Mihovec Janez – Mongolija 2016
Živ, zadevica nekoliko obsežna. Torej po navodilih: preberite besedilo, na koncu zavrtite glasbo, poglejte slike in filme ter se imejte lepo.
Sredi 19. Stoletja je oficir ruske carske vojske Nikolaj Przewalski
raziskoval neskončne širjave osrednje Azije. Bil je pravzaprav predhodnica
vojske, ki je v tem času za carja osvojila mogočen imperij. V skritih
dolinah Mongolije je odkril nenavadnega konja, ki ni nikdar čutil človeške
roke in uzde. Domačini so mu pravili takhi in je divji konj iz katerega
izhajajo prav vse udomačene vrste.
Običajni mongolski konji so menda udomačene vrste, a meni se pri najboljši
volji niso zdeli kaj dosti drugačni od takhijev. Nekoliko majhni, čokati z
dolgimi grivami. Kaj je to podkev, pa tudi še niso nikdar slišali. Skorajda
obveznost je, da kdorkoli, ki kdaj pride v Mongolijo zajezdi tudi njihove
konje. Pravzaprav se je praktično ves narod rodil v sedlu in v njem živi.
Pojezdiš po neskončnih stepah pod modrim nebom in neprestani veter vihra
neukročeno konjsko grivo. Človeka zagrabi igrivost. Kar naenkrat požene v
galop in cela skupina sledi. Še trenutek in začne se dirka preko stepe.
Pametno vsekakor ni. Pred tabo, ob tebi in za tabo dirja kopica jezdecev,
ki divje vpije in poskuša pognati konje v najhitrejši dir čez drn in strn.
Če padeš, je zgodbe konec. Pregazi te cela skupina in tu ni več pomoči.
Vendar te zagrabi brezglava objestnost. Tek preko stepe se spremeni v
neizprosno dirko, ko se s sosedom bori za vsako dolžino dolžino konja, za
vsak centimeter. Skrbi ostanejo nekje zadaj, živi se za dan trenutek.
Dirkaš preko stepe in se počutiš božansko.
Pravzaprav ne vem koliko časa je zadeva trajala. Kot smo začeli, smo se
sredi stepe po neskončnem diru tudi ustavili. Brez sape in ves pretresen se
skotalim s konja in ga primem za brzde. Pogledam spenjenega in vsega
vročega konja v njegove pametne oči z rjavimi trepalnicami. Tale moj
Temudžin mi vrne pogled, rezgeta in se mi smeji.
Sam pristanek v Ulaan Baatarju je bil sredi divje nevihte. Malce sem že
star za te neumnosti, ko zunaj letala treskajo strele in je na tleh totalna
povodenj. Posebej če letalo po pristajalni stezi ob pristanku vozi cik-cak.
Mesto ima milijon in pol prebivalcev. To je približno 150x več kot pred
stotimi leti. Vsepovsod se širijo neskončna naselja blokov, na cesta pa je
itak norišnica. Prvo ker so grajene brez odtokov in se v trenutku spremene
v kopališče z 20 cm globine, drugo ker je promet preprosto neznosen. Leta
1990 je tudi v Mongoliji pomenilo spremembo režimva. Sedemdeset let
komunistične ideologije je skopnelo kot sneg v juliju. Mongoli so v
trenutku spet ugotovili, da so budisti. Obnovili so samostane ter šli med
menihe. Tisti bolj podjetni so se šli turbo kapitalizem. To se lepo vidi po
tem, da center mesta sije v mogočnih zgradbah zgrajenih iz stekla, jekla in
aluminija. Naokrog pa se prevažajo tipi v zatemnjenih džipih in trodelnih
oblekah. Ko pa zaviješ dva ovinka, se vse skupaj spremeni v socialistične
bloke in šotorska naselja gerov. Kot po moje marsikje drugje tudi tu
običajni ljudje pogrešajo socialistično diktaturo. Zagotovljene službe in
stanovanja pa red in disciplina. Res da nisi mogel gobezdati po svoji
volji, pa je bila to majhna cena socialne varnosti. Danes so kot pri nas
tajkuni pokradli vse, tovarne so crknile, v kanzalizaciji ponoči in pozimi
spe brezdomni otroci. Laja v luno pa lahko kdorkoli kolikor hoče. Samo
posluša nihče več nikogar.
