uresničevanje in varovanje ustavne demokracije, vladavine prava in človekovega dostojanstva v slovenski družbi pogojujemo ljudje, vsaj nekateri izmed njih, ne bodo dopustili vrnitve totalitarnega režima in njegovih praks.

Krepitev Evropi tujih kulturnih vzorcev

Sedanji neugodni družbeni trend, ki nakazuje krizo evropske civilizacije, se kaže v zatajevanju krščanskih temeljev in – pod kritiko strpnosti in kulturne širine – odstranjevanju krščanskih simbolov in vnosu tuje simbolike in norm na Zahod.

Koliko je vzorcev totalitarizma v slovenski družbi?

Pravosodni minister Goran Klemenčič je o primeru zastaranja primera Bavčar dejal, da bodo »letele glave«. Kar je najbolj presenetilo, ni bil odziv medijev, ki že kot po navadi stvari hitro pozabijo, ampak odziv ljudi. Javnomnenjske ankete so namreč pokazale, da je ministru Klemenčiču uspel neverjeten skok priljubljenosti.

Titojugend

Ljudstvo je že tako okuženo z dolgoletnim nasiljem nad njegovo dušo, mišljenjem, čutenjem, da sprejema pionirčke kot lep spomin na grozljivo komunistično dobo. Pozabilo pa je, da so v imenu rdeče zvezde premnoge umorili, še več okradli, nekatere pognali čez mejo, vsem pa jemali svobodo in nas ohranjali v revščini. Saj ni bilo tako hudo, bodo rekli pozabljivci in nostalgiki. Ali res ne?

Obstanek

V totalitarnih režimih ima oblast možnost totalno zavoziti in pognati narod v katastrofo. To se je zgodilo Nemcem pod Hitlerjem, skoraj se je zgodilo Rusom pod Stalinom, dokončno pa so šle stvari v franže pod Gorbačovom. To se je zgodilo v Jugoslaviji. To se zdaj dogaja v Venezueli. Zvesti privrženci lokalnih Flaggov delajo škodo in v absolutističnih sistemih je škoda absolutna. V demokraciji je drugače.

Čudna apatija je legla na slovensko dušo

Totalitarizem je poskus mobilizirati celotno populacijo v podporo uradni državni ideologiji in preganjanja aktivnosti, ki so usmerjene proti ciljem totalitarnega režima, to je sprožiti represijo ali državni nadzor vsakega drugačnega mišljenja. Totalitarni režimi ali gibanja se obdrže na politični oblasti tako, da vzdržujejo trajni državljanski razdor.

Dejavno sočutje – mera demokratičnosti

Primera koroških dečkov in podjetnika Smrtnika sta le vrh leden gore. Opozarjata, da se v državnih strukturah in med njenimi »ministri« – tistimi torej, ki bi ji morali streči, služiti – krepi duh večvrednosti in posebnosti, nedotakljivosti in ošabnosti. Država omogoča nastajanje »novega razreda«, nove jare gospode … Imajo oblast, imajo se za oblast, in … nihče jim nič ne more!

Totalitarni vrhunec

Vrhunčevi opisi povojnih pobojev so me vedno bolj spominjali na nekaj oziroma nekoga. Dolgo sem si razbijal glavo in se spomnil. Spomnil sem se na Eichmannov proces iz leta 1961 v Jeruzalemu. Eichmann sicer ni sedel v fotelju v družbi skrajno prijazne novinarke, ampak na sodni klopi, kamor so ga posadili Mosadovi agenti. A tudi on je opisoval pobijanje pisarniško uglajeno, s skrbno izbranim besednjakom.

O zarivanju glave v pesek

Od vsakdanjih dejavnikov, ki skozi tranzicijski čas najbolj pomagajo ohranjati družbeno moč boljševizma, je splošna nezmožnost – poimenovati ga. Pri tem ni važno, ali se mu reče boljševizem, komunizem, socializem, totalitarizem, enoumje, režim, enopartijski sistem ali kaj drugega, ob čemer se ve, za kaj gre.

B. Štefanič, Družina: Ustrahovalno orodje

Znanstveni posvet o brezpravju »v imenu ljudstva« Ob svetovnem dnevu človekovih pravic, 10. decembru (tega dne se spominjamo sprejema splošne deklaracije človekovih pravic), sta Študijski center za narodno spravo ter Društvo političnih zapornikov in drugih … Beri dalje

J. Paljk: Umrl bi, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku

Mene so se lotili zelo enostavno, bil sem študent v Trstu, gibal sem se v krogih naše narodne skupnosti, imel sem jugoslovanski potni list, vsako leto sem moral obnavljati dokumente za bivanje v Italiji, bil sem ranljiv tudi zaradi stalnega pomanjkanja denarja. Na meji so mi ponavadi vzeli potni list, ko sem se vračal, pome je zasliševalec prišel z avtom, me odvedel na zaslišanja, izmikal sem se in skušal biti premeten, a mi to velikokrat ni uspelo.

Med Molohom in Kristusom

Kaj je glavna pridobitev v desetletjih totalitarnega režima? To, da se nekdaj opevani slovenski narodni značaj spreminja. Zastrupljajo ga prikrit zločin, pritisk molka, iznakaženi jezik, virtualna resničnost, gosta mreža ovaduštva, neprestana sistematična laž, ideološka propaganda in naposled nemajhno kolaboriranje z režimom.