Sindikalne stavke so največja pridobitev demokracije, saj omogočajo neposredno obrambo pred izkoriščanjem vseh vrst. So pa tudi najbolj delikatna pridobitev, saj jih, kot obvoznico strankarskim postopkom, sindikati z lahkoto zlorabljajo v politične namene. Stavke so tako lahko rezultat sindikalnih pravic, brez dolžnosti in obveznosti, ki veljajo za politične stranke. Tipičen primer takega neodgovornega ravnanja je v teh dneh stavka javnih delavcev, kot opozorilo na nesprejemljivost nujno potrebnih varčevalnih ukrepov Janševe vlade.
Sindikati brez posluha za realnost
Da so ukrepi nujni, to priznajo tudi sindikati. Kot vse kaže pa se med seboj ne morejo sporazumeti o tem, kakšne naj bi bile sprejemljive rešitve. Ker poznajo samo pravice, ne pa tudi dolžnosti, so stavko organizirali kar na slepo, predno so med poganjanji prinesli vse karte na mizo.
Kar pa je pri tej zgodbi najbolj problematično je to, da je med stavko prišlo na plan sovraštvo do nove vlade, ki z varčevalnimi ukrepi rešuje Slovenijo pred propadom, kot posledico svetovne gospodarske krize in neuspešnih posegov prejšnje vlade. To sovraštvo se je v nekaterih primerih prevešalo v anarhijo, v sovraštvo do vsega. Priča smo bili torej stavki, usmerjeni proti nečemu, kar naj bi vlada po nepotrebnem vsiljevala svojim državljanom in se je temu treba upreti z vso silo. Ne glede na uporabljene metode. Skratka: stavkati proti vsemu. Sovražiti, pa vseeno kaj.
Sindikalni voditelji bi se morali zavedati , da je ideološko sovraštvo, ki ima korenine v preteklosti, velika nesreča za naš narod, ker se širi tudi na druga področja medsebojnih odnosov. Zato je treba storiti vse, da se tega zla čim prej otresemo.
Na televizijskih posnetkih pa smo videli samo demagoške nastope. Niti besede nismo slišali o tem , da smo pred resno krizo, kako je naloga vseh državljanov, da se zavemo kalo smo bili v veliki večini vsi deležni razsipništva, ki v zadnjem času ni imelo finančnega pokritja. Finančno jamo pa je možno zasuti samo (ali pretežno) z varčevanjem, z zategovanjem pasu. Vsega tega se večina strokovnjakov jasno zaveda, vendar so sindikalni vodje gluhi za njihova opozorila. Če že koga upoštevajo, je to manjšina, ki rešitve ne vidi v varčevanju, ampak v raznih drugih posegih, ki bi bili uporabni v normalnih razmerah, ne pa v času finančne in gospodarske krize. Res! V miru bi uživali blagostanje, če bi meli na razpolago 2 milijardi €, ki jih je v zadnjem vladinem mandatu pogoltnila vse prisotna kriza. Sedanji, sporni, varčevalni ukrepi pa se vrtijo okrog 800 tisoč €.
Podpihovanje sovraštva
Edino, kar so nam pokazali na TV posnetkih, je bilo podpihovanje sovraštva. Brez prepričljive opredelitve. Sovraštvo, kar tako. To pa je strup za današnji trenutek, ko bi morali drug na drugega vsi delovati pomirjajoče, ne samo v politiki, ampak tudi v kulturi, javnem delovanju in tudi v sindikalnem gibanju. Utišajmo sovraštvo čim prej. Bolje danes, kot jutri.
Ko sem gledal TV posnetke stavke, sem se ponovno spomnil na stavek Bertranda Russela kako nekateri ljudje niso srečni vse, dokler nekoga ali nekaj ne sovražijo. In to sovraštvo so razpihovali sindikalisti na zborovanjih. TVS pa je vse to prenašala ne da bi se potrudila, poleg neovrgljivega razumnika, ravnatelja OŠ Prule, poiskati še kakega kritično razmišljajočega sogovornika. Nekaj takih normalno razmišljajočih strokovnjakov smo srečali šele zvečer pri Odmevih.
V podrobnostih so nekateri varčevalni ukrepi sedanje vlade najbrž res premalo domišljeni, vendar za njihovo spremembo ni potrebna državljanska vojna, v kar se je sprevrgla sedanja stavka. V dobronamernih pogovorih bi lahko obe strani prišli do sprejemljivih rešitev, potrebno je samo prisluhniti drug drugemu.