Še nečesa so se spomnili Mongoli v zadnjih desetletjih: Džingiskana. V
zadnjih stoletjih so bili izmenično pod vladavino Kitajcev in Rusov in
nekako se ni spodobilo slaviti vojskovodjo, ki je osvojil obe državi in
mimogrede pri tem pobil še precejšen del obojnega prebivalstva. Sedaj pa so
mogočnega vojskovodja spet odkrili in najdeš ga dobesedno povsod. Od imena
letališča, pa na denarju, pa znamkah. Spet je postal nacionalni simbol in
ideal pravega državljana. Ob robu mesta so mu postavili orjaški spomenik na
konju. Menda je visok kakih 40 metrov in velja za eno izmed največjih
kovinskih konstrukcij.
Mongolija je v zadnjih desetletjih bila predvsem surovinska baza Kitajcev.
Doživljali so velik gospodarski vzpon in to navkljub temu, da demografski
bum šele v zadnjem desetletju izgublja sapo. Dandanes, ko tudi kitajsko
gospodarsko stopa med zrele in se zaustavlja, istočasno pa se ruski medved
krčevito bori proti sankcijam zahoda, tudi Mongoliji ne gre najbolje.
Navkljub temu je center mesta prav spodobna stvar. Starodavni samostani so
pomešani z nebotičniki mestnega jedra, pa mogočne avenije ob palačah
ministrstva in orjaški trgi. Na glavnem trgu ob palači parlamenta seveda
vlada Džingiskan, na sredini trga pa še vedno Sukhbaatar. Voditelj
komunistične revolucije, ki je prinesla Mongoliji neodvisnost po eni
strani, po drugi strani pa prinesla strahovlado. Imel je srečo, da je še
mlad umrl in da ni mogel narediti preveč škode. Zato so Mongoli o njem
nekoliko razcepljeni. Zadrtega komunista so izkopali iz mavzoleja in ga v
rojstni vasi pokopali po budističnih običajih. Spomenik sredi trga pa so
pustili stati.
Je pa v mestu par izredno zanimivih stvari. Med drugim smo si ogledali
predstavo njihove filharmonije, ki pa je malo drugačna od naših. Predstava,
ki je mešanica petja, plesa in gledališča je izredno lepa, gledljiva in
poslušljiva stvar. Gosli z konjsko glavo so zakon. Od nekdaj sem rad
poslušal Morriconeja in Vangelisa. Zanimivo pa je, da ga poslušajo tudi
Mongoli. Ker mongolska glasba obstaja že stoletja, oba druga akterja pa sta
še živa mi je prišlo na misel, da sta ta dva v času ko je bila država bolj
ali manj hermetično zaprta, nekako le prišla do tega, da sta slišala
mongolsko glasbo in po njej po načelu kopiraj-prilepi ustvari še svoja
dela. Glede na to da bi se lahko sedaj spustil v razpravo o tem kaj je bilo
prej: jajce ali kura, bi bilo mogoče bolje pustiti sedaj stvar kar pri
miru.
Ogledali smo si tudi njihov narodni muzej. Prav spodobna zadeva. Zanimivo
se mi je zdelo predvsem to, da tiste, stvari ki jih vidiš v muzeju
istočasno vidiš na podeželju še v dnevni uporabi. Precej bolj pa je vredno
obiskati Nacionalni muzej dinozavrov. V Terciaru je bil na področju
današnje Mongolije obsežno celinsko jezero. Ob njem je očitno kar vrvelo od
življenja, posledično pa so pogosti tudi fosili dinozavrov.
Preden smo bili v muzeju je bila moja misel, da bo na ogled nekaj odtisov v
kamnu in to je to. V principu je muzej očaral. Imajo celotna okostja celih
dinozavrov. Pa ne da bi vmes polovico okostja manjkalo. Prav nasprotno. Vse
do najmanjše kosti. Največji vtis sta naredila dva, ki sta bila ujeta v
smrtnem boju. Mesojedi dinozaver velikosti volka je naskočil rastlinojedega
velikosti ovce, ko se je na oba ujeta s smrtnem boju sprožil plaz in ju
pokopal v smrtnem boju. Odlično sta ohranjena in resnično vredno ogleda.
