Slovenska tiskovna agencija (STA) je predvčerajšnjim povzela poročanje avstrijske tiskovne agencije APA, po kateri naj bi poročevalec Evropskega parlamenta za Makedonijo Zoran Thaler oblasti v Skopju pozval, da naj prevzamejo “aktivno vlogo” in “odgovornost za konkretne odločitve” v reševanju dolgoletnega spora s sosednjo Grčijo glede imena. Poročilo objavljeno na portalu »Balkan Insight« , razodeva še ostrejši Thalerjev ton do Makedonije.
Dan prej je isti evropski poslanec za STA dejal, da bo mednarodna skupnost Slovence imela za »neprisebne oziroma malo prismuknjene«, če bodo zavrnili arbitražni sporazum. Manj dobronamerni tujci pa naj bi nas v primeru zavrnitve arbitražnega sporazuma na referendumu imeli kar za Balkance, “ki 20 let po začetku balkanske tragedije stopajo po poti Miloševića in njegove SANU”.
Thaler in Swoboda, Hrvaška in Makedonija, Slovenija in Grčija
Makedoniji, ki ji članica EU Grčija preprečuje celo sam začetek pristopnih pogajanj (Hrvaška jih bo prihodnje leto končala) in to zaradi bizarnega razloga, ker ji ni všeč ime te revne in male države. Poleg vsega zaradi te negotovosti grozijo tudi medetnični nemiri. Kljub temu Thaler Makedoniji pokroviteljsko priporoča aktivno vlogo in odgovornost, a niti z besedo ne omeni Grčije in njene odgovornosti v tem sporu. Drži, sedanja makedonska vlada vleče nespametne poteze, a skoraj enako neracionalna je tudi vlada v Atenah.
Doma evropski poslanec ravna drugače, ko gre za spor med kandidatko Hrvaško in članico EU Slovenijo. Slovenci bodo neodgovorni in balkanski, če zavrnejo arbitražni sporazum.
Njegov poslanski in strankarski kolega Hannes Swoboda, poročevalec za Hrvaško, je ravnal drugače; ni si pomišljal kritično govoriti o članici EU Sloveniji (in navdušeno o kandidatki Hrvaški) ter deliti nasvete in pozive obema državama, tudi članici EU Sloveniji.
Slovenija v »ponovnem povezovanju na Balkanu«: član ali mentor?
Razliki v pristopih do Slovenije in Grčije kažejo, da tudi v primeru mejnega spora med Hrvaško in Slovenijo našo državo bremeni dejstvo, da se v očeh preostale Evropske unije še ni uspela dovolj jasno ločiti od preostale nekdanje SFRJ. Zadnje pobude slovenske zunanje politike v okviru t.i. Brdskega procesa so sicer načeloma vredne pozdrava, vendar pa njihovim snovalcem očitno ni uspelo natančno uglasiti sporočil, ki jih v zvezi s tem pošiljamo Evropi in svetu. Zdi se, da so mnogi to razumeli kot odločitev Slovenije, da svoja zavezništva išče v okviru nekdanje skupne države, tako tudi britanska diplomacija prejšnji teden, ki je očitno menila, da bi slovenska javnost glede referenduma prisluhnila srbskemu predsedniku Tadiću.
Petkovo skupno pismo slovenskega in hrvaškega zunanjega ministra (samo po sebi posrečena gesta), takšno razumevanje le utrjuje. Dovolj zgovoren je že naslov pisma: »Ponovno povezovanje Balkana«. Zaskrbljujoče je tudi pisanje o zgledovanju po višegrajski četverici in prištevanje Slovenije med države Zahodnega Balkana, o čemer je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo Dela brez dlake na jeziku – za Slovenijo, Hrvaško, BiH, Srbijo, Črno Goro, Kosovo, Makedonijo in Albanijo je uporabil izraz »balkanski osmerec« – govoril glavni oblikovalec zunanje politike do Zahodnega Balkana na Mladiki, veleposlanik Vojko Volk.
Nujna razprava o zunanjepolitični strategiji
Se je slovenska zunanja politika – brez prave razprave o strategiji – odločila, da opusti upe o umestitvi Slovenije v Srednjo Evropo, za tesnejše vezi z Avstrijo in sosedami v prostoru Alpe-Jadran? Slovenija je z Avstrijo sprožila vprašanje nasledstva Avstrijske državne pogodbe in razmišlja o internacionalizaciji vprašanja koroških Slovencev. V zvezi z Italijo razmišljamo o tožbi glede plinskega terminala. Prav je, da je Slovenija odločna v obrambi svojih pravic do teh dveh sosed. Škoda, ker enake odločnosti ne kaže v primeru Hrvaške ali tudi Srbije.
Morda je za gorečim premierovim zagovarjanjem arbitražnega sporazuma upanje, da bo ta kompromis oz. popuščanje pri tako vitalnem interesu Sloveniji na široko odprlo vrata na Zahodni Balkan kot prvi mentorici regije. V času ekonomske krize je nevarnost, da bi regijo razumeli kot poceni bližnjico za naše izvozno gospodarstvo, bližnjico, ki nas tudi ne bo pripeljala posebej daleč. Ob vroči temi arbitražnega sporazuma bi morala opozicija pozvati tudi k resni debati o naši strategiji do Zahodnega Balkana in o zunanje politični strategiji nasploh. Strategija, ki jo je moč razbrati iz zadnjih potez, je zelo tvegana in nedomišljena – enako kot arbitražni sporazum.
