Letošnja mila zima nam je v dolgih in turobnih zimskih mesecih, če smo se sprehajali po naravi, kazala »obraz«, številnih posameznikov, ki s svojimi osebnimi in hišnimi odpadki ter navlakami skrunijo njeno podobo. V Sloveniji so obrobja gozdov, travnikov in cestnih jarkov še vedno polni plastenk, vrečk, embalaže in druge navlake, ki jih številni nekulturni vozniki ali sprehajalci, brez trohice slabe vesti, odvržejo v naravo.
Z nekontroliranim odmetavanjem ali odlaganjem smeti v naše naravno okolje povzročamo nevarnosti, da onesnažimo vire pitne vode. Brez čiste vode in čistega zraka se naše zemeljsko življenja kaj hitro lahko spremeni v nočno moro.
Vsak izmed nas bi se moral zavedati, da so številne bolezni, ki ogrožajo in povzročajo prezgodnje smrti, večina bolezni v industrijskih delih sveta. Nemalokrat izhajajo prav iz nespoštovanja in neupoštevanje znanstvenih in naravnih zakonitosti. Znanost in hlapenje po dobičku prevečkrat postaneta plen kapitala, ko ta sega onkraj meja dovoljenega. Povsem jasno je, da je danes nemogoče razmišljati o zaustavitvi tehnološkega razvoja. Lahko pa za naravno ravnovesje storimo veliko in to vsak izmed nas, že s tem, da začnemo naravo spoštovati, tako kot spoštujemo svoj bivalni prostor, dom in odlagamo smeti tja, kjer je zato odrejen prostor.
Danes je popularno imeti hišnega ljubljenčka, nekateri celo do deset. Se pa njihovega onesnaževanja premalo zavedamo. Čeprav imamo zakonsko določilo, kako in kam smemo odlagati njihove kakce, jih mnogi še vedno ne pobirajo. Tisti pa, ki jih že, jih dostikrat ne odložijo v zato postavljene zaboje, če teh ni, pa vsaj v domače smetnjake. Komunalna podjetja v Sloveniji so z njimi opremila vsa gospodinjstva. A žal vrečke s pasjimi kakci vidimo odvržene ob stezi ali na rob vaškega kolovoza. Nekateri jih obesijo kar na bližnjo vejo kot v posmeh vsem nam sprehajalcem brez pasjih prijateljev.
Po mojem osebnem prepričanju so to le posamezniki, ki do narave nimajo nikakršnega odnosa in se ne zavedajo, da je narava edina dobrina, ki jo imamo in iz katere izvira naše življenje. Narava nam daje vse in iz nje tudi vse dobimo.
Žal pa niso osamljeni. Drugi problem so vsemogočni načrtovalci in arhitekti, ki jim je za ohranitev koščka lepega travnika ali celo rodovitnega polja figo mar. Oni to »znanstveno« določijo in odločijo, kje naj, na primer, poteka nova asfaltna trasa ali naj se zgradi nova industrijska cona. Namesto da bi staro podrli in na njenem mestu postavili novo. Slovenci živimo na majhnem prostoru, zato bi morali veliko bolj skrbeti za naravo, kot narodi, ki živijo na velikih predelih zemeljskega habitata.
Vsakoletne čistilne akcije so dobrodošle. So pa velika potuha tistim, ki našo naravo skrunijo. Na številnih mestih, kjer so se kopičili nelegalno odvrženi odpadki in so bili ob čistilni akciji pobrani, so se že v nekaj dneh pojavili novi, še večji kupi … Kdo in do kdaj?
Kar je »komot« za človeka ni vedno dobro za naravo in ne za našo okolico, v kateri živimo. Zato bi se morali vedno odločati, kje so meje vzdržnosti. Zavedati se moramo, da nič ni nastalo brez Nje in tudi človeški um in razum sta del Narave. Brez vsega naštetega nas ne bi bilo in ko bomo vse to uničili, tudi nas več ne bo. Vse kar imamo in kar nam je po razumu in človeški znanosti dano, ni zgolj naša last. Smo bili in smo sad Stvarstva, Neba in zemlje.
Res je, da pomlad in sveti Jurij za nekaj mesecev z zeleno odejo prekrijeta naš mačehovski odnos do okolja. Postanimo ljubitelji narave vsi, vsak dan in povsod, vsa leta našega življenja in pustimo zanamcem njene lepote take, kot smo jih sprejeli od svojih prednikov.