Da se izkoplješ iz tega velemesta sredi stepa sta potrebni dve uri
prebijanja po zatrpani cesti. Potem pa se v določenem trenutku promet
sprosti in ob transmongolski železnici se odpelješ proti severu. Nekaj
časa se peljemo kot gospodje po asfaltirani cesti, nato pa zavijemo na
kolovoz. Kolovozi so nasploh stalnica. Imeli smo salamensko srečo. Plast
zemlje na kamniti podlagi je debela le nekaj centimetrov in se zato da po
stepi voziti kar na počez. V slovenskih razmerah bi prav kmalu za trajno
ostali vkopani v blatu.
Potovanje po Mongoliji je za vse popotnike precej egalitistično. Kakšne
posebne turistične infrasturkture ni. Vse trgovine so založene enako z
osnovnimi živili, kolovozi so za vse isti. Razlika je morda le v tem, da se
bogati vozijo z džipi, ostali pa s kamioni. Spi se pa itak v šotorih, ko si
sredi divjine, ali pa v gerih, ki so si podobni kot jajce jajcu, ko si pri
domačinih. Tuš je redko razkošje. Bolj ali manj se bogati in revni
drgetajoče polivamo s kozarci mrzle vode. Kar se higiene in vode tiče tako
vsi bolj ali manj postanemo mačke. Vodo uporabljamo, vendar le če je res
nujno in to v končno omejenih količinah. Imeli pa smo deljen prostorček
kamor gre še cesar peš. Vsaj to. Ženske so zadevo opravljale za kombijem,
mi pred njim.
Neskončne stepe so od nekdaj rodile osvajalce in….. bolezni. Nevarni nomadi
so od nekdaj ogrožali stalno naseljene prebivalce in bili bič božji.
Najprej so Huni konec antičnega obdobja poizkušali osvojiti Kitajsko.
Kitajci so jih odbili z zadnjimi močmi, zato so se Huni obrnili proti
zahodu. Na konjih so predirjali tisoče kilometrov, pred sabo gnali številne
narode, ki so v strahu pred njimi vdrli preko meja Rimskega imperija in
povzročili zaton antičnega sveta. Nekaj stoletij kasneje so enaki storili
Turki, ki so se iz področja današnje Mongolije, kjer jih me drugim ni več,
prodrli po vsej Aziji od Kirgizistana do Turčije in temeljito premešali
narodnostno in versko strukturo. Vse te pa so posekali Mongoli. Kitajcem je
nekaj časa s politiko »Divide et impera« uspešno uspelo ščuvati posamezna
plemena drug proti drugemu. Potem pa je temu naredil konec Temudžin, Veliki
kan. Združil je prej sprta plemena, oblikovali vojaški narod, ki je živel
za vojno in od nje. Sam je osvojil Srednjo Azijo. Njegovi otroci in vnuki
pa so osvojili Kitajsko, prodrli do Jave, poizkušali osvojiti Japonsko.
Razbili Arabski kalifat v Bagdadu, osvojili Kijevsko Rusijo ter razbili
vojsko nemških tektonskih vitezov in madžarskih kraljev.
V širjavah step žive cela vrsta glodalcev. Žvižgače, prerijski psi, svizci
in…… črne podgane. Skupaj z Mongoli so podgane in bolhe na njih sledile
njihovi vojski in razdejanjem, ki so ga pustili za sabo. Podgane so se
čezmerno razmnožile. To samo po sebi ne bi bila posebna katastrofa, če ne
bi bolhe s sabo nosile še virusa burbonske kuge. V kaosu vojnih desetletij
so se bolezni bliskovite razšire in pobile tretjino prebivalstva med
Atlantikom in Južnim kitajskim morjem. Trideset milijonov v Evropi in kakih
petdeset na Kitajskem. Koliko še vmes tudi živ bog ne ve. Vsepovsod po
deželi se mota na zilione svizcev, prerijskih psov, talnih veveric in
žvižgač. Saj so krasne živalce, a jih je bolje pustiti pri miru.
