»Poln kufer« feminizma in mačizma

Foto: Troels Graugaard / Getty Images
Foto: Troels Graugaard / Getty Images

Mačizem in feminizem, ki ni nič drugega kakor žensko zrcalo prekletega mačizma, nista rešitev odnosa moški-ženska. Ženskam želim, da spregovorijo tudi brez pomoči skrajnosti in so slišane. Zato pa morajo izza govornice odstraniti te, ki to mesto monopolizirajo zase, a imajo polna usta »vseh žensk«.

So dnevi, ko mora vsak od nas v svojo »potovalno torbo« stlačiti preveliko dozo stvari, ki jih je mogoče nositi le s potrpežljivostjo. Ker pa je potrpežljivost redka vrlina med ljudmi, ima vsak prej ali slej »poln kufer«, kar pomeni, da je na svojem robu in da želi imeti mir oziroma bi si želel miru, da bi lahko svoj »kufer« lahko spraznil. Zame so taki dnevi med drugim kakšen 14. februar,  8. marec, 27. april ali 31. oktober. Za kakšnega »jugonostalgika« sta to 25. junij ali 26. december, za kakšnega protikatoličana pa morda 15. avgust, 1. november ali 25. december, velika noč in velikonočni ponedeljek, itd.. Smo si pač različni in zato nam različne stvari polnijo »kufre«. Res pa je, da smo zapostavljeni in diskriminirani od ustvarjalcev javnega mnenja vedno le eni in isti. Zato smo bolj upravičeni do polnosti naših »kufrov«, istočasno pa smo bolj utrjeni v potrpežljivosti.

Ob preteklem 8. marcu, mednarodnem dnevu žena, smo spet poslušali vse mogoče o ženskah. Razno razne feministične »asociacije« so nam pridigale o zapostavljenosti in podrejenosti žensk v družbi, doma in kjerkoli so se one spomnile. Še najhujše za žensko je po njihovo to, da so mame, razen, če popolnoma popredmeti otroka, ki ga ima, kakor bi imela igračko ali psa. Seveda si pri tem ne dovolijo reči nobene besede, ki bi jih spomnila, da je uboj nerojenega še vedno uboj. Ali pa da bi ženske spomnili na očetove pravice, ki kakor da ne obstajajo, dokler se otrok ne rodi. Zlo je že to, da se nerojenega otroka ne obravnava kot samostojnega subjekta, ker je pač njegovo naravno okolje maternica. Zanjo pa feministke pravijo, da je njihova in z njo delajo, kar hočejo…

»Skrajnice«, t.j. feministke, so dosegle, da sprejemamo kot samoumevno, da smejo le ženske govoriti o ženskih stvareh in o tem imeti svoje glasno izraženo mnenje. In to ne vse ženske, ampak samo one, velike duhovnice politične korektnosti. Kot pravi samozvani in od nikogar postavljeni kler so uzurpirale ne le govor / besedo, temveč tudi določajo, kaj se sme in česa se ne sme problematizirati. Tudi ta diskriminacija polni moj »kufer«, kajti sem zaprisežen zagovornik svobode misli in besede. Rad debatiram in razmišljam o vsem mogočem in se o tem tudi pogovarjam. Nimam pa rad, da mi kdo ukazuje, kaj smem in česa ne smem misliti in reči. Prav tako ne maram, da mi kdo grozi z nagobčnikom politične korektnosti in me tako z ustrahovanjem sili k molku.

Razmišljanje, problematiziranje in pogovarjanje (od debate do vnete razprave) je namenjeno iskanju in spoznavanju resnice. Kar je tudi glavni in edini cilj tega početja. Med drugim bi se kdaj rad srečal s kakšno feministko, ki bi bila članica društva, ki ne prejema denarja od države. Ki bi torej živela od svojih »vernic« ali od prepričanja o svojem prav. Ki tudi ne bi bila tako zadrto dogmatična, da bi zahtevala od mene vero v njene blodnje, temveč bi znala razumsko utemeljiti svoje poglede. Kajti – to naj bo jasno – feminizem ni nobena vera, temveč ideologija.

