Ob napovedanem zmanjšanju izdatkov proračuna za leto 2012 za 800 milijonov se je pojavila teza, da tako hudo zategovanje pasu v javnem sektorju ne bi bilo potrebno, če bi bili v letu 2011 uveljavljena pokojninska reforma in Zakon o malem delu. V epskem slogu, a brez konkretnih številk, je to trditev v zadnji sobotni prilogi dela zapisal tudi nekdanji minister Svetlik.
Hkrati smo minuli teden izvedeli, da je proračunski primanjkljaj države v letu 2011 znašal skoraj 2,3 milijarde evrov ali 6,5 odstotka bruto domačega proizvod (BDP), kar je precej več kot je napovedovala odhajajoča vlada. Guverner centralne banke Kranjec je opozoril, da nas Evropska centralna banka uvršča skupaj z Grčijo med države z najmanjšo zanesljivostjo napovedi in kvaliteto podatkov o proračunskem primanjkljaju.
Gotovo se še spomnite medijskega pogroma ob nastopu Pahorjeve vlade, ko je predsednik računskega sodišča Igor Šoltes ugotovil, da zaradi neustreznih knjiženj v paradržavnih skladih državni proračun ni imel presežka ampak nekaj deset milijonov primanjkljaja. Sedaj, ko nas v Evropi sumijo, da zavajamo z napovedmi primanjkljaja za nekaj sto milijonov pa »nikome ništa«.
Na referendumu zavrnjena Svetlik-Pahorjeva pokojninska reforma k ublažitvi proračunskega primanjkljaja v letih 2011, 2012 in 2013 ne bi prispevala skoraj nič. To je lepo razvidno iz sporočila Ministrstva za finance v času referendumske kampanje.
Tudi Zakon o malem delu, ki je bil ena boljših stvari, ki jih je predlagala Pahorjeva Vlada, na proračunsko luknjo ne bi vplival.
Proračunski primanjkljaj je potrebno kratkoročno (v letu ali dveh) obvladati vsaj do te mere,da nam posojilodajalci spet začnejo zaupati in da se začne zmanjševati znesek, ki ga proračun plačuje za obresti na dolgove. V enem letu se mora primanjkljaj trajno zmanjšati za približno osemsto milijonov. Če tega ne bo, nas čakajo dvoštevilčne obresti na naše dolgove in kaznovalni ukrepi Evropske komisije.
Primanjkljaj se lahko zmanjša na tri načine: s krčenjem izdatkov, s povečanjem prilivov ter z višjo gospodarsko rastjo pod pogojem, da prilivi v proračun rastejo hitreje kot izdatki. Od vseh treh načinov je krčenje izdatkov edini način, ki ja povsem v domeni Vlade in kjer je možno učinek ukrepov verodostojno napovedati.
Razlastitev tajkunov in obdavčitev bogatašev sta sicer popularna predloga. Glede razlastitve je država omejena s pravno proceduro in v večini primerov sploh ni upravičenec ob morebitno dokazanem oškodovanju, ampak so upravičenci oškodovane gospodarske družbe. Če na primer Fructal uspešno iztoži za škodo Boška Šrota, bo odškodnino dobilo podjetje in ne država. Kot so hitro spoznali tovariši po drugi svetovni vojni, imajo zaplembe le enkratni ekonomski učinek, mi pa imamo strukturni primanjkljaj iz leta v leto.
Podobno je tudi z višjimi davki z izjemo davka na dodano vrednost. Premožni davčni zavezanci se razmeroma enostavno in povsem legalno lahko izognejo plačilu višjih davkov. Če se želi z višjimi davki na dohodek povečati prihodke proračuna, bi bilo potrebno povečati davke srednjemu razredu, ki pa ga že tako ali tako najbolj prizadene znižanje proračunskih izdatkov.
Kot alternativni predlog krčenju proračunskih izdatkov se navajajo še ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti. Tu je domet države zelo omejen. Velike infrastrukturne projekte je potrebno izvajati racionalno in nadzorovano, hitenje povzroči, da so projekti slabo domišljeni, da med izvajalci ni ustrezne konkurence in da je cena tako vodenih projektov previsoka. Poleg tega smo trenutno v takem javnofinančnem položaju, da nam za faraonske projekte ne bo nihče posojal denarja. Zdravo gospodarsko rast prinese le rast zasebnih podjetji na konkurenčnem trgu. Država lahko ustvari pogoje za tako rast, vendar je kratkoročne konkretne učinke praktično nemogoče napovedati.
Za zagotovitev rasti, je potrebni pogoj, da ukrepi za zmanjševanje primanjkljaja ne prizadenejo konkurenčnosti gospodarstva (tako odpade povečanje direktnih davkov in prispevkov). Povečanje DDV je ukrep v sili, ki lahko na koncu pogajanj o krčenju izdatkov doda h krpanju proračunske luknje kakšnih sto milijonov evrov.
Seveda bodo padali očitki, da so se vladne stranke izneverile kakšni predvolilni ali povolilni obljubi. A alternativa so stranke, ki se tri leta niso bile sposobne soočiti z naraščajočim proračunskim primanjkljajem in jim je zaradi notranjih nesoglasji koalicija razpadla. Fiskalna politiko največje opozicijske stranke pa lepo ponazarja relativiziranje zadolženosti ljubljanske mestne občine, češ da se mesto lahko zadolži še za 40 milijonov do zakonskega maksimuma. Izjava, ki je primerljiva s trditvijo, da imamo do grškega nivoja zadolženosti še petnajst let.
