V zvezi s tem so se v preteklih dneh v časopisih novinarji in komentatorji spomnili tudi na nekatere druge primere, ko naj bi predvsem vplivni posamezniki omalovaževali državo in s tem storili nekaj nezaslišanega. Omenjen je bil, denimo, nekdanji rektor ljubljanske univerze, gospod Mencinger, ki naj bi se norčeval iz ravnanj Varuha konkurence, nadalje nekdanji predsednik Vlade, gospod Janša, ki naj bi s svojimi izjavami rušil avtoriteto Državnega tožilstva, ter nenazadnje predsednik stranke Desus, gospod Erjavec, ki naj bi se med drugim posmehoval Računskemu sodišču.
Ko vse to spremljam, ne vem več natančno, ali sem buden ali sanjam. Kakšna nenadna in neverjetna skrb za ugled državnih institucij! Kar naenkrat se mi zdi, kot da sem še včeraj živel v neki drugi državi. V tej drugi državi nobenemu novinarju ali komentatorju ni bila sveta še tako stroga državna skrivnost, do katere se je dokopal s pomočjo kakega »zaupnega državnega vira« in jo objavil kljub morebitni škodi za državo in njene institucije.
/ .. /
Toda vprašajmo se zdaj, koliko je za vse to kriva sama oblast, njeni predstavniki, vsi politični funkcionarji. Veliko! In v tem je resnični problem. Na začetku sem v prispodobi opisoval »neko drugo državo«, tisto, katere predstavniki se pogosto sami najbolj »potrudijo«, da znižujejo njeg ugled v družbi. Žal ta država, kot je bralec takoj ugotovil, ni neka druga, temveč naša. Tukaj in zdaj. Njeni visoki politični predstavniki so pogosto kar sami tisti, ki ne spoštujejo dovolj državnih institucij in s tem na dolgi rok razvrednotijo tudi sami sebe. K temu žal bistveno pripomorejo tudi senzacij željni mediji, ki se očitno že kar vsi približujejo nivoju t.i. rumenega tiska. In potem se vsi skupaj, politiki in mediji, kar naenkrat tako hudo čudijo nad ravnanjem gospe Dimic in gospoda Jankovića ml. Kakšno sprenevedanje. Kot da jim že javnomnenjske raziskave ter povprečni državljani z ulice ne povedo dovolj jasno in glasno, da takšne države (s čimer seveda mislijo na njene predstavnike) ne morejo resnično oziroma iskreno spoštovati. S tem se seveda dela krivica kakemu odličnemu politiku ali (visokemu) državnemu uradniku, toda tudi v tem pogledu pač prevaga teža večine.
Zato me (ponovno) skrbi sprenevedanje in junačenje novinarjev ter drugih komentatorjev, ki so sposobni pozornost javnosti kadarkoli kritično usmeriti v kogarkoli (pogosto tudi po diktatu politike ali neposredno nadrejenih urednikov), pri čemer spregledajo bruno v lastnem očesu, predvsem pa tudi dejstvo, da spoštovanje državnih institucij ni samoumevna danost, pač pa je nekaj, kar (si) morajo nosilci oblasti znati prislužiti in obdržati.
Vir: IUS kolumna
