Ali ste že slišali izraz »homofob«? To je etiketa s katero je označen vsak, ki nasprotuje zakonskemu privilegiranju zelo majhne a čedalje bolj vplivne manjšine. Etiketa deluje ustrahovalno. Rezultat je molk večine, ki se ne strinja z nerazumnimi potezami novega družinskega zakonika a se boji, da jo bodo etiketirali in jo spet preganjali.
Slišali ste tudi že za »homofobičnost« naše celotne družbe. V resnici pa je to spet neka etiketa, ki jo ne dokazujejo, ampak zahtevajo od nas, da jim verjamemo. Obsodbe vredno mazaštvo sten znane kavarne, ki se – oh slučaj – vedno znova pojavi ob najbolj primernem času, je pravzaprav edino dejanje malce bolj grobega nasprotovanja vsemogočnemu lobiju. Nihče od takoimenovanih zagovornikov človekovih pravic pa ne dvigne glasu, ko se širi sovraštvo do Cerkve, do družine, do drugače mislečih, predvsem do Slovencev, ki živimo v duhu naše tisočletne tradicije. Vsi so tiho ali pa celo javno povedo po TV, da se pri nas sme preganjati večino, ker je večina. In tu smo pri drugem paradoksu naše družbe. Manjšina preganja, širi sovražni govor zoper tiho večino, ki se z njo ne strinja in ki se utelesi v besedi Cerkev. Izgovor vseh naštetih: večina se lahko sama brani! Kakšna sprevrženost!
»Normalofobičnost« nekaterih aktivistov gre tako daleč, da v javni oddaji ne prenesejo besede »Bog« (npr. v »bog pomagaj!«, ki ni nujno vedno »Bog pomagaj!«, ampak jim diši preveč po krščansko), uporabljajo zaničljiv izraz »krščani« ali pa prijavljajo profesorico inšpektorju, ker je v pogovoru z dijaki priznala, da je verna. Vrata šol so na stežaj odprta tudi istospolnim aktivistom, ki s svojimi delavnicami pravzaprav sprevračajo pojem družine že pri otrocih in to v nasprotju z željo staršev. Ampak le-ti morajo biti tiho, ker bi sicer dobili etiketo »homofob!« in bi njihovi otroci doživljali segregacijo, ki ji ni para v moderni družbi. Nestrpnost do katoličanov je dosegla že tako absurdne ravni, da si predsednica parlamentarne komisije privošči javno in grobo diskriminacijo zoper vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki želi preprečiti, da bi katastrofalen predlog zakona o družini postal obče veljaven dokument.
Istospolni napad na temelje družbe, ko zahtevajo stvari, ki jim ne pripadajo, je le zadnji korak k brezpravnosti in ofenziva je že tako splošna, da ni nič več trdno, nič več sveto in velja le zakon najmočnejšega. Še je čas, da ustavimo ta nori napad.
V imenu svobode, nam vsiljujejo napuh. V imenu naprednosti, uničenje družine. V imenu strpnosti, nas učijo nestrpnosti. Strah pred etiketo »homofob« je največji uspeh istospolne manjšine saj računajo predvsem nanj, da onemogočijo vsako razpravo, argumentirano nasprotovanje širjenju njihovih privilegijev in ohranjanju zdravih temeljev družbe.
Foto: PhotoXpress