Zato bom spregovoril tudi o tem nesrečnem in izprijenem osmem marcu, ko se v nimbus kuje ženske, ker so ženske. Oprostite, ampak ne vidim razloga za to! Ne vidim nobenega razloga, da bi jim na ta dan moški kuhali kavo, če tega ne počnejo vse leto. Ne vidim nobenega razloga za vrtnico, če tega ne počno vse leto. Ne vidim nobenega razloga, da bi jih kovali v zvezde prav na ta dan. Ali bi to počeli zaradi najbolj seksističnega razloga, ker so pač ženske.

Prav tako ne vidim nobenega razloga, da bi se udeleževal kakšnih manifestacij in poslušal o njihovi »borbi za enakopravnost«. Ker se mi zdi, da govorijo prazne stvari, saj ne prepoznavam nobene diskriminacije, ki jo omenjajo. Še sreča, da slovenščina pozna le »umor« in ni možnosti, da bi govorili o »ženskomoru« kot novi kategoriji nasilne smrti. Pri nas, ko je človek umorjen, je to preprosto »umor« (za vse enako), le pri splavu nočemo govoriti o tem, da se s tem pobija ljudi. Kajti logika bi v takem primeru zahtevala vprašanje: »Ali ženske torej niso ljudje?« In spet si lahko predstavljam, kakšen prah bi se dvignil pri varuhinjah javnega mnenja, če bi to logično vprašanje javno izrekli.

Sem med tistimi ljudmi, ki sprejemamo temeljno različnost moški-ženska. To sta to edina dva spola, ki obstajata, z enakim dostojanstvom, enako bogopodobnostjo in enako grešnostjo. To izhodišče je tudi podprto z izkustvom in znanostjo. Vse ostalo je ideologija in nasilje nad dejstvi. Zato nikakor ne sprejemam izhodišča, da je boj edino naravno stanje med spoloma, kakor to vsiljujejo feministke. Vidim tudi, da se moški in ženske v svoji enakosti (ljudje smo) in različnosti krasno dopolnjujemo in na čudovite načine sodelujemo. Zaradi greha pa so naši odnosi obremenjeni, podvrženi zlorabam in slabostim, zlu kot takemu, kar povzroča vse trpljenje pred katerim si ne zatiskamo oči.

Vendar rešitev ni ločitev, individualizem, temveč pravičnost in pravica, potrpežljivost in naklonjenost. Vem, da je to težko, ampak zdaj že lahko rečemo, da vidimo, da tudi feminizem ni rešil ničesar, ker je pripeljal družbo do novega matriarhata, ki moškega zaničuje in ponižuje, ki ga dela odvečnega in ga feminizira do onemoglosti. Ker pa taka akcija nujno rodi reakcijo, bodo prav tisti moški, ki se najbolj srečujejo in sodelujejo z feminizacijo družbe, začeli delovati proti toku, ki bo ob svojem času pripeljal do novega mačizma (takrat bom proti njemu spregovoril), ki bo še slabši kakor stari. Taka predvidevanja se mi zdijo logična in nič kaj preroška.

Sem tudi proti vsakim seksističnim kvotam

Menim torej, da ženska, samo zato ker je ženska, ni nič posebnega. Ker imam vsakega človeka za posebnega, za nekoga, ki je edinstven in vsakemu želim zveličanje.

Zato menim, da ženska, ki je šefica, ni boljša ali slabša, kakor bi bila, če bi bila moški. Vsak se mora na svojem delovnem mestu dokazati kot oseba, kot človek. Zato sem tudi proti vsakim seksističnim kvotam, ki so danes za nekatera področja življenja politično korektne. Absurd in nesmisel tega nasilja se pokaže, če bi zahtevali moško kvoto pri šolnikih, v vrtcih, v državnih pisarnah, v društvih (tudi v feminističnih), v pravosodnih strukturah, ipd.? Neumnost! Zato sem tudi proti politično vsiljenim kvotam pri volitvah in vseh drugih področjih, ki feministke zanimajo. Proti sem, ker jih zanima le oblast in denar, ki si ga na pošten način pač ne morejo pridobiti