Nacionalni interes od A do Ž

Dve desetletji je trajalo, da smo Slovenci prišli do spoznanja, da je bil “nacionalni interes” prevara, utopija, ki je zgolj pomagala ustvariti nekonkurenčno in protekcionistično okolje, v katerem so si politične elite in njihovi podporniki nadvse uspešno polnili žepe. Če naj bom natančnejši, večina Slovencev je do spoznanja o varljivi naravi nacionalnega interesa prišla le na načelni ravni, medtem ko na konkretni ravni tega spoznanja še zdaleč nismo ozavestili.

Dandanes tako že otroci vedo, da so nas domači gradbeniki pod krinko nacionalnega interesa pošteno opetnajstili pri gradnji avtocest. Kar je seveda velik napredek, če se spomnimo, da se nas je še pred slabim desetletjem ob težavah, ki so spremljale gradnjo trojanskega predora, skoraj dva milijona sladkostrastno zgražalo, češ zakaj smo gradnjo predora zaupali Italijanom, ko vendar vsak ve, da se spoznajo le na makarone? Kot bi kupili potniška letala pri Fiatu. Ko je slabih deset let kasneje naše gore SCT zakuhal veliko večjo sramoto pri enostavnejšem šentviškem predoru, se seveda vihanja nosu nad zahodnimi sosedi ni nihče več spominjal.

Kdo bo sešil Vidku srajčico

Če danes pri večini Slovencev ni dvoma, da so nas gradbeni baroni pod krinko nacionalnega interesa opetnajstili, pa se zatakne že pri Mercatorju. Seveda drži, da bi prodaja Mercatorja danes imela vsaj kratkoročno močan in nepredvidljiv vpliv na slovensko živilsko industrijo. In če na načelni ravni mnogi razumejo, da bodo lastniki Mercator prisiljeni prodati, saj gre za njihovo preživetje, pa se v konkretnem primeru večina zaklinja, da Hrvatom pa že ne. Seveda, Agrokor je vertikalno integrirano podjetje in bo zato seveda dalo prednost lastnim izdelkom. Zanimivo pa je, da pri iskanju krivca za neprijeten položaj slovenskih živilcev večini seže spomin le do nepregledne prodaje Mercatorja v prejšnjem Janševem mandatu. Prodaja seveda je črna packa na vesti prve Janševe vlade, nikakor pa to ni glavni krivec za nevarnost, ki preti domači živilski industriji. Glavni problem, o katerem pa ne govori skoraj nihče, je v tem, kako je sploh lahko prišlo do tako velike odvisnosti živilske industrije od najboljšega soseda. Seveda, politika nas je v drugi polovici devetdesetih in v začetku dvatisočih prepričevala, da naj bomo ponosni na domačega velikana, ki se ne pusti tuji konkurenci. Da so z omejevanjem tuje konkurence pravzaprav potisnili domačo živilsko industrijo v nemogoč neenakopraven položaj, ne moti nikogar. Danes je Mercator v lasti prezadolžene skupine Pivovarna Laško, ki ji politika ob podpori javnosti ne dovoli rešiti lastne kože. To isto javnost bi seveda bilo potrebno vprašati, kako bi se počutili, če bi bili sami zadolženi, v solasti bi imeli veliko vredne delnice, ki pa jim jih nekdo ne bi dovolil prodati, zaradi česar bi bili prisiljeni prodati svoj dom.

No, če za časa prve Janševe vlade Mercator ne bi bil prodan pod nepreglednimi pogoji, bi bil namesto v lasti prezadolžene skupine Laško,  v lasti prezadolžene države. Problem bi bil isti, le drugega lastnika bi pestil.

Made in Slovenia

A če nas je pri primeru Mercator že kar nekaj, ki menimo, da bi bila prodaja po izvrstni ceni, ki jo je ponudil Agrokor, za lastnika edina zdravorazumska rešitev, nas v kakšnem drugem primeru nacionalni interes spet potegne vase. Tako priznam, da sem v prvem trenutku pritegnil nekdanjemu ministru Židanu, ko sem prebral, da je tržnemu inšpektorju prijavil multinacionalko Danone zaradi reklame za jogurt Na Planincah, češ da gre za zavajanje potrošnika, ki bi lahko dobil vtis, da gre za slovenski izdelek. A je pri meni virus nacionalnega interesa na srečo deloval le krajši čas. Potem sem se začudil, zakaj vedno budni nekdanji minister Židan ni zaradi zavajanja javnosti kdaj prej prijavil tržnemu inšpektorju proizvajalcev pralnih praškov ali denimo Vilede, katere čudežna krpa v reklami zamaščeno in zarjavelo površino z enim samim potegom spremeni v popolnoma novo kuhalno ploščo. Moj Bog, Danone je dal jugurtu slovensko ime in že jih je treba križati. Namesto, da bi jih pohvalili – še pred nekaj desetletji so nesramno potujčevali slovenska imena.

Ali če pogledamo z druge plati – kako bi se nam zdelo, če bi denimo Nemci od slovenskih proizvajalcev zahtevali, da svojim sicer kakovostnim izdelkom ne smejo dati nemških imen? Nelojalna konkurenca?

Podobno, a seveda bolj na ljubiteljski ravni, delujejo tudi akcije v slogu “kupujmo slovensko”. Seveda ni nič narobe s takimi akcijami, malo nacionalne osveščenosti nikakor ne škodi. Dokler se seveda s tem ne ustvarja nelojalna konkurenca. Dokler s tem ne povzročimo, da državljani za svoj denar dobijo manj. Kot se je to zgodilo v primeru avtocest in še marsikje. Ali kot se to dogaja s posploševanjem, da je denimo v Sloveniji pridelana hrana kakovostnejša od uvožene. Pa kloramfenikol v mleku, ta menda ni bil uvožen. Če bi si danes zaželel biološko pridelane hrane, bi prej verjel deklaracijam v Hoferju, kot v Mercatorju ali na ljubljanski tržnici.

Ko smo se odločali za EU, smo se odločali za svobodo. Za svobodno konkurenco. Za boljše življenje. To pa je možno le ob spoštovanju odprtega trga. Ne le z besedami, ampak v resnici. Dolgoročno bomo za domače proizvajalce naredili največ, ko jim bomo dali možnost in obveznost biti boljši od konkurence. Dokler bodo namreč odvisni od dobre volje državljanov in spodbud države, bodo vedno trepetali, kaj bo, ko spodbud več ne bo.

Vir fotografije: libertarec blog