Narava in pokrajina (foto): Dežela neskončnega modrega neba – Mongolija 2016

2547d

Mihovec Janez – Mongolija 2016

 

Živ, zadevica nekoliko obsežna. Torej po navodilih: preberite besedilo, na koncu zavrtite glasbo, poglejte slike in filme ter se imejte lepo. 
Sredi  19.  Stoletja  je  oficir  ruske  carske  vojske  Nikolaj Przewalski
raziskoval  neskončne širjave osrednje Azije. Bil je pravzaprav predhodnica
vojske,  ki  je  v  tem  času  za carja osvojila mogočen imperij. V skritih
dolinah  Mongolije je odkril nenavadnega konja, ki ni nikdar čutil človeške
roke  in  uzde.  Domačini  so mu pravili takhi in je divji konj iz katerega
izhajajo prav vse udomačene vrste.

Običajni  mongolski konji so menda udomačene vrste, a meni se pri najboljši
volji  niso zdeli kaj dosti drugačni od takhijev. Nekoliko majhni, čokati z
dolgimi grivami. Kaj je to podkev, pa tudi še niso nikdar slišali. Skorajda
obveznost  je,  da kdorkoli, ki kdaj pride v Mongolijo zajezdi tudi njihove
konje. Pravzaprav se je praktično ves narod rodil v sedlu in v njem živi.

Pojezdiš  po  neskončnih  stepah pod modrim nebom in neprestani veter vihra
neukročeno  konjsko  grivo. Človeka zagrabi igrivost. Kar naenkrat požene v
galop  in  cela  skupina  sledi. Še trenutek in začne se dirka preko stepe.
Pametno  vsekakor  ni. Pred tabo, ob tebi in za tabo dirja kopica jezdecev,
ki  divje vpije in poskuša pognati konje v najhitrejši dir čez drn in strn.
Če  padeš,  je  zgodbe  konec. Pregazi te cela skupina in tu ni več pomoči.
Vendar  te  zagrabi  brezglava  objestnost.  Tek  preko stepe se spremeni v
neizprosno  dirko,  ko se s sosedom bori za vsako dolžino dolžino konja, za
vsak  centimeter.  Skrbi  ostanejo  nekje  zadaj,  živi se za dan trenutek.
Dirkaš preko stepe in se počutiš božansko.

Pravzaprav  ne  vem  koliko  časa je zadeva trajala. Kot smo začeli, smo se
sredi stepe po neskončnem diru tudi ustavili. Brez sape in ves pretresen se
skotalim  s  konja  in  ga  primem  za  brzde. Pogledam spenjenega in vsega
vročega  konja  v  njegove  pametne  oči  z  rjavimi trepalnicami. Tale moj
Temudžin mi vrne pogled, rezgeta in se mi smeji.

Sam  pristanek  v  Ulaan  Baatarju je bil sredi divje nevihte. Malce sem že
star za te neumnosti, ko zunaj letala treskajo strele in je na tleh totalna
povodenj. Posebej če letalo po pristajalni stezi ob pristanku vozi cik-cak.
Mesto  ima  milijon  in  pol prebivalcev. To je približno 150x več kot pred
stotimi  leti. Vsepovsod se širijo neskončna naselja blokov, na cesta pa je
itak  norišnica. Prvo ker so grajene brez odtokov in se v trenutku spremene
v  kopališče  z 20 cm globine, drugo ker je promet preprosto neznosen. Leta
1990  je  tudi  v  Mongoliji  pomenilo  spremembo  režimva.  Sedemdeset let
komunistične  ideologije  je  skopnelo  kot  sneg  v  juliju.  Mongoli so v
trenutku  spet  ugotovili, da so budisti. Obnovili so samostane ter šli med
menihe. Tisti bolj podjetni so se šli turbo kapitalizem. To se lepo vidi po
tem, da center mesta sije v mogočnih zgradbah zgrajenih iz stekla, jekla in
aluminija.  Naokrog  pa se prevažajo tipi v zatemnjenih džipih in trodelnih
oblekah.  Ko  pa zaviješ dva ovinka, se vse skupaj spremeni v socialistične
bloke  in  šotorska  naselja  gerov.  Kot  po  moje marsikje drugje tudi tu
običajni  ljudje  pogrešajo socialistično diktaturo. Zagotovljene službe in
stanovanja  pa  red  in  disciplina.  Res  da nisi mogel gobezdati po svoji
volji,  pa  je  bila to majhna cena socialne varnosti. Danes so kot pri nas
tajkuni  pokradli vse, tovarne so crknile, v kanzalizaciji ponoči in pozimi
spe  brezdomni  otroci.  Laja  v  luno pa lahko kdorkoli kolikor hoče. Samo
posluša nihče več nikogar.