Zdelo se je, da Mongole nihče ne more pokoriti, a tudi zanje se je našel
način. Za ta morilski in nasilni narod je sprememba prišla z nenavadne
smeri. V 16. stoletju je sin mongolskih plemičev Zanazabar odšel na Tibet
proučevat budizem. Nazaj se je ta mongolski Leonardo da Vinci vrnil poln
novih idej. Ustanovil je kopico samostanov in temeljito spremenil
filozofijo in način razmišljanja Mongolov. Namesto mogočnih osvajalcev so
sedaj postali miroljubni nomadi katerih sinovi so sedaj živeli po
samostanih in se ukvarjali z iskanjem smisla življenja ter poizkušali
doživeti nirvano. Nisem čisto prepričan, da mi je ta nov pristop do
življenja čisto všeč. Vsekakor so bili vsi okoliški narodi nad njim čisto
navdušeni. Z razlogom. Bolje, da meditirajo, kot da nam režejo vratove.
Zanazabarjev samostan Amarbaysagant Khiid smo si šli pogledat. Vozili smo
se čez drn in strm po stepi in ga našli. Nad njim je zgrajena precej velika
stupa in Budin kip. Tisto kar velja je samostan. Vidi se, da so ga zgradili
v 18. Stoletju, ko so deželi že vladali Kitajci. Posledično so njegova
značilnost rdeči opečnati zidovi, z glazirano opeko pokrite strehe, ki
imajo značilno po kitajsko zakrivljena slemena in robove. Pred dobrimi sto
leti je v njem živelo na tisoče menihov. Potem pa se je v 20-tih letih
zgodila komunistična revolucija in potem je šlo vse po zlu. Mongolski
komunisti so uveljavili diktaturo in menihi okrog katerega se je zbralo
prebivalstvo, so jim bili naravni nasprotnik. Požgali so na stotine
samostanov in pobili in pregnali na tisoče menihov. Amarbaysagant Khiid je
imel salamensko srečo. Leži daleč stran od glavnih prometnic in le redkokdo
se je prikazal v njegovo bližino. Lokalna oblast je nekoliko z rezervo
gledala na norost centralne oblasti v glavnem mestu. Tako so svoje delo
opravili polovičarsko. Menihe so pregnali, samostan pustil prazen in v
miru, v štab pa javili, da je naloga opravljena. Čudežno se je samostan
ohranil, danes v njem živi spet 30 menihov. Kot edinstven spomenik je na
Unescovem spisku kulturne dediščine. Na nek način je njegova prihodnost
svetla. Marsikaj je še za popraviti, a prihaja denar od centralne oblasti,
odkrili so ga turisti, vanj se je vrnilo življenje.
Tisto pravo življenje najdemo na mongolskih olimpijskih igrah. Pravzaprav
je imenuje festival Naadam. V začetku julija je končno toplo, trava zraste
do kolen in končno se za trenutek sprosti neizprosen boj za obstanek sredi
neskončnih mrzlih step. Takrat je čas, da se Mongoli zberejo in
organizirajo tekmovanje. Pravzaprav gre za tri discipline. Streljanje z
lokom, konjske dirke in rokoborbo. Mongolija je tako velika dežela, da se
tistih nekaj tujcev dobesedno porazgubi. Naadam pa nas privabi kot luč
veščo in tu se nas lahko domačini ogledajo: belce, velike, kosmate, debele
in z velikimi nosovi. Kot taki vzbujamo vso pozornost, pa zato tudi imamo
celo vrsto privilegijev. Samo da se pokažemo, nam pokažejo najboljša mesta,
pod roke nam molijo nekakšen stekleničke. Iz njih na palčki potegneš
nekakšen prah, ki mora biti na bazi popra (morda pa tudi na podlagi kakšne
plemenite »trave«), saj te nemudoma spravi k sebi ko ga pošmrkaš. Tisto je
najboljše pa je to, da nam tudi dovolijo tekmovati. Malo streljamo z lokom
(v splošen posmeh in nevarnost uspešno ogrožamo sebe in druge. Dirkamo tudi
s konji. Meni se je zdelo, da mi kar gre, ko konja spravim v galop. Potem
pa mimo mene pridrvijo 6-letni mulci in zazdi se mi da stojim na mestu, ko
me ležerno prehite. Največja konkurenca pa je pri rokoborbi. Ko na vrsto
pridejo tisti najboljši, zadevo prenaša televizija, življenje v državi pa
se za trenutek ustavi.
