Avtor: Igor Kršinar. Vir: Reporter. Ekonomisti dr. Igor Masten, dr. Jože Damijan, dr. Matej Lahovnik in Rado Pezdir so spregovorili o vlogi sindikatov. Postavili smo jim dve vprašanji: “Kako ocenjujete vlogo oziroma delovanje sindikatov ob razpravah o reformah in protikriznih ukrepih v času prve Janševe, Pahorjeve vlade in zdaj? Kaj naj stori sedanja vlada, če ne bo dogovora s sindikati?”
Dr. Igor Masten: »Sindikati so praktično asistirali procesu tajkunizacije in s tem finančnega kolapsa slovenskega gospodarstva, saj so v tej nacionalno interesni histeriji videli vzvod zaščite slovenskega gospodarstva pred konkurenco in s tem tudi svoje monopolne pozicije pri zastopanju interesov delavcev. Ob začetku kolapsa mnogih slovenskih podjetij so odpovedali, to je tudi sprožalo spontane upore med njimi. Niso razumeli, da so ukrepi, ki jih je sprejela prejšnja vlada za pomoč podjetjem v krizi, nepravični do davkoplačevalcev, tako tudi do delavcev, katerih interese naj bi zastopali. V tem so si popolnoma podobni sindikatom drugih evropskih držav. Sedaj so v čisti fazi zanikanja.
Dodana vrednost našega gospodarstva je na ravni iz leta 2006, plače javnega sektorja pa približno 15 odstotkov višje, znova in znova pa problematizirajo znižanje življenjskega standarda. Kaj pa drugega?! Njihova največja odlika je hipokrizija. V gospodarstvu je službo izgubilo več kot 60 tisoč ljudi. Delo je v Sloveniji izgubilo še 25 tisoč tujcev. In videli nismo nikakršne splošne stavke. V javnem sektorju, kjer ne le da se število zaposlenih ni znižalo, temveč celo povečalo, pa se napoveduje splošna stavka zaradi znižanja nerealno visokih plač. To je pravi posmeh tistim, ki luksuza boriti se za svojo plačo nimajo, saj službe sploh nimajo.«
Dr. Jože Damijan: »Sindikati res živijo na luni, kot je v zadnji kolumni napisal Stanislav Kovač. Gre za lobiste, ki rešujejo svoje lastne službe. Svojo vlogo igrajo do konca in na nož. To je folklora, ki jo izvajajo zaradi svojega članstva in zato, da opravičujejo svoj obstoj.« Prvi minister za razvoj v prvi Janševi vladi pravi, da brez rezov v javno upravo ne moremo opraviti nujnih ukrepov za konsolidacijo javnih financ.
Na vprašanje, ali lahko vlada uspešno izpelje ukrepe brez soglasja sindikatov in podpore največje opozicijske stranke, odgovarja. »Tragika je, da ni dovolj državljanske zavesti v vseh strankah. Opozicija in vlada ne najdeta skupnega jezika, ampak si nagajata, ko zamenjata vlogi. Vlada nima druge možnosti, kot da vztraja, sicer bomo končali kot Grčija. Ukrepi Evropske komisije bodo bistveno hujši od vladnih predlogov.« Damijan meni, da bi morala dobiti vlada soglasje za spremembo referendumske zakonodaje, konsenz bi lažje sklenila s SD kot z Zoranom Jankovićem. »Pri nas je referendum ena od anomalij. Tudi Švica pozna referendume, a vendar so tam volivci bolj odgovorni. Ko so glasovali o podaljšanju dopusta, so tak zakon zavrnili.«
Dr. Matej Lahovnik je imel izkušnjo s sindikati, ko je kot minister za gospodarstvo v Pahorjevi vladi predlagal nižanje socialnih prispevkov, da bi tako razbremenili delodajalce, ki so po mednarodnih raziskavah preveč obremenjeni z višino socialnih prispevkov. Sindikati so temu nasprotovali in zahtevali znižanje socialnih prispevkov tudi delavcem, kar bi lahko nazadnje privedlo do znižanja plač. Lahovnik tudi podpira idejo o socialni kapici, saj bi bila koristna za konkurenčnost podjetij. Ker temu vseskozi nasprotujejo sindikati, je tako zamisel opustila tudi sedanja vlada. Če ne bo izpeljala ukrepov, se lahko znajdemo v precej hujšem položaju kot Grčija, saj Slovenija nima tolikšnega geopolitičnega pomena za EU kot Grčija.
Lahovnik se zaveda, da lahko vladne ukrepe blokirajo sindikati in opozicija z referendumom, vendar pričakuje, da bo v tem primeru poseglo ustavno sodišče in preprečilo referendum, saj bi bile v nasprotnem primeru njegove posledice protiustavne. Nesprejetje ukrepov bi pomenilo nevarnost za socialno državo in nevzdržne javne finance. Veliko lažje bi bilo, če bi v ustavo zapisali zlato pravilo o zadolženosti, vendar se boji, da je za konsenz glede tega že prepozno.
Rado Pezdir: »Sindikati se obnašajo vsakič enako, v glavnem domnevajo, da če dovolj vehementno zanikaš realnosti, te ne bo dohitela. Problem je v tem, da so razmere zaradi blokade reform vsakič bolj zapletene in zaradi tega postajajo reformni predlogi po naravi stvari vedno bolj radikalni. Sindikati bodo vsekakor morali priznati svoj del odgovornosti pri radikalizaciji ukrepov in razmer.« Na vprašanje, kaj naj stori vlada, če ne bo prišlo do dogovora s sindikati, odgovarja: »Ima dve možnosti: ali nadaljuje reformni paket in vseskozi neposredno iskreno in odkrito komunicira z javnostjo in na točki blokade s strani sindikatov nadaljuje svojo pot ali pa odstopi in enostavno prepusti sindikatom, da vodijo državo. Če tokrat te reforme padejo, bo situacija blizu implozije, odgovornosti za razmere pa namesto sindikatov ni treba sprejeti nobeni vladi.«
Dodaja še, da imajo podobne izkušnje s sindikati tudi druge države EU, vsaj če upoštevamo Veliko Britanijo in Nemčijo, »toda dvomim, da so se še kje drugje sindikati tako dolgo in neodgovorno igrali z usodo cele države, in to v imenu cele države.«