Še  nečesa  so  se  spomnili  Mongoli v zadnjih desetletjih: Džingiskana. V
zadnjih  stoletjih  so  bili  izmenično  pod vladavino Kitajcev in Rusov in
nekako  se  ni  spodobilo  slaviti vojskovodjo, ki je osvojil obe državi in
mimogrede pri tem pobil še precejšen del obojnega prebivalstva. Sedaj pa so
mogočnega  vojskovodja spet odkrili in najdeš ga dobesedno povsod. Od imena
letališča,  pa  na denarju, pa znamkah. Spet je postal nacionalni simbol in
ideal pravega državljana. Ob robu mesta so mu postavili orjaški spomenik na
konju.  Menda  je  visok  kakih  40  metrov in velja za eno izmed največjih
kovinskih konstrukcij.

Mongolija  je v zadnjih desetletjih bila predvsem surovinska baza Kitajcev.
Doživljali  so  velik gospodarski vzpon in to navkljub temu, da demografski
bum  šele  v  zadnjem  desetletju izgublja sapo. Dandanes, ko tudi kitajsko
gospodarsko  stopa med zrele in se zaustavlja, istočasno pa se ruski medved
krčevito bori proti sankcijam zahoda, tudi Mongoliji ne gre najbolje.

Navkljub  temu je center mesta prav spodobna stvar. Starodavni samostani so
pomešani  z  nebotičniki  mestnega  jedra,  pa  mogočne  avenije ob palačah
ministrstva  in  orjaški  trgi. Na glavnem trgu ob palači parlamenta seveda
vlada  Džingiskan,  na  sredini  trga  pa  še  vedno  Sukhbaatar.  Voditelj
komunistične  revolucije,  ki  je  prinesla  Mongoliji  neodvisnost  po eni
strani,  po  drugi  strani pa prinesla strahovlado. Imel je srečo, da je še
mlad  umrl  in  da  ni  mogel narediti preveč škode. Zato so Mongoli o njem
nekoliko  razcepljeni.  Zadrtega komunista so izkopali iz mavzoleja in ga v
rojstni  vasi  pokopali  po budističnih običajih. Spomenik sredi trga pa so
pustili stati.

Je  pa  v  mestu  par  izredno zanimivih stvari. Med drugim smo si ogledali
predstavo njihove filharmonije, ki pa je malo drugačna od naših. Predstava,
ki  je  mešanica  petja,  plesa in gledališča je izredno lepa, gledljiva in
poslušljiva  stvar.  Gosli  z  konjsko  glavo  so  zakon. Od nekdaj sem rad
poslušal  Morriconeja  in  Vangelisa.  Zanimivo pa je, da ga poslušajo tudi
Mongoli. Ker mongolska glasba obstaja že stoletja, oba druga akterja pa sta
še živa mi je prišlo na misel,  da sta ta dva v času ko je bila država bolj
ali  manj  hermetično  zaprta,  nekako  le  prišla  do tega, da sta slišala
mongolsko  glasbo  in  po  njej  po načelu kopiraj-prilepi ustvari še svoja
dela. Glede na to da bi se lahko sedaj spustil v razpravo o tem kaj je bilo
prej:  jajce  ali  kura,  bi  bilo mogoče bolje pustiti sedaj stvar kar pri
miru.

Ogledali  smo  si tudi njihov narodni muzej. Prav spodobna zadeva. Zanimivo
se  mi  je  zdelo  predvsem  to,  da  tiste,  stvari  ki jih vidiš v muzeju
istočasno  vidiš na podeželju še v dnevni uporabi. Precej bolj pa je vredno
obiskati  Nacionalni  muzej  dinozavrov.  V  Terciaru  je  bil  na področju
današnje Mongolije obsežno celinsko jezero. Ob njem je očitno kar vrvelo od
življenja, posledično pa so pogosti tudi fosili dinozavrov.

Preden smo bili v muzeju je bila moja misel, da bo na ogled nekaj odtisov v
kamnu  in to je to. V principu je muzej očaral. Imajo celotna okostja celih
dinozavrov. Pa ne da bi vmes polovico okostja manjkalo. Prav nasprotno. Vse
do  najmanjše  kosti.  Največji  vtis sta naredila dva, ki sta bila ujeta v
smrtnem boju. Mesojedi dinozaver velikosti volka je naskočil rastlinojedega
velikosti  ovce,  ko  se  je na oba ujeta s smrtnem boju sprožil plaz in ju
pokopal v smrtnem boju. Odlično sta ohranjena in resnično vredno ogleda.