Mi smo prišli do borb z lokalnimi amaterji. Vendar pa bi bilo kakršno koli
podcenjevanje njihove spretnosti velika napaka. V višino merijo meter in
britvico in proti takemu, ki ga je le za pol tebe, bi človek moral imeti
kar nekaj možnosti. Dokler mu ne pustiš blizu še nekako gre. Ko pa te dobi
v klinč se zadeva hitro konča. Natovori te na hrbet in vrže po tleh…..
Brez, da bi človek čisto dobro vedel, kaj se mu je pravzaprav zgodilo.
Z lokom streljajo tudi ženske. Ne streljajo na pokončno tarčo, ampak
ležečo. Torej najprej visoko v zrake, nato pa puščica z vrha pade na tarčo.
Občudovanja vredna spretnost. Kako to zadevo nadgraditi še s perzijskim
strelom, pa mi sploh ni jasno. Torej strel vzvratno iz sedla dirjajočega
konja… Nič čudnega, da so pred osmimi stoletji osvojili svet. Enako velja
za rokoborbo. Zadeva je bolj ritual kot boj, dokler se nasprotnika ne
spoprimeta. Potem pa …. kdor zna zna.
S konji dirkajo predvsem mulci. Cel narod je rojen v sedlu iz iz sedla.
Menda začno jezditi, ko shodijo. Ko so stari 7-8 let so že velemojstri. Na
Naadamu se dirka na dolge proge. Na kakih 20 kilometrov. Dirka se na
nepodkovanih konjih in to čez drn in strn. Vratolomno. Na cilj dostikrat
pridejo konji tudi sami, za konjeniki pa običajno vozi reševalni avto, ki
pobere padle. Pravzaprav se z jezdeci ne ukvarjajo kaj dosti. Na cilju se
odplazijo stran, zmagovitega konja pa obkroži četa skrbnikov. Ostrgajo mu
pot, zbrišejo, skrtačijo in pokrijejo z odejo, da se mogočni borec slučajno
ne bi prehladil. Najboljšim postavijo tudi spomenike. Takšne na katerih so
konji, ne pa tudi jezdeci. Logika je pravzaprav na nek način prava. Dirka
pravzaprav konj, jezdec pa je bolj ali manj za okras. Ko se namreč začne
norija pogona so konji kot huskiji. Tečejo sami od sebe in iz veselja do
dirke ter do zadnjega atoma moči.
Po Mongoliji smo se vozili s kombiji. Na kolovozih smo razbili vse.
Sprednji odbijač, luč, strgali gumo, odpadel je zadnji odbijač. Vedno je
bilo potrebno paziti, ko si odprl katerakoli vrata, saj se je vedno ven
zvalilo vse mogoče. Popravljali smo pa kar s selotejpom in vrvicami.
Vsepovsod je bilo polno lukenj in po kabini se je neprestano vlekel prah.
Za vrh pa še trapaste poplave sredi puščave. Za takšno potovanje moraš biti
nekaj posebnega. Avto je prepoln ljudi, vsepovsod je vse zatlačeno s
prtljago, vroče je, piha, dežuje, trese, lačen si, žejen, eden bi bruhal,
drugi ima drisko, tretji mora nujno odliti in vse ti je odveč. Kje si spal
prejšno noč ne veš, kje boš naslednjo nimaš pojma. Če imaš denar pa tudi ni
posebej važno, saj se nikjer ne da nič kupiti. Na takšno potovanje moraš
iti pripravljen, v nasprotnem se s sopotniki dobesedno pobiješ. Stalno smo
te kombije rinili sem in tja po blatu. Tu človek postane prav kmalu
strokovnjak za tovrstne zadeve. Če ima zadeva pogon zadaj ni pametno, da se
človek postavi za zadnjo gumo, v nasprotnem primeru si do konca blaten.
Tudi ni pametno riniti brezglavo in brez rezerve. Kombi spelje, ti pa
pikiraš v blato….
Severna Mongolija je nekoliko drugačna. Tu je cel kup nekih tektonskih
prelomnic kot posledica trčenja tektonskih plošč. Vsepovsod je na kupe
lavinih polj. Pokrajina ni več stepa, ampak tajga. Vse skupaj je pokrito z
gozdovi in pravi biser je jezero Kasgai, ki je naravni podaljšek
Bajkalskega jezera. Tu smo hodili po vseh mogočih vrhovih. Pravzaprav smo
zlezli na vrhov zato, da smo se nato lahko spustili spet dolg.
