Dve milijardi je veliko število
Za dve milijardi evrov na leto več zapravimo kot zaslužimo. Naj prevedem s pomočjo Wikipedije takole: “Dve milijárdi je število, ki označuje dvakrat po tisoč milijonov. Zapis v obliki števila je 2000000000 ali zaradi preglednosti 2 000 000 000 ali tudi 2.000.000.000, matematično pa 2 x 10 na 9”.
Ljudje si navadno ne znamo predstavljati števila večja od milijon. Imamo namreč težave s predstavljivostjo velikih števil. Morda je to zato, ker pravzaprav nikoli v življenju resnično nimamo izkušenj s tako velikimi števili. Nikoli pravzaprav niti ne štejemo do milijona. Verjetno zato, ker je preprosto dolgočasno. Sam sem nekoč v mladosti hotel šteti do milijona, kar je dvatisočkrat manj kot dve milijardi, pa sem nekje pri malo več kot 100.000 obupal. Če bi pa vendarle nekdo hotel šteti do dveh milijard in bi vsako sekundo izrekel eno število, bi za to potreboval celo življenje – več kot 63 let.
Tale številčni uvod je morda potreben, da si sploh predstavljamo koliko denarja na leto več porabimo, kot ga zaslužimo. Zdi se, da sindikalni asi v retoriki, tipa Branimir Štrukelj in Dušan Semolič tudi ne vedo koliko denarja pravzaprav predstavljata dve milijardi, še manj jim je po moje jasno, kaj pomeni zaslužiti dve milijardi. Koliko produktov in storitev je treba proizvesti ali izvesti, še več – prodati in na koncu dobiti plačano. Koliko ljudi je v to vključenih! Koliko delavcev z “našponano” delovno normo, koliko podjetij se mora iz meseca v mesec ubadati s kazalniki uspešnosti.
Dve milijardi več porabimo kot zaslužimo
Trenutno je tako, da Slovenci več porabimo kot bi smeli. Za ti dve milijardi namreč. Prebivalci države, ki trenutno bivamo na področju Slovenije pač živimo za dve milijardi bolj razkošno kot bi smeli po zdravorazumski logiki, ki pravi da ne smeš več trošiti kot lahko zaslužiš. Te logike se držijo v glavnem vsa gospodinjstva, države pa ne.
Po domače: za dve milijardi več pojemo kot pridelamo. Morda bi lahko rekli, da smo za dve milijardi evrov premalo disciplinirani ali drugače, da smo za dve milijardi evrov “scrkljani”. Če malo podelimo ti dve milijardi s številom vseh prebivalcev Slovenije, to znese na okroglo ravno 1000 €. Prav vsak prebivalec naše države trenutno na leto porabi v poprečju za 1000 € več kot zasluži.
Kdo bo to plačal?
Zaradi tega neupravičenega razkošja (ne pravim, da vsi živijo razkošno) se seveda zadolžujemo. Pri tistih, ki več ustvarijo kot porabijo. In to zadolževanje seveda ni zastonj. Ves dolg bo treba vrniti in zraven še precej obresti.
To je pač cena nediscipline, nezmožnosti naše družbe, ki svojih potreb ni sposobna spraviti v okvire možnosti. To je naš problem, ki ga ignoriramo ali kot bi rekel avtor knjige “The Road Less Traveled” M. Scott Peck, ne moremo se sprijazniti z odlaganjem zadovoljitve, kar je boleče. Citiram: “Če se soočimo s problemi zgodaj in prostovoljno, preden nas okoliščine prisilijo, da se spopademo z njimi, pomeni, da se odpovemo nečemu prijetnemu in manj bolečemu na račun nečesa bolj bolečega. Pomeni, da si izberemo trpljenje, zdaj v upanju, da bomo zadovoljni kasneje, ne pa, da si izberemo nadaljevanje s sedanjo zadovoljitvijo v upanju, da kasneje trpljenje ne bo potrebno.”
A hec je v tem, da smo mi tisti, ki ne znamo odlagati zadovoljitve, ceno trpljenja o katerem govori Peck, pa bodo pač plačali oni. Mi bomo torej imeli prijetno življenje preko zmožnosti, oni pa trpljenje vračanja naših dolgov. A kdo so ti “oni”? Oni so seveda naši otroci, ki sedaj hodijo še v vrtce in osnovne šole, oni, ki se morda še rodili niso. Otroci in vnuki torej, ki jim bomo zapustili posledice naše nediscipliniranosti. Ha, si predstavljate kaj si otrok misli o očetu, ki mu namesto zapuščine zapusti le dolgove?
Ali je prav, da našo nedisciplino plačujejo otroci in vnuki?
Na kratko: ni prav. Tudi ni v skladu z zlatim pravilom, nekakšno univerzalno mejo, ki določa naš odnos do sočloveka in ki jo – morda le v malo drugače zapisano – poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem. V Svetem pismu ga imamo zapisanega v proaktivni obliki:»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt,7,12.
Sprašujem se, ali se zlato pravilo nanaša samo na odnos do posameznika, ali se ga ne bi dalo razumeti tudi precej širše – recimo medgeneracijsko: „Tako torej vse, kar želi naša generacija, da bi ji predhodna zapustila, naj tudi naša generacija zapusti naslednji.“ Mi, če se ne bomo spremenili, bomo pač prihajajočim generacijam zapustili dolgove. Še to: te generacije bodo celo vse manjše – torej manj ljudi bo moralo plačevati za več ljudi, ki niso bili sposobni živeti v skladu s svojimi možnostmi.
Jutri bo dan, ko bomo – z izjemami seveda – demonstrirali veselje do prekomernega trošenja na račun naših otrok in vnukov, ki se mu nikakor nismo pripravljeni odpovedati. Žalosten in sramoten dan.
Foto: G Schouten de Jel, SXC