Da  se  izkoplješ  iz  tega  velemesta  sredi  stepa  sta  potrebni dve uri
prebijanja  po  zatrpani  cesti.  Potem  pa  se v določenem trenutku promet
sprosti   in  ob  transmongolski  železnici se odpelješ proti severu. Nekaj
časa  se  peljemo  kot  gospodje  po asfaltirani cesti, nato pa zavijemo na
kolovoz.  Kolovozi  so  nasploh stalnica. Imeli smo salamensko srečo. Plast
zemlje  na  kamniti podlagi je debela le nekaj centimetrov in se zato da po
stepi  voziti  kar  na počez. V slovenskih razmerah bi prav kmalu za trajno
ostali vkopani v blatu.

Potovanje  po  Mongoliji  je  za vse popotnike precej egalitistično. Kakšne
posebne  turistične  infrasturkture  ni.  Vse  trgovine so založene enako z
osnovnimi živili, kolovozi so za vse isti. Razlika je morda le v tem, da se
bogati vozijo z džipi, ostali pa s kamioni. Spi se pa itak v šotorih, ko si
sredi  divjine, ali pa v gerih, ki so si podobni kot jajce jajcu, ko si pri
domačinih.  Tuš  je  redko  razkošje.  Bolj  ali  manj  se  bogati in revni
drgetajoče  polivamo s kozarci mrzle vode. Kar se higiene in vode tiče tako
vsi  bolj  ali  manj postanemo mačke. Vodo uporabljamo, vendar le če je res
nujno  in  to  v  končno omejenih količinah. Imeli pa smo deljen prostorček
kamor  gre  še cesar peš. Vsaj to. Ženske so zadevo opravljale za kombijem,
mi pred njim.

Neskončne stepe so od nekdaj rodile osvajalce in….. bolezni. Nevarni nomadi
so  od  nekdaj  ogrožali  stalno  naseljene  prebivalce  in bili bič božji.
Najprej  so  Huni  konec  antičnega  obdobja  poizkušali osvojiti Kitajsko.
Kitajci  so  jih  odbili  z  zadnjimi  močmi, zato so se Huni obrnili proti
zahodu. Na konjih so predirjali tisoče kilometrov, pred sabo gnali številne
narode,  ki  so  v  strahu pred njimi vdrli preko meja Rimskega imperija in
povzročili  zaton  antičnega sveta. Nekaj stoletij kasneje so enaki storili
Turki,  ki so se iz področja današnje Mongolije, kjer jih me drugim ni več,
prodrli  po  vsej  Aziji  od Kirgizistana do Turčije in temeljito premešali
narodnostno in versko strukturo. Vse te pa so posekali Mongoli. Kitajcem je
nekaj  časa  s politiko »Divide et impera« uspešno uspelo ščuvati posamezna
plemena drug proti drugemu. Potem pa je temu naredil konec Temudžin, Veliki
kan.  Združil  je prej sprta plemena, oblikovali vojaški narod, ki je živel
za  vojno  in od nje. Sam je osvojil Srednjo Azijo. Njegovi otroci in vnuki
pa  so  osvojili  Kitajsko,  prodrli do Jave, poizkušali osvojiti Japonsko.
Razbili  Arabski  kalifat  v  Bagdadu, osvojili Kijevsko Rusijo ter razbili
vojsko nemških tektonskih vitezov in madžarskih kraljev.

V  širjavah step žive cela vrsta glodalcev. Žvižgače, prerijski psi, svizci
in……  črne  podgane.  Skupaj  z Mongoli so podgane in bolhe na njih sledile
njihovi  vojski  in  razdejanjem,  ki  so ga pustili za sabo. Podgane so se
čezmerno  razmnožile.  To samo po sebi ne bi bila posebna katastrofa, če ne
bi  bolhe s sabo nosile še virusa burbonske kuge. V kaosu vojnih desetletij
so  se  bolezni  bliskovite  razšire  in  pobile  tretjino prebivalstva med
Atlantikom in Južnim kitajskim morjem. Trideset milijonov v Evropi in kakih
petdeset  na  Kitajskem.  Koliko  še  vmes tudi živ bog ne ve. Vsepovsod po
deželi  se  mota  na  zilione  svizcev,  prerijskih psov, talnih veveric in
žvižgač. Saj so krasne živalce, a jih je bolje pustiti pri miru.