Tu nam je naša vodička Šuri povedala zanimivo zgodbo. Mogoče prej še tole.
Pokazala je velik talent za jezike. Mongolščina je iz altajske skupine
jezikov in pri najboljši volji nima kaj dosti veze s slovenščino. Vendar pa
so ji šle nekatere besede dobro iz ust kot na primer: majoneza, paprika,
gremo takoj, hitro, Davorko lenoba….. Tako sem jo ves čas po malem sumil,
da razume slovensko, vendar mi nikakor ni bilo jasno od kod in kako bi se
je lahko naučila.
No Šuri se je kak mesec pred nami po jezeru vozila v čolnu z nekimi
Američani. Po mongolsko z neko kripo od čolna. Potem pa je na jezeru, ki je
mimogrede dolgo 180 kilometrov hipoma nastal vihar in je sredi poletja
začel padati sneg. Kot je v takšnih primerih običajno, je crknil še motor.
Ko so začeli iskati rešilne pasove jih sploh ni bilo. Valovi so začeli
zalivati in prevračati čoln. Ni bilo kaj storiti in vodička ter Američani
so družno ugotovili, da bodo sedaj umrli. Imeli so nek mobitel, pa kaj ko
ni bilo omrežja. Potem so družno celo noč črpali vodo in vihar jih je
odgnal preko jezera na drugo stran. Zjutraj se je kot vsak dan zdanilo, pa
so se izkrcali na trdni zemlji. Da bi se vozili s čolnom še naprej ni nihče
niti pomislil. Čez kak dan jih je sredi divjine našel helikopter. V
civilizaciji so se ga Američani najprej pošteno napili (pametno,vodka je za
takšne stvari čudovita stvar: solidna reč, poceni, vedno dosegljiva). Potem
pa so Šuri prepovedali govoriti po Mongolsko s šefom in lastnikom čolna in
le-temu po domače in angleško jebali mater. Glavna tema so bili rešilni
pasovi. Pravzaprav se je meni v tem trenutku nekoliko izgubila nit
razgovora. Zakaj bi človek pravzaprav to potreboval če ima voda 3 stopinje
in si s pasom ali brez tako ali tako mrtev po petih minutah plavanja?
No ja kakorkoli že, smo poanto zgodbe razumeli in se čolnom v bodoče pridno
izogibali. Odpravili smo se na jug in po nekaj dnevnih vožnje čez drn in
strm prišli v Karakorum. Po tistem, ko so Mongoli osvojili svetovni imperij
so nekako morali ustanoviti nekakšno administracijo, da so lahko vladali
državi. Prvotno glavno mesto Karakorum je bil le nekaj časa glavno mesto,
nato pa so ga po tistem, ko so osvojili Kitajsko preselili v mesto iz
katerega je nato nastal Peking. Prav parodija ali ne? Kitajsko glavno mesto
so ustanovili Mongoli. No Karakorum ni imel te sreče. V 16. Stoletju so ga
zavzeli Mandžurci in zravnali z zemljo. Od njega je ostalo nekaj kamnitih
kipov, na njegovih ruševinah pa so postavili prelep samostan v kitajskem
slogu. Ta ni imel takšne sreče kot prejšnji. Komunistična oblast ga je
temeljito razrušila in šele v zadnjih desetletjih spet dobiva nekdanjo
podobo.
Dolina reke Orkhon velja za najbolj rodovitni del Mongolije. Bo že držalo
saj sem videl polja ječmena in ogrščice, ki so lepo obarvali deželo. Videl
sem tudi kup vulkanov, pa slana jezera, pa kanjone in polja lave. Pa
neskončne črede ovc, koz, krav in konjev in na drugi strani Kagajskega
gorovja in Altaja vedno več tudi baktirjskih kamel.
Najprej je bilo čez vsa ta gorovja potrebno še priti. S kombiji smo se
vozili naokrog kot čisti norci. Čez drn in strn. Zadevo smo rinili preko
blata, luž, rek in na veliko drseli v vseh mogočih smereh sem in tja čez
pobočja. Še dobro, da ni bilo preveč strmo, v nasprotnem…..
Po nekaj dneh takšne zajebancije življenske funkcije padejo na minimum.
