Nihilizem zagovornikov družinskega zakonika

Referendumski poraz zagovornikov družinskega zakonika je svojevrstna klofuta  nihilističnem stampedu, ki si v imenu vseenosti jemlje pravico do vsega, a je, posebej v Sloveniji, pridobil zven primitivne, podcenjevalne retorike njenih vidnih aktivistov. Prav to je na koncu projekt družinski zakonik tudi privedlo do bridkega konca. Burkeži tipa Kobal, Analiza in Jonas so v pravem trenutku dobrovoljno razkrili kakšen kulturni in vrednostni milje napaja t.i. napredne sile in manj »napredne« sile je to še dodatno zbudilo in poenotilo, saj še niso tako napredne, da bi jih to navduševalo.

Pravzaprav je bil zakonik, z vrsto povsem pozitivnih in sodobnih rešitev, ki bi varstvu otrok ali družin koristili, talec nekaj spornih dodatkov, ki pa jih predlagatelji niso hoteli umakniti, spremeniti in jih vključiti v poseben zakon, ki bi reševal občutljivo problematiko istospolnih. Očitno so jim bili ti kontradiktorni dodatki pomembnejši od bistva zakonika. Tako so s padcem družinskega zakonika mnogi dejansko izgubili, poleg otrok, ki bi imeli boljšo zaščito, tudi istospolni, ki so se znašli v napačni zgodbi in jih je določena politična struja instrumentalizirala za svoje politične namene.

Spopad za in proti družinskemu zakoniku pa ima še kar nekaj referenčnih poudarkov, ki jih velja izpostaviti, saj ponujajo uporabna  spoznanja. Šlo je za spopad dveh vrednostnih sistemov, ki sta si bolj različna, kot je kazalo. Prvi, recimo mu konservativni, temelji na krščanskih in občih družinskih vrednotah naše  civilizacije. Vzpostavil se je kot avtohtono civilnodružbeno gibanje, ki se je uspelo organizirati z aktivisti iz prepričanja, na prostovoljni bazi. Bazično gre za ljudi, ki živijo in zagovarjajo oz. kot vrednoto izpostavljajo klasično družino z očetom in mamo, z argumentom, da so v taki skupnosti načeloma najboljši pogoji za vzgojo otrok. Dejansko se  predvideva, da imajo otroci iz takih družin več zgledov, da tudi sami oblikujejo stabilno okolje za svojo družino in svoje otroke, kar je v splošno družbeno korist. Gotovo življenje v klasični družini ob upoštevanju povprečno zdravih odnosov med člani ne more kvarno vplivati na predstave otrok o družini; niso pa nikakršen absolutni garant, da bo tak otrok klasičen družinski vzorec zanesljivo ponovil, kot ni garant, da bo otrok iz t.i. drugačne oblike družine ponovil svojo izkušnjo. A pozitiven zgled naj bi vendarle dal določeno prednost  prvemu. Nasproti tej, ohlapno opisani civilnodružbeni ideji, se je postavila na začetku bolje organizirana, v jedru izredno motivirana skupina promotorjev zakonika, ki je  imela povrhu vsega še veliko denarja. Slišali smo, da je Pahorjeva vlada s kar dobrima dvema milijonoma evrov nasitila lačna usta na Mirovnem inštitutu in drugih organizacijah, ki so delovale na področju promoviranja idej družinskega zakonika in »mehčanja« zategnjenih slovenskih konservativnih množic.

Tako se je ob družinskem zakoniku odvil tudi spopad med plačano najemniško vojsko in prostovoljno »ubogo gmajno«;  zmagala je slednja. Zanimivo in pomembno. Če referendum merimo s finančnim zaledjem obeh skupin, je šlo, kot so nekateri pisci že ugotovili, za spopad Davida z Goljatom. Tudi če bi nasprotniki referendumsko tekmo izgubili, je takšen civilnodružbeni angažma kot so ga demonstrirali Aleš Primc, nosilci spletnih portalov in širok krog prostovoljnih sodelavcev, izrazito moderen in resnično dober obet za razmah dejanske in neplačane civilne družbe v slovenskem prostoru. Brez mladokrščanskega jedra te civilnodružbene skupine bi tudi angažma strank, sploh pa institucionalnega dela  Cerkve, ne imel prevladujoče vloge. In ko je beseda o Cerkvi: številni duhovniki, ki so v cerkvah o svojem pogledu na družinski zakonik odkrito spregovorili in se otresli podtaknjene samocenzurne mantre  o vmešavanju v politiko, pa o ločenosti cerkve in države, so s tem naredili največjo uslugo ravno občestvu verujočih kot normalni civilnodružbeni skupini, ki ima enako pravico do javne besede, kot vsi ostali.

Foto (mrtva stran): semza.si