Zdelo  se  je,  da Mongole nihče ne more pokoriti, a tudi zanje se je našel
način.  Za  ta  morilski  in  nasilni narod je sprememba prišla z nenavadne
smeri.  V  16. stoletju je sin mongolskih plemičev Zanazabar odšel na Tibet
proučevat   budizem.  Nazaj se je ta mongolski Leonardo da Vinci vrnil poln
novih   idej.   Ustanovil  je  kopico  samostanov  in  temeljito  spremenil
filozofijo  in  način razmišljanja Mongolov. Namesto mogočnih osvajalcev so
sedaj   postali  miroljubni  nomadi  katerih  sinovi  so  sedaj  živeli  po
samostanih  in  se  ukvarjali  z  iskanjem  smisla življenja ter poizkušali
doživeti  nirvano.  Nisem  čisto  prepričan,  da  mi  je  ta nov pristop do
življenja  čisto  všeč. Vsekakor so bili vsi okoliški narodi nad njim čisto
navdušeni. Z razlogom. Bolje, da meditirajo, kot da nam režejo vratove.

Zanazabarjev  samostan  Amarbaysagant Khiid smo si šli pogledat. Vozili smo
se čez drn in strm po stepi in ga našli. Nad njim je zgrajena precej velika
stupa in Budin kip. Tisto kar velja je samostan. Vidi se, da so ga zgradili
v  18.  Stoletju,  ko  so  deželi že vladali Kitajci. Posledično so njegova
značilnost  rdeči  opečnati  zidovi,  z  glazirano opeko pokrite strehe, ki
imajo  značilno po kitajsko zakrivljena slemena in robove. Pred dobrimi sto
leti  je  v  njem  živelo  na tisoče menihov. Potem pa se je v 20-tih letih
zgodila  komunistična  revolucija  in  potem  je  šlo vse po zlu. Mongolski
komunisti  so  uveljavili  diktaturo  in menihi okrog katerega se je zbralo
prebivalstvo,  so  jim  bili  naravni  nasprotnik.  Požgali  so  na stotine
samostanov in pobili in pregnali na tisoče menihov.  Amarbaysagant Khiid je
imel salamensko srečo. Leži daleč stran od glavnih prometnic in le redkokdo
se  je  prikazal  v  njegovo  bližino. Lokalna oblast je nekoliko z rezervo
gledala  na  norost  centralne  oblasti v glavnem mestu. Tako so svoje delo
opravili  polovičarsko.  Menihe  so  pregnali,  samostan pustil prazen in v
miru,  v  štab  pa  javili, da je naloga opravljena. Čudežno se je samostan
ohranil,  danes  v  njem živi spet 30 menihov. Kot edinstven spomenik je na
Unescovem  spisku  kulturne  dediščine.  Na nek način je njegova prihodnost
svetla.  Marsikaj je še za popraviti, a prihaja denar od centralne oblasti,
odkrili so ga turisti, vanj se je vrnilo življenje.

Tisto  pravo  življenje najdemo na mongolskih olimpijskih igrah. Pravzaprav
je  imenuje festival Naadam. V začetku julija je končno toplo, trava zraste
do  kolen in končno se za trenutek sprosti neizprosen boj za obstanek sredi
neskončnih   mrzlih   step.  Takrat  je  čas,  da  se  Mongoli  zberejo  in
organizirajo  tekmovanje.  Pravzaprav  gre  za tri discipline. Streljanje z
lokom,  konjske  dirke in rokoborbo. Mongolija je tako velika dežela, da se
tistih  nekaj  tujcev  dobesedno  porazgubi.  Naadam pa nas privabi kot luč
veščo  in tu se nas lahko domačini ogledajo: belce, velike, kosmate, debele
in  z  velikimi nosovi. Kot taki vzbujamo vso pozornost, pa zato tudi imamo
celo vrsto privilegijev. Samo da se pokažemo, nam pokažejo najboljša mesta,
pod  roke  nam  molijo  nekakšen  stekleničke.  Iz  njih na palčki potegneš
nekakšen  prah, ki mora biti na bazi popra (morda pa tudi na podlagi kakšne
plemenite  »trave«), saj te nemudoma spravi k sebi ko ga pošmrkaš. Tisto je
najboljše  pa je to, da nam tudi dovolijo tekmovati. Malo streljamo z lokom
(v splošen posmeh in nevarnost uspešno ogrožamo sebe in druge. Dirkamo tudi
s  konji.  Meni se je zdelo, da mi kar gre, ko konja spravim v galop. Potem
pa  mimo mene pridrvijo 6-letni mulci in zazdi se mi da stojim na mestu, ko
me  ležerno  prehite.  Največja konkurenca pa je pri rokoborbi. Ko na vrsto
pridejo  tisti  najboljši, zadevo prenaša televizija, življenje v državi pa
se za trenutek ustavi.

