Med branjem prispevkov o Bodeči neži in njenih nominacijah za najbolj seksistično izjavo sem sprva občutila velik odpor. A so se mi ta dekleta nekako zasmilila. Besede člankov in prizori s proslave podelitve nagrade mi govorijo o njihovi nezadovoljnosti s seboj. Niso videti srečne. Ta članek posvečam njim, morda jim bo pomagal odkriti nov, bolj pristen pogled na sebe.
Draga dekleta iz Gromka, AKC Metelkova mesto, uredništva spletnega portala spol.si in kolektiva Rdeče zore, lepo pozdravljena. Ob branju izjav vaših nominirancev sem sem in tja opazila kakšno žaljivo in vulgarno izjavo, ki se nanaša na nas ženske. Na primer: “Tekmovalci nove sezone ne bodo imeli te sreče, ki sem jo imel jaz, to pa je, da sem jo gledal tja, kamor vsak moški gleda ženske.” In ja, prav je, da ste jih izpostavile. Nas ženske res ponižuje, če moški na nas gledajo in opazijo le zunanji videz, ignorirajo pa notranje bogastvo, ki ga nosimo v tem telesu.
Izbor večine izjav, pa mi je bil vseeno nekoliko nenavaden, saj večina izjav opozarja le na nekatere značilne razlike med biti moški in biti ženska, kar vi označujete kot žaljivo, a se zdi, kot da ne opazite nečesa, kar je tako očitno, hkrati pa lepo, dopolnjujoče in, če najdeta moški in ženska v tej različnosti skupni jezik, za oba osrečujoče.
Najbolj pa me je presenetil izbor najbolj seksistične izjave. Boštjan Zupančič je namreč zadel prav v bistvo, v področje, kjer je trenutno ženska najbolj ranjena. In sicer je opozoril na velik zločin splava. Legaliziranega umora nerojenih otrok, ki jim je vzeta pravica do življenja, ki bi morala izhajati, kot dr. Župančič pravi, iz 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.
Ženska je ustvarjena, da je ljubljena in da ljubi. Njena ljubezen se na najbolj čudovit način lahko kaže prav v materinstvu. Ko daje življenje, ga varuje, neguje. In splav, je vse prej kot naša pravica. Je grozna možnost, ki jo ženskam ponuja in včasih vsiljuje družba, ker ne želi pomagati na drugačen način. Družba, ki ne vidi lepote in svetosti nerojenega življenja. Družba, ki ne zna ljubiti.
Morda, se komu zdi čudno, da te besede pišem jaz, ki sem se odločila za neporočeno življenje. Morda sem na videz podobna vam, draga dekleta različnih feminističnih združb, ki nikoli ne bomo imele svojega otroka. Pa vendar ne potrebujem vašega boja za pravice sebičnih žensk. Za svojo odpoved sem se odločila prav za to, da se bom z zadnjo kapljico svoje krvi namenila tistim otrokom, ki jim vi ne priznavate pravice do življenja, ter Tistemu, ki to življenje daje. Vaša prizadevanja za ženske pravice in dostojanstvo so postavljene na napačnih temeljih.
Prav tako je vaš boj za rediranje razlik med moškimi in ženskami obsojen na neuspeh. Morda vam bo uspelo prepričati še lepo število mladih deklet, da bodo gledale v svet nesrečno, kot ga ve gledate, in se bale prijeti za kuhalnico, previjati dojenčke in bodo na moške gledale zviška. Pa vendar samih razlik nikoli ne boste zbrisale, ker je to nemogoče. Zapisane so v našo najglobljo naravo.
Prav tako s tem ne boste polepšale sveta. Raje se vse skupaj potrudimo, da bomo v teh stvareh res dobre in da bomo naučile moške ta dela spoštovati. Hkrati pa jim dale vedeti, kako vesele smo, če oni zamenjajo zračnico na kolesu, popravijo računalnik, ko ta zablokira, in s pomočjo suhoparnih črno-belih navodil sestavijo omarico iz tisoč drobnih koškov.
Za ženske in za moške pa bi bilo dobro, da bi se naučili pogovarjati o pomembnih stvareh in iskati prave poti za rešitve naših težav in nesporazumov.
Svetujem vam, da menjate službo in se začnete boriti za tiste, ki so zares odrinjeni, na način, ki bo v resnici pomagal. Da začnete iskati poti do edinosti na način spoštovanja razlik in v iskanju skupne poti. Verjetno vam to ne bo prineslo tako velikega zaslužka, pa vendar, vaše delo bo postalo veliko bolj izpolnjujoče in osrečujoče.