Spomnim se, da sem kar nekaj dni razmišljal ali sploh jesti ali ne. Prej
sem bil malo lačen, po tistem ko sem jedel sem bil še vedno lačen, bilo pa
mi je tudi od hrane še fino slabo. Tako da človek res ne ve kaj je bolje.
Spomnim se tudi, da smo sredi stepe iskali domnevne vodnjake. Nekatere smo
našli, druge spet ne. Vem tudi, da so me enkrat pošteno nazjali, ker sem si
blatne noge umil s tremi litri nepitne vode.
Na robu Gobija smo si v zadnjem mestu privoščili čisto pravi hotel. Ker je
bilo vse kar smo imeli blatno, mokro in umazano smo po hotelskih sobah vse
skupaj prali in sušili. Po moje se je uprava hotela pošteno oddahnila, ko
smo odšli. Vse lepo in prav, a čisto preveč cganarije tudi Mongolom dvigne
pritisk. Na robu Gobija smo že na samem štartu spet rinili kombi, da je
vžgal (moj Bog, vsi bomo crknili v puščavi).
V Gobiju postane vse skupaj pošteno suho. Paziti je treba tudi ko laziš
naokoli. Vse povsod je bilo polno kuščarjev. Pa tudi precej kač. Meni so se
zdele precej majhne, a pri teh rečeh nikoli ne veš. Če si majhen še ne
pomeni, da ne moreš koga mimogrede učinkovito ubiti.
Kje čisto točno smo se vozili nimam pojma. Mislim, da tudi vodička ni imela
čisto točno predstavo. Pravzaprav smo se na njen Šurimeter po malem
navadili. Ko je rekla, da se bomo peljali eno uro, smo se peljali dve. Da
bi prišparali trideset kilometrov vožnje po asfaltu smo se raje vozili cel
dan čez gorovje. Ko si ji rekel naj kaj organizira je rekla, da bo to
storila takoj. Ko si jo čez dve uri vprašal, če je to že storila je
povedala, da bo to storila takoj….. Ko je rekla, da bi bilo pametno
kampirati ob brežini reke, me je celo noč skrbelo sredi viharja, da bo reka
narasla in nas odplavila. Tako smo se vozili malo po kompasu, malo po GPS-u
v bolj ali manj želeni smeri.
Na koncu smo čudežno našli tisto kar smo iskali. Peščeno morje sredi
puščave. Pravzaprav gre vse skupaj za morje sipin. To pa je nekaj
najlepšega, kar človek sploh lahko vidi. Pa tudi nekaj najbolj nenavadnega.
Peščena morja, erge, sem videl že v Sahari in tu so precej podobni. Sipine
v pesku skrivajo precej zraka in tudi takrat ko pade dež, se ta ne vpije v
pesek, pač pa odteče. Tako je ob vznožju sipin običajno precej zeleno, pa
tudi kakšno jezerce se najde. Tu svoj življenski prostor najdejo tudi
kamele. Baktrijske kamele imajo dve grbi, so precej večje od običajnih.
Vsako zimo pa jim zraste precej dolg kožuh, ki ga na pomlad izgube. Kamele
delujejo kot, da bi bile sestavljene iz večih živali. Na nogah izgleda da
imajo kremplje kot mačke, glavo imajo kot konj, gobec kot zajec, ušesa kot
miši, želodec kot krave, rep kot slon. Nenavadne živali, ki imajo izredno
grdo zobovje, gromozansko smrdijo (še bistveno bolj kot smo smrdeli mi) in
svojeglavo tavajo po puščavi, tako da smo jih lovili vsepovsod. Običajno
smo jim kar zvezali prednji nogi. Kdo pa ima veselja divjati pri
štiridesetih stopinjah vsenaokoli.
Pravzaprav kamele tudi med Mongoli ne veljajo za posebej pametne živali.
Tako so nekdaj imele prelepo rogovje, pa so jih zanje ogoljufali jeleni.
Kot da ni bilo dovolj, da so šle že enkrat na led, so jih za prelep rep
ogoljufali še konji. Kamele so želele priti tudi v zodiak, pa so jih za to
čas ogoljufali miši. Kamele so namreč z njimi stavile, da bodo prve videle
sončni vzhod in zmagovalec bo tako prišel v zodiak. Zvite miši so se ponoči
vsedle na glavo kamele in ko so te zjutraj dvignile glavo, da bi prve
videle sonce, so bile miši še višje in ga videle prve in tako zmagale.