Mi  smo prišli do borb z lokalnimi amaterji. Vendar pa bi bilo kakršno koli
podcenjevanje  njihove  spretnosti  velika napaka. V višino merijo meter in
britvico  in  proti  takemu, ki ga je le za pol tebe, bi človek moral imeti
kar  nekaj možnosti. Dokler mu ne pustiš blizu še nekako gre. Ko pa te dobi
v  klinč  se  zadeva  hitro  konča. Natovori te na hrbet in vrže po tleh…..
Brez, da bi človek čisto dobro vedel, kaj se mu je pravzaprav zgodilo.

Z  lokom  streljajo  tudi  ženske.  Ne  streljajo  na pokončno tarčo, ampak
ležečo. Torej najprej visoko v zrake, nato pa puščica z vrha pade na tarčo.
Občudovanja  vredna  spretnost.  Kako  to zadevo nadgraditi še s perzijskim
strelom,  pa  mi  sploh ni jasno. Torej strel vzvratno iz sedla dirjajočega
konja…  Nič  čudnega, da so pred osmimi stoletji osvojili svet. Enako velja
za  rokoborbo.  Zadeva  je  bolj  ritual  kot boj, dokler se nasprotnika ne
spoprimeta. Potem pa …. kdor zna zna.

S  konji  dirkajo  predvsem  mulci. Cel narod je rojen v sedlu iz iz sedla.
Menda  začno jezditi, ko shodijo. Ko so stari 7-8 let so že velemojstri. Na
Naadamu  se  dirka  na  dolge  proge.  Na  kakih 20 kilometrov. Dirka se na
nepodkovanih  konjih  in  to čez drn in strn. Vratolomno. Na cilj dostikrat
pridejo  konji  tudi sami, za konjeniki pa običajno vozi reševalni avto, ki
pobere  padle.  Pravzaprav se z jezdeci ne ukvarjajo kaj dosti. Na cilju se
odplazijo  stran,  zmagovitega konja pa obkroži četa skrbnikov. Ostrgajo mu
pot, zbrišejo, skrtačijo in pokrijejo z odejo, da se mogočni borec slučajno
ne  bi prehladil. Najboljšim postavijo tudi spomenike. Takšne na katerih so
konji,  ne  pa tudi jezdeci. Logika je pravzaprav na nek način prava. Dirka
pravzaprav  konj,  jezdec  pa je bolj ali manj za okras. Ko se namreč začne
norija  pogona  so  konji kot huskiji. Tečejo sami od sebe in iz veselja do
dirke ter do zadnjega atoma moči.

Po  Mongoliji  smo  se  vozili  s  kombiji.  Na  kolovozih smo razbili vse.
Sprednji  odbijač,  luč,  strgali gumo, odpadel je zadnji odbijač. Vedno je
bilo  potrebno  paziti,  ko  si odprl katerakoli vrata, saj se je vedno ven
zvalilo  vse  mogoče.  Popravljali  smo  pa  kar  s selotejpom in vrvicami.
Vsepovsod  je  bilo polno lukenj in po kabini se je neprestano vlekel prah.
Za vrh pa še trapaste poplave sredi puščave. Za takšno potovanje moraš biti
nekaj  posebnega.  Avto  je  prepoln  ljudi,  vsepovsod  je vse zatlačeno s
prtljago,  vroče  je, piha, dežuje, trese, lačen si, žejen, eden bi bruhal,
drugi  ima drisko, tretji mora nujno odliti in vse ti je odveč. Kje si spal
prejšno noč ne veš, kje boš naslednjo nimaš pojma. Če imaš denar pa tudi ni
posebej  važno,  saj  se nikjer ne da nič kupiti. Na takšno potovanje moraš
iti  pripravljen, v nasprotnem se s sopotniki dobesedno pobiješ. Stalno smo
te  kombije  rinili  sem  in  tja  po  blatu.  Tu človek postane prav kmalu
strokovnjak za tovrstne zadeve. Če ima zadeva pogon zadaj ni pametno, da se
človek  postavi  za  zadnjo  gumo, v nasprotnem primeru si do konca blaten.
Tudi  ni  pametno  riniti  brezglavo  in  brez rezerve. Kombi spelje, ti pa
pikiraš v blato….

Severna  Mongolija  je  nekoliko  drugačna.  Tu je cel kup nekih tektonskih
prelomnic  kot  posledica  trčenja  tektonskih  plošč. Vsepovsod je na kupe
lavinih  polj. Pokrajina ni več stepa, ampak tajga. Vse skupaj je pokrito z
gozdovi   in  pravi  biser  je  jezero  Kasgai,  ki  je  naravni  podaljšek
Bajkalskega  jezera.  Tu smo hodili po vseh mogočih vrhovih. Pravzaprav smo
zlezli na vrhov zato, da smo se nato lahko spustili spet dolg.

