Direktorju Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jožetu Dežmanu se junija izteka mandat. V teh dneh se je razpis za novega direktorja zaključil in če so moji neuradni podatki točni, bo to postal mag. Blaž Vurnik, kustos Mestnega muzeja Ljubljana. Vurnik je avtor knjige Med Marxom in punkom,Vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije (1980-1990). Gre torej za zgodovinarja, ki je raziskal korenine stranke LDS (Zares), če pristanemo na tezo, da se je ZSMS transformirala v t(i)o strank(i)o. V knjigi sicer na precej medel način opiše zadržanje takratnih ZSMS-jevskih funkcionarjev pri procesu proti četverici in pri začetkih demokratizacije. Bernard Nežmah je ob izidu Vurnikove knjige leta 2005, o tem zapisal: „V zgodovini bi bilo nujno napraviti primerjalno analizo ZSMS in ZKS, predvsem pa si ogledati dejstva, zaradi katerih se ZSMS ni nikoli usodno ločila od ZKS. Ne nazadnje veliki paradoks: zakaj je bila ZSMS kot zagovornik posameznih oblik demokratizacije in kot oponent ZKS politično bližje ZKS kot Demosu?“ In na ta vprašanja Blaž Vurnik ne daje prepričljivega odgovora. Vsekakor pa je za sedanjo oblastno strukturo precej bolj sprejemljiv kot zdajšnji direktor.
Če konj dobro teče, ga ne vlečeš z dirkališča. Seveda imajo trenutni koncesionarji hleva svoje poglede na uspešnost in tako bo s prizorišča umaknjen dosedanji direktor Dežman. Ta je v letih vodenja Muzeja novejše zgodovine, dodobra posegel na polja, ki so se jim tam zaposleni zgodovinarji do njegovega prihoda uspešno izogibali. V mislih imam seveda dopolnitev stalne razstave Slovenci v XX. stoletju z deli razstave Temna stran meseca, pa razstave o izkopih v Kočevskem rogu, Hudi jami, slovenski osamosvojitvi, nastanku demokratičnih strank in podobno.
Dežman se je v slovensko zavest najbolj zarezal kot vodja študijskega krožka Moč preživetja, po katerih je novinar Jože Možina (zdaj direktor RTV Slovenija) posnel istoimenski dokumentarec. Radijske oddaje pod naslovom Moja zgodba pa še vedno potekajo na Radiu Ognjišče. Člani krožka se srečujejo in izmenjujejo zgodbe družin in svojcev, ki jih je usodno zaznamovala druga svetovna vojna. Skupno jim je tudi prizadevanje, da bi njihove svojce razglasili za žrtve in jih s tem simbolično rehabilitirali. Zgodbe o popravi krivic se žal, vedno ustavijo na parlamentarnem pragu. Sprememb pa ne gre pričakovati kmalu, kajti glede na besednjak ob 65-letnici „osvoboditve“ smo bližje Kubi in Severni Koreji kot razvitemu zahodu.
Foto: blog Jožeta Dežmana
