Misija nemogoče

Končno je prijela kolektivna hipnoza. Tudi siromaki smo dobili spektakel. Župan je pograbil sugestijo, ki je obljubljala kolektivno hipnozo, vendar jo je iger željno ljudstvo moralo poosebiti, da je uspela. Če se je Zoran Janković dobro zavedal moči spektakla, ki gradi na razkolu med javnim in zasebnim, med kognitivnim in vznesenim, posega v človekovo občutenje, obnašanje in razumevanje, pa ljudstvo kljub poprej preverjenim in že izživetim zgodovinskim praksam ni prepoznalo registra, prek katerega je zapela prva simfonija športnega parka Stožice.

/ … /

Da se razumemo. Kot z nogometom ni nič narobe, dokler ga ne pogoltne biznis, tudi z županom ni nič narobe, če deluje legitimno in legalno ter če tudi zanj, kot za vse druge igralce na igrišču, obstaja neki sodnik, ki zapiska ob prekršku. Samo fer igra je vredna ogleda. Nogometne pravljice, pa naj gre za legendarnega Maradono ali za domače reprezentante, so se pisale v kolektivnem siromaštvu. Šele ko se je na nogomet dovolj močno usedel biznis različnih nogometno neukih ljudi, ki so vstopali zaradi denarja in ga iz enakih razlogov tudi zapuščali, se je nogometna ekstaza sprevrgla v polomije. Podobno tudi s športnim parkom ni nič narobe, niti z misijo nemogočega, ki si jo je zastavil in jo tudi izpeljal aktualni župan. Zaplete se zgolj in samo, če dregnemo v kak drobec v zakulisju, kjer se ne kopičijo zgolj laži, avtoritarne in nečimrne izjave, politične igrice in zavezništva, teža hipotek in cela serija kršitev postopkov in predpisov…, tam ležijo tudi konkretna izgubljena človeška življenja gradbenih delavcev, njihova stiska, zapečatene usode družin, od leta 2008 neizplačani računi, plače, obveznosti in, če verjamete ali ne, vrsta malenkosti, ki bodo posegle tudi v naše življenje. Tam se skrivajo učinki sredstev, s katerimi je bil dosežen cilj.

/… /

Vir: Dnevnik.si