Seveda smo se povzpeli tudi na sipine. Na najvišjo seveda. Tristo metrov
višine bi po vsej logiki bilo mogoče premagati v dobre pol ure. Vendar so
sipine čisto navadna jeba: štiri korake naprej, tri in pol nazaj. Lesti po
tem je ena največjih muk, kar jih človek sploh lahko dožive. Gor sem zlezel
z zadnjimi močmi in sem mislil, da me bo konec.
Vendar se splača. Ko porineš pesek po pobočju navzdol, peščine grme kot
reaktivni motor. Še boljša reč so sončni vzhodi in zahodi. To resnično
velja doživeti. Na dnu ene izmed peščin sem doživel še nekaj kar ne bi
nikdar verjel, če ne bi sam videl. Izvir sam po sebi ne bi bil nič
posebnega. Vendar če smo vsi zavpili iz vseh grl čisto do konca se je iz
izvira dvignil vodomet. Nekako mi je prišlo na misel, da sem naivna žrtev
nekakšne goljufije, a ker je bil izvir sredi nič, mi ni bilo čisto jasno
kako le.
Od Gobija smo šli le še nazaj proti glavnemu mestu. Spet enkrat petsto
kilometrov proti severovzhodu. Na poti smo si šli pogledati še Plameneče
peščine. Nekdaj so bile nekdaj to obale celinskega jezera, ki je že davno
izginilo. So pa za jezerom ostali številni fosili dinozavrov. Američani so
jih v začetku prejšnjega stoletja navdušeno iskali in tudi našli. Po
spremembi režima so jih desetletja iskali sovjetski geologi. Po najnovejši
spremembi režima pa jih iščejo vsi, ki imajo dosti pod palcem, da lahko
prispevajo v državni proračun.
Plameneče peščine so kot že samo ime rdeče barve. No čisto po pravici
povedano spreminjajo barve glede na uro dneva, na vreme in število oblakov
na nebu. Še nekaj sto kilometrov proč so bile še ene. Le da je tokrat šlo
za kombinacijo belih in vijoličasnih barv. Te zadnje smo si šli pogledat
preprosto zaradi tega, ker smo družno ugotovili, da se gre v Mongolijo le
enkrat in da se to splača preprosto pogledati zaradi tega, ker se z lahkoto
žrtvuje čas za tuš. Tuš pride na vrsto kasneje, pečine morda nikoli.
Po treh tednih potepanja po divjini smo se spet znašli v civilizaciji.
Moram reči da nekatere stvari prav ugajajo. Človek spi v postelji
(privilegij), tušira se lahko po mirni volji, ljudje okoli tebe govore
znane jezike, internet je, telefonsko obrežje tudi. Obstaja tudi čisto
pravi koncert mongolske glasbe. Iz čistega veselja smo šli na pošteno
požrtijo na mongolski žar in obilico vodke. Naslednje jutro smo bili na
letališču in odleteli.
Sedaj so na vrsti vsakodnevni problemi. Okno moje pisarno gleda proti
vzhodu. Sedem časovnih pasov v vzhajajočem soncu leži Mongolija. Gledam
skozi okno in se po malem smilim sam sebi. Pogrešam kopico stvari: jutranjo
meglico na jezeru, vožnjo čez drn in strn, jahanje po stepi, rokoborbo,
nasmeh lepe deklice, ponos nomada, radovednost otroka, pa nevihto v
puščavi, grleno petje, orjaške sipine, zahod sonca v puščavi in neskončno
morje zvezd v noči, ki je ne moti Mesec. Pogrešam družbo kjer so ljudem
stvari jasne in jim ni potrebno razlagati Malega princa. Pogrešam,
pogrešam….
Tako z mojim prispevkom sem pri koncu. Za začetek si zavrtite glasbo na
spodnji povezavi
https://www.youtube.com/watch?v=GPyS4kxDpcc
Poglejte si fotografije
In
Si zavrtite filma.
https://www.youtube.com/watch?v=oa1uEJajq4g
https://www.youtube.com/watch?v=Et2yWwG3L_w
Upam, da vam bo všeč