Zakaj se v Sloveniji nekateri politiki in predvsem številni mediji nikakor ne morejo sprijazniti s tem, da je mesto prve dame v Beli hiši zasedla Slovenka, njen mož pa je predsednik najmočnejše države na svetu? Mislim, da razlogi še vedno tičijo v naši polpretekli zgodovini. Saj številni državljani, ko so vprašani, če so ponosni na Melanijo, zgolj skomignejo z rameni, češ kaj pa imam mi od tega. Tudi od uspehov ali neuspehov naših športnikov posredno nimamo nič, razen tega da za njihov uspeh preko davkov in sponzorjev prispevamo velike vsote denarja. Pa kljub temu s ponosom gledamo na njihove uspehe in tudi neuspehe. Za Melanijo Trum Slovenci nismo prispevali nič. Lahko pa bi iztržili veliko, če je ne bi, še preden je prišla v Belo hišo, škodoželjno slačili in poniževali.
Če bi bila žena predsednika ZDA in prva dama Bele hiše Hrvatica, bi se počutili, kot da so del Amerike, so pred kratkim zapisali Hrvatje. Kaj pa Slovenci? Nam jo bodo prevzeli Hrvatje? Tako kot del Piranskega zaliva in 60 državljanov z ozemljem in imetjem ivred!
Ker s tem slovenska nevoščljivost nekaterih politikov in medijev ni dosegla željenega uspeha, so se po izvolitvi lotili njenega moža predsednika ZDA Donalda Trumpa. Res je, da ni uglajen politik in ne varčuje z besedami. Je pa že v prvem letu vladanja znižal število brezposelnih in žanje uspehe v gospodarstvu. Kar je slovenski vladi uspelo šele po treh letih vladanja in to le z velikim zadolževanjem.
Koliko priložnosti je zamudila zunanja politika Slovenije v teh mesecih, ko ameriško vlado vodi slovenski zet, najbrž ne bomo nikoli izvedeli? Lahko pa ugibamo. A z aktualnim ministrom za zunanje zadeve in dopisnikom iz ZDA, kakršnega ima nacionalna TV, o tem še sanjati ne moremo.
Kot državljani se smemo vprašati, kdaj se bodo slovenski politiki in medijski kreatorji zavedali, da živimo v globalnem svetu, kjer bi morali svoja politična in sovražna načela zamenjati z diplomatskim jezikom? Za zgled naj si vzamejo slovenske gospodarstvenike in znanstvenike, ki mimo politike povezujejo svoje niti znanosti in gospodarstva v svetu in tako ‘krpajo’ luknjo v proračunu za nenasitno državno birokracijo. In nenazadnje nam mladi, ki se odselijo v tujino, ko jim Slovenija ne nudi dovolj znanstvenega in delovnega prostora, zmanjšujejo slovensko brezposelnost, s katero se sedanja slovenska politika hvali edino lahko pohvali. Nič pa se ne ukrene, ko slovenski narod izgublja svojo nacionalno moč zaradi izseljevanja mladih in priseljevanja tujerodnega prebivalstva, Slovenija pa se spreminja v državo brez nacionalne in slovenske kulturne zavesti. Naši predniki so vse to ohranili s pomočjo vere in ne komunizma, kot bi danes nekateri radi dokazali.
Ko je predsednik ZDA dejal, da mora država najprej poskrbeti za svoje državljane in zaustavil nelegalno priseljevanje, je požel veliko kritik. Ponovni plaz kritik se je nanj vsul, ko je gospodarstvenikom naročil, naj svoja podjetja širijo doma in naj doma, ne na tujem, ustvarijo pogoje za nova delovna mesta. Ko pa je za njim ista stališča ponovil predsednik Kitajske, sta slovenska in svetovna levica ostali brez besed.
Kaj je rekel, zapisal ali odločil slovenski zet Donald Trump, je v Sloveniji že ena od glavnih novic iz sveta. Le malokrat se ‘zmotijo’, takrat pa na dan pricurlja tudi kakšna njegova dobra odločitev, na primer iz gospodarstva. Zdi se mi, da slovenskim politikom še vedno ni jasno, da je treba najprej zakrpati ‘luknje’ v državni blagajni, skozi katere odteka državno bogastvo, če želijo urediti državo, ne pa zgolj povečevati finančni dolg, kot to delajo naše vlade že desetletje. To je tako, kot, če bi kuhar v lonec, ki je ves luknjičav, v nedogled dolival nove vode, namesto da bi ga pred dolivanjem vode zakrpal.
Predsednik ZDA Donald Trump je, tako kot počnejo vse na novo izvoljene vlade na svetu, odstranil (zamenjal) državne funkcionarje, ki niso hoteli slediti novi politični smeri. Zdi se mi, da so nekateri slovenski politiki in nosilci slovenskih medijev pozabili, da je naš aktualni predsednik vlade dr. Miro Cerar zamenjal veliko več ljudi, ki niso ustrezali njegovi politiki, kot jih je zamenjal predsednik Donald Trum.
Nič ni narobe, da kabinetni (državni uslužbenci) ljudje, ki se ne strinjajo z novo politiko, ob zamenjavi oblasti ne morejo ostati na ključnih položajih v državi in se jih zato zamenja. Ker tega leta 1990 niso storili predsednik in ministri DEMOSOVE vlade, nam še danes iz ozadja ‘vlada’ duh komunistične ideologije: »Kdor ni z nami je proti nam!«
Bodo letos številni kandidati za predsednika Vlade to spremenili in znali izkoristiti »bonuse«, ki jim jih je v štiriletnem mandatu, kot na dlani, ponujal aktualni predsednik Cerar, bomo kmalu videli? Zaradi volilne pomladi, malo pa tudi od cvetnega prahu, se bo zagotovo še zelo prašilo. Bomo zaradi gostega političnega prahu, znali izbrati prave državne politike, ki bodo za Slovenijo politična in moralna avtoriteta. Ki ne bodo nadaljevanje izgubljene preteklosti, kot smo jo doživeli z arbitražo o meji s Hrvaško. Na spomladanskih parlamentarnih volitvah bomo videli, če bodo številni soavtorji tega sporazuma vsaj politično odgovarjali za ponovno izgubo dela narodnega ozemlja in naših ljudi.
