Za človeka naše dobe ni nič tako domače in nič tako obrabljeno kot besede. Od vsega so besede najbolj cenene, najbolj zlorabljene in imajo najmanjšo vrednost. So predmet neprestane skrunitve. Vsi živimo med njimi, jih čutimo, mislimo z njimi, toda ne uspemo ohranjati njihovega neodvisnega dostojanstva, spoštovati njihove moči in teže; postanejo odpadek. Ko pa smo postavljeni pred Sveto pismo, katerega besede so kot hiše, zgrajene iz kamna, ne vemo, kako najti vrata.
Razlike med opisnimi in kazalnimi vrstami besed
Človeški um je skladišče najrazličnejših idej. Nekatere je mogoče definirati in izraziti, medtem ko se druge definicijam upirajo in so neizrazne. Ista logika velja za besede. Obstaja namreč dvoje vrst besed; opisne in kazalne. Opisne besede so tiste besede, ki opisujejo točno določeno razmerje med pojmom in njegovim poimenovanjem. Vzorčni primeri so samostalniki (stol, miza) ali znanstveni, strokovni izrazi. Kazalne besede, na drugi strani, ne opredeljujejo točnega razmerja med pojmom in njegovim poimenovanjem. Namesto podajanja natančnega opisa, kazalne besede zgolj nakazujejo nekaj, kar intuitivno čutimo, vendar tega ne moremo v celoti dojeti, razumeti in izraziti. Vsebina besed »Bog, čas, lepota, večnost« ne morejo biti natančno definirane in reproducirane v naših mislih. Te besede vsebuje bogastvo pomenov.
Funkcija teh besede ni v priklicu definicije in/ali podobe v naše misli, temveč v soočenju, srečanju z realnostjo, ki jo označujejo. Funkcija opisnih besed je, da vzbudijo oz. prikličejo idejo, ki jo v naši zavesti že predhodno poznamo (npr. stol). Kazalne besede pa imajo drugačno funkcijo. To kar prikličejo, niso spomini (oz. reprodukcije spominov) ampak reakcije na nepredstavljive ideje, na pomene, ki niso dokončno dojeti.
Veliko število besed lahko uvrstimo v obe opisani skupini; za mornarja imata besedi »veter«in »zarja« točno določena pomena; veter označuje z določeno smerjo in hitrostjo gibajočo maso zraka; zarja določen trenutek dneva. Medtem ko že pri pesniškem izražanju » …veter, ki pihlja pred zarjo …« (»the wind that sighs before the dawn«, Lewis Morris) ne moremo več govoriti o npr. natančnem trenutku dneva, ki ga je pesnik imel v mislih. Ali vprašati po smeri in hitrosti vetra. Kljub temu je jasno, da je imel pesnik v mislih isti veter in isto zarjo kakor mornar. Gre za drugačen vidik istega fenomena. Če ponazorimo še z bibličnim primerom: duh Božji (veter) je vel nad vodami (prim. 1 Mz 1,2). Jasno je, da nihče ne bo spraševal po smeri in hitrosti vetra. Spet obstajajo bralci, ki bi ob branju odlomka o Jakobovih sanjah vprašali po številu stopnic …
Odzivna razlaga
Če besedo razumemo dobesedno, to pomeni, da v naših mislih reproduciramo idejo, ki jo beseda označuje in s katero je povezana v naših mislih. To pa pomeni, da lahko dobesedno razumemo samo opisne besede. Če opisne besede (npr. stol) razumemo v prenesenem pomenu, predpostavljamo, da avtor govori dvojni jezik: govori nekaj, misli pa nekaj drugega. Kazalne besede, na drugi strani, morajo biti razumljene odzivno. Za to, da jih razumemo, se moramo nanje »odzvati«. Te besede niso reprodukcije podob, ampak namigi, ki služijo kot vodilo, ki nakazuje smer našega razmišljanja. In prav to velja, ko omenjamo besede Svetega pisma. Edini način, da bi razumeli njihov pomen, je, da se nanje odzovemo. Naš um moramo prilagoditi za neopisno in nedojemljivo. Beseda je namig; resnično breme razumevanja leži na umu in duši bralca.
To lahko uprizorimo; svetopisemski citat »Bog je rekel: ‘Bodi svetloba!’ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,3) v primerjavi s fiktivnim »Gospod Smith je rekel: ‘Prižgimo luči!’«. Slednji posreduje točno določeno situacijo, medtem ko prvi vzbuja notranji odziv na nedoločen pomen. Drugi opisuje fiziološko in psihološko dejanje, prvi opisuje skrivnost. S tem želi vzbuditi čut za čudenje; obstajajo namreč duhovna dejstva, ki jih ni mogoče reducirati na raven besednega izražanja, saj so izven dosega vsakršne upodobitve ali ubeseditve.
Besede s katerimi je npr. prerok želel izraziti svoje izkušnje niso bile fotografije, ampak ilustracije, niso bili opisi, ampak pesmi. Psihološka rekonstrukcija prerokovega dela je potemtakem nič več kot poskus, da bi na podlagi pesmi poskušali narisati fotografsko podobo obraza. Beseda »razodetje« je eksklamacija; ni opisen, temveč kazalen termin. Bolj kot na odslikavo nekega dogodka kaže na njegov pomen. Zato poglavja v Svetem pismu, ki popisujejo Sinajski dogodek, ne smemo brati kot sistematično teologijo. Njihov namen je slavljenje skrivnosti. Njihov namen je seznanjanje z dogodkom razodetja in ne razlaganje le-tega. Vsak opis dogodka razodetja v empiričnih kategorijah bi ustvaril karikaturo. Zato je to, kar celotno Sveto pismo trdi dejstvo, da se razodetje je zgodilo. O tem kako se je zgodilo, poroča v besedah, ki so izzivajoče, sugestivne.
Sveto pismo je svetost v besedah
Sveto pismo se ne ukvarja z božanskim, temveč s človeškim. Ko nagovarja človeška bitja o človeških stvareh, čigav jezik naj bi uporabilo, če ne človeškega? Kateri drug medij bi lahko bil izbran za posredovanje božanskega? Kaj je na svetu še takega, kar bi lažje pripeljalo človeka k človeku preko razdalj prostora in časa? Izmed vseh stvari na zemlji samo besede nikoli ne umrejo. Tako malo materialnega je v njih in tako močan pomen imajo. Če bi bilo Sveto pismo tempelj bi njegov božanski jezik lahko večini ljudi prinašal znamenje božanskega dostojanstva s silo, ki bi jo bilo težje zanikati. In človek bi častil njegovo delo namesto njegove volje … in prav to je tisto, kar je Sveto pismo poskušalo preprečiti. Sveto pismo je svetost v besedah.
Avtor besedila je Abraham Joshua Heschel, naslov celotnega dela God in Search of Man, A Philosophy of Judaism. Prevedel in uredil Samo Skralovnik.