Tu  nam je naša vodička Šuri povedala zanimivo zgodbo. Mogoče prej še tole.
Pokazala  je  velik  talent  za  jezike. Mongolščina je iz altajske skupine
jezikov in pri najboljši volji nima kaj dosti veze s slovenščino. Vendar pa
so  ji  šle  nekatere besede dobro iz ust kot na primer: majoneza, paprika,
gremo  takoj,  hitro, Davorko lenoba….. Tako sem jo ves čas po malem sumil,
da  razume  slovensko, vendar mi nikakor ni bilo jasno od kod in kako bi se
je lahko naučila.

No  Šuri  se  je  kak  mesec  pred  nami  po jezeru vozila v čolnu z nekimi
Američani. Po mongolsko z neko kripo od čolna. Potem pa je na jezeru, ki je
mimogrede  dolgo  180  kilometrov  hipoma  nastal vihar in je sredi poletja
začel  padati sneg. Kot je v takšnih primerih običajno, je crknil še motor.
Ko  so  začeli  iskati  rešilne  pasove jih sploh ni bilo. Valovi so začeli
zalivati  in  prevračati čoln. Ni bilo kaj storiti in vodička ter Američani
so  družno  ugotovili, da bodo sedaj umrli. Imeli so nek mobitel, pa kaj ko
ni  bilo  omrežja.  Potem  so  družno  celo noč črpali vodo in vihar jih je
odgnal  preko jezera na drugo stran. Zjutraj se je kot vsak dan zdanilo, pa
so se izkrcali na trdni zemlji. Da bi se vozili s čolnom še naprej ni nihče
niti  pomislil.  Čez  kak  dan  jih  je  sredi  divjine našel helikopter. V
civilizaciji so se ga Američani najprej pošteno napili (pametno,vodka je za
takšne stvari čudovita stvar: solidna reč, poceni, vedno dosegljiva). Potem
pa  so Šuri prepovedali govoriti po Mongolsko s šefom in lastnikom čolna in
le-temu  po  domače  in  angleško jebali mater. Glavna tema so bili rešilni
pasovi.  Pravzaprav  se  je  meni  v  tem  trenutku  nekoliko  izgubila nit
razgovora.  Zakaj bi človek pravzaprav to potreboval če ima voda 3 stopinje
in si s pasom ali brez tako ali tako mrtev po petih minutah plavanja?

No ja kakorkoli že, smo poanto zgodbe razumeli in se čolnom v bodoče pridno
izogibali.  Odpravili  smo  se na jug in po nekaj dnevnih vožnje čez drn in
strm prišli v Karakorum. Po tistem, ko so Mongoli osvojili svetovni imperij
so  nekako  morali  ustanoviti nekakšno administracijo, da so lahko vladali
državi.  Prvotno  glavno mesto Karakorum je bil le nekaj časa glavno mesto,
nato  pa  so  ga  po  tistem,  ko so osvojili Kitajsko preselili v mesto iz
katerega je nato nastal Peking. Prav parodija ali ne? Kitajsko glavno mesto
so  ustanovili Mongoli. No Karakorum ni imel te sreče. V 16. Stoletju so ga
zavzeli  Mandžurci  in zravnali z zemljo. Od njega je ostalo nekaj kamnitih
kipov,  na  njegovih  ruševinah pa so postavili prelep samostan v kitajskem
slogu.  Ta  ni  imel  takšne  sreče kot prejšnji. Komunistična oblast ga je
temeljito  razrušila  in  šele  v  zadnjih desetletjih spet dobiva nekdanjo
podobo.

Dolina  reke  Orkhon velja za najbolj rodovitni del Mongolije. Bo že držalo
saj  sem videl polja ječmena in ogrščice, ki so lepo obarvali deželo. Videl
sem  tudi  kup  vulkanov,  pa  slana  jezera,  pa kanjone in polja lave. Pa
neskončne  črede  ovc,  koz,  krav  in konjev in na drugi strani Kagajskega
gorovja in Altaja vedno več tudi baktirjskih kamel.

Najprej  je  bilo  čez  vsa  ta gorovja potrebno še priti. S kombiji smo se
vozili  naokrog  kot  čisti norci. Čez drn in strn. Zadevo smo rinili preko
blata,  luž,  rek  in na veliko drseli v vseh mogočih smereh sem in tja čez
pobočja. Še dobro, da ni bilo preveč strmo, v nasprotnem…..

