Obračun pri šoštanjski staji

Vojko Flegar v kolumni na Razgledi.net opisuje spopad pri šoštanjski staji in kako je Karl Erjavec nedolžni šaljivec.

Če (je) obstaja(l) kakšen dogovor o ‘usklajenem omejenem posegu’ politike v slovensko elektroenergetiko (s poudarkom na Teš6), ki ne bi ogrožal samega projekta, pač pa prinesel predvsem ‘prerazdelitev vpliva’ in morda kakšen evro prihranka za povrh, potem v ta sporazum očitno niso bili vključeni vsi krčmarji. To dokazuje pismo vodstva agencije za upravljanje državnih kapitalskih deležev, ki – v funkciji katere skupščine? HSE ali Teša? ‘kar tako’?- neposredno od uprave elektroholdinga ultimativno zahteva ‘povrnitev uprave Teša v prejšnje stanje’ oziroma vrnitev Uroša Rotnika. A podoba ni nič boljša, četudi takšnega dogovora ni (bilo): le še bolj očitno je, da usodni problem te koalicije ni Karl Erjavec, ampak premierova stranka oziroma odnosi med njenimi ‘frakcijami’ na eni ter odnosi posameznih ‘frakcij’ z drugimi koalicijskimi strankami, predvsem Zares.

Pa še ta ni videti zgledno ‘enoten’, saj zagotovilo gospodarske ministrice Darje Radić o nadaljevanju projekta Teš6 ni v skladu z ‘duhom’ nekaterih izjav njenega ministrskega kolega in predsednika stranke Gregorja Golobiča. No, morda pa zato ni že v nasprotju. Vsaj ta hip je to ob dejstvu, da ‘vsi pišejo Borutu Pahorju, on pa ne piše nikomur’, vsekakor manj pomembno. Prav tako, kot je pravzaprav manj pomembno, ali bo projekt šestega bloka od petka spet vodil Rotnik; zaskrbljeni smo državljani lahko bolj zaradi zloveščega znamenja ‘objektivne’ politizacije komaj konstituirane agencije.

Nekaj je razlogov, zaradi katerih ta politizacija ne more biti nepričakovana, je pa vendarle nenavadno, da je tako odkrita. Nič namreč ne vemo o tem, da bi vodstvo agencije uradno ‘zaslišalo’ predsednika nadzornega sveta Teša, mu izrazilo dvom v utemeljenost in pravnoformalno neoporečnost razrešitve Rotnika ali ga povprašalo o tem, zakaj spričo ‘utemeljenih razlogov’ zgolj nekrivdna razrešitev (kot da ‘slaba komunikacija’ ne more biti krivdni razlog). In nič ne vemo o tem, da bi agencija, ki misli, da z Rotnikom ni ‘nič narobe’, zaradi njegove potem očitno neutemeljene razrešitve nameravala razrešiti nadzorni svet Teša (in ga morebiti še odškodninsko tožiti, če je to res ogrozilo črpanje posojila EIB).

Na drugi strani je Rotnik sam s hvalnico agenciji, ki da je pokazala, kako bi Slovenija lahko bila ‘v vrhu gospodarskih kazalnikov’ tej naredil slabo uslugo. (Kot tudi šoštanjski sindikalisti, a od teh pač itak ni mogoče pričakovati, da bi razmišljali o učinkih svojih besed.) In kaj potem, če ga bo nadzorni svet Teša ‘reinstaliral’? Bo zgledno komuniciral z nadzornim svetom, ki ga je razrešil, ta pa mu bo nepopustljivo gledal pod prste? Ali vodstvu agencije z Dagmar Komar na čelu res ni jasno, da z zahtevo po vrnitvi Rotnika temu izdaja bianco menico?

V zgodbi o šestem bloku so vsi – Pahor, Franci Križanič, Golobič in Radićeva …, aka slovenska vlada, Bojan Kontič, Srečko Meh, Rotnik, Milan Medved …, aka ‘šaleški energetski lobi’, ter Andrej Vizjak, Franci Bogovič, Robert Golob …, aka parlamentarna opozicija aka ‘posavski energetski lobi’ in zdaj še agencija – menda za transparentnost in racionalnost projekta Teš6 (in v širšem smislu za takšno organizacijo elektrogospodarstva, ki bo porabnike razveseljevala z nizko ceno, hkrati pa omogočala razvoj oziroma naložbe v nove elektroenergetske vire). Takšnega, ki bi se zavzemal za netransparentno in neracionalno naložbo v Teš6, navijal za visoke cene in bil za drobljenje naložbenih potencialov, še nisem slišal.

Cilji so torej jasni in tako rekoč aklamativno določeni, možnosti za to, da bo Teš6 navsezadnje en tak šentviški predor, elektrika kmalu (pre)draga in državna elektroenergetska podjetja brez razvojnih virov, pa niso majhne. Iz dneva v dan večje so. Ali pa bi me kdo rad prepričal, denimo premier Pahor ali ministrica Radićeva, da se da v sedanjem razgretem ozračju, polnem medsebojnih sumničenj, očitkov in obtožb o plenjenju in prevzemanju nadzora ter popolnem polomu korporativnega upravljanja v nekaj tednih priti do kolikor toliko razumne odločitve o šestem šoštanjskem bloku in smiselne ‘elektroenergetske strategije’?

Ali pa bi kdo morda to poskusil, kar nas očitno še čaka, na primeru NLB? Iz največje državne banke zadnje tedne po golem naključju kajpak curljajo Največja državna banka je v zadnjih tednih prava zlata jama za raziskovalne novinarje, ki odkrivajo, česar noben nadzorni svet ni vedel, nobena revizija odkrila in v kar nobena vlada ni imela vpogleda. Če elektroenergetika strategije še nima (ima pa trenutno Teš dva direktorja, enega de iure in enega de facto), ima NLB kar dve: v obeh je govora o dokapitalizaciji, cilj obeh je racionalno organizirana, učinkovita in potrebam gospodarstva (in strank) prilagojena banka, spopad glede metod uresničitve teh ciljev pa napoveduje, da bo banka morda še letos dobila že tretje vodstvo v dveh letih in da ena dokapitalizacija ne bo dovolj.

Kot obračun pri znameniti staji na ameriškem divjem zahodu tudi obračun pri šoštanjskem bloku in ‘spopad za NLB’ nimata črno-belih likov, še manj so vsi ‘beli’. Čeprav se kot takšni predstavljajo ali jih kot takšne predstavljajo. Legende z resničnostjo nimajo veliko skupnega. Tudi legenda o tem, da ta vlada stoji ali pade s pokojninsko reformo ne. Ali legenda o tem, da samo Desus ni stranka, ampak interesno združenje.