Po  nekaj  dneh  takšne  zajebancije življenske funkcije padejo na minimum.
Spomnim  se,  da  sem kar nekaj dni razmišljal ali sploh jesti ali ne. Prej
sem  bil malo lačen, po tistem ko sem jedel sem bil še vedno lačen, bilo pa
mi  je  tudi od hrane še fino slabo. Tako da človek res ne ve kaj je bolje.
Spomnim  se tudi, da smo sredi stepe iskali domnevne vodnjake. Nekatere smo
našli, druge spet ne. Vem tudi, da so me enkrat pošteno nazjali, ker sem si
blatne noge umil s tremi litri nepitne vode.

Na  robu Gobija smo si v zadnjem mestu privoščili čisto pravi hotel. Ker je
bilo  vse kar smo imeli blatno, mokro in umazano smo po hotelskih sobah vse
skupaj  prali  in sušili. Po moje se je uprava hotela pošteno oddahnila, ko
smo  odšli. Vse lepo in prav, a čisto preveč cganarije tudi Mongolom dvigne
pritisk.  Na  robu  Gobija  smo že na samem štartu spet rinili kombi, da je
vžgal (moj Bog, vsi bomo crknili v puščavi).

V  Gobiju  postane  vse  skupaj pošteno suho. Paziti je treba tudi ko laziš
naokoli. Vse povsod je bilo polno kuščarjev. Pa tudi precej kač. Meni so se
zdele  precej  majhne,  a  pri  teh rečeh nikoli ne veš. Če si majhen še ne
pomeni, da ne moreš koga mimogrede učinkovito ubiti.

Kje čisto točno smo se vozili nimam pojma. Mislim, da tudi vodička ni imela
čisto  točno  predstavo.  Pravzaprav  smo  se  na  njen  Šurimeter po malem
navadili.  Ko  je rekla, da se bomo peljali eno uro, smo se peljali dve. Da
bi  prišparali trideset kilometrov vožnje po asfaltu smo se raje vozili cel
dan  čez  gorovje.  Ko  si  ji  rekel naj kaj organizira je rekla, da bo to
storila  takoj.  Ko  si  jo  čez  dve  uri  vprašal, če je to že storila je
povedala,  da  bo  to  storila  takoj…..   Ko  je rekla, da bi bilo pametno
kampirati ob brežini reke, me je celo noč skrbelo sredi viharja, da bo reka
narasla in nas odplavila. Tako smo se vozili malo po kompasu, malo po GPS-u
v bolj ali manj želeni smeri.

Na  koncu  smo  čudežno  našli  tisto  kar  smo iskali. Peščeno morje sredi
puščave.  Pravzaprav  gre  vse  skupaj  za  morje  sipin.  To  pa  je nekaj
najlepšega, kar človek sploh lahko vidi. Pa tudi nekaj najbolj nenavadnega.
Peščena  morja, erge, sem videl že v Sahari in tu so precej podobni. Sipine
v  pesku skrivajo precej zraka in tudi takrat ko pade dež, se ta ne vpije v
pesek,  pač  pa odteče. Tako je ob vznožju sipin običajno precej zeleno, pa
tudi  kakšno  jezerce  se  najde.  Tu  svoj življenski prostor najdejo tudi
kamele.  Baktrijske  kamele  imajo  dve grbi, so precej večje od običajnih.
Vsako  zimo pa jim zraste precej dolg kožuh, ki ga na pomlad izgube. Kamele
delujejo  kot,  da bi bile sestavljene iz večih živali. Na nogah izgleda da
imajo  kremplje kot mačke, glavo imajo kot konj, gobec kot zajec, ušesa kot
miši,  želodec  kot krave, rep kot slon. Nenavadne živali, ki imajo izredno
grdo  zobovje, gromozansko smrdijo (še bistveno bolj kot smo smrdeli mi) in
svojeglavo  tavajo  po  puščavi, tako da smo jih lovili vsepovsod. Običajno
smo  jim  kar  zvezali  prednji  nogi.  Kdo  pa  ima  veselja  divjati  pri
štiridesetih stopinjah vsenaokoli.

Pravzaprav  kamele  tudi  med Mongoli ne veljajo za posebej pametne živali.
Tako  so  nekdaj  imele prelepo rogovje, pa so jih zanje ogoljufali jeleni.
Kot  da  ni  bilo  dovolj, da so šle že enkrat na led, so jih za prelep rep
ogoljufali  še konji. Kamele so želele priti tudi v zodiak, pa so jih za to
čas  ogoljufali miši. Kamele so namreč z njimi stavile, da bodo prve videle
sončni vzhod in zmagovalec bo tako prišel v zodiak. Zvite miši so se ponoči
vsedle  na  glavo  kamele  in  ko  so te zjutraj dvignile glavo, da bi prve
videle sonce, so bile miši še višje in ga videle prve in tako zmagale.

Seveda  smo  se  povzpeli tudi na sipine. Na najvišjo seveda. Tristo metrov
višine  bi  po vsej logiki bilo mogoče premagati v dobre pol ure. Vendar so
sipine  čisto navadna jeba: štiri korake naprej, tri in pol nazaj. Lesti po
tem je ena največjih muk, kar jih človek sploh lahko dožive. Gor sem zlezel
z zadnjimi močmi in sem mislil, da me bo konec.

Vendar  se  splača.  Ko  porineš pesek po pobočju navzdol, peščine grme kot
reaktivni  motor.  Še  boljša  reč  so sončni vzhodi in zahodi. To resnično
velja  doživeti.  Na  dnu  ene  izmed peščin sem doživel še nekaj kar ne bi
nikdar  verjel,  če  ne  bi  sam  videl.  Izvir  sam  po sebi ne bi bil nič
posebnega.  Vendar  če  smo vsi zavpili iz vseh grl čisto do konca se je iz
izvira  dvignil  vodomet. Nekako mi je prišlo na misel, da sem naivna žrtev
nekakšne  goljufije,  a  ker je bil izvir sredi nič, mi ni bilo čisto jasno
kako le.

Od  Gobija  smo  šli  le  še nazaj proti glavnemu mestu. Spet enkrat petsto
kilometrov  proti  severovzhodu.  Na poti smo si šli pogledati še Plameneče
peščine.  Nekdaj  so bile nekdaj to obale celinskega jezera, ki je že davno
izginilo.  So pa za jezerom ostali številni fosili dinozavrov. Američani so
jih  v  začetku  prejšnjega  stoletja  navdušeno  iskali  in tudi našli. Po
spremembi  režima so jih desetletja iskali sovjetski geologi. Po najnovejši
spremembi  režima  pa  jih  iščejo vsi, ki imajo dosti pod palcem, da lahko
prispevajo v državni proračun.

Plameneče  peščine  so  kot  že  samo  ime rdeče barve. No čisto po pravici
povedano  spreminjajo barve glede na uro dneva, na vreme in število oblakov
na  nebu.  Še nekaj sto kilometrov proč so bile še ene. Le da je tokrat šlo
za  kombinacijo  belih  in vijoličasnih barv. Te zadnje smo si šli pogledat
preprosto  zaradi  tega, ker smo družno ugotovili, da se gre v Mongolijo le
enkrat in da se to splača preprosto pogledati zaradi tega, ker se z lahkoto
žrtvuje čas za tuš. Tuš pride na vrsto kasneje, pečine morda nikoli.

Po  treh  tednih  potepanja  po  divjini smo se spet znašli v civilizaciji.
Moram  reči  da  nekatere  stvari  prav  ugajajo.  Človek  spi  v  postelji
(privilegij),  tušira  se  lahko  po  mirni volji, ljudje okoli tebe govore
znane  jezike,  internet  je,  telefonsko  obrežje tudi. Obstaja tudi čisto
pravi  koncert  mongolske  glasbe.  Iz  čistega  veselja smo šli na pošteno
požrtijo  na  mongolski  žar  in obilico vodke. Naslednje jutro smo bili na
letališču in odleteli.

Sedaj  so  na  vrsti  vsakodnevni  problemi.  Okno moje pisarno gleda proti
vzhodu.  Sedem  časovnih  pasov  v vzhajajočem soncu leži Mongolija. Gledam
skozi okno in se po malem smilim sam sebi. Pogrešam kopico stvari: jutranjo
meglico  na  jezeru,  vožnjo  čez drn in strn, jahanje po stepi, rokoborbo,
nasmeh  lepe  deklice,  ponos  nomada,  radovednost  otroka,  pa  nevihto v
puščavi,  grleno  petje, orjaške sipine, zahod sonca v puščavi in neskončno
morje  zvezd  v  noči,  ki je ne moti Mesec. Pogrešam družbo kjer so ljudem
stvari  jasne  in  jim  ni  potrebno  razlagati  Malega  princa.  Pogrešam,
pogrešam….

Tako  z  mojim  prispevkom  sem pri koncu. Za začetek si zavrtite glasbo na
spodnji povezavi

https://www.youtube.com/watch?v=GPyS4kxDpcc

Poglejte si fotografije

https://photos.google.com/share/AF1QipPjb0RQB3vwtdCuMR3lJNs6b68x2Jrcxc5H-ZMS2viZ76GBZAD7aHKE9f75O-lFvg?key=eWVjX214dkVCakFadG14akd4bS1pZzJ6aDB6SVRn

In

Si zavrtite filma.

https://www.youtube.com/watch?v=oa1uEJajq4g

https://www.youtube.com/watch?v=Et2yWwG3L_w

 

Upam, da vam bo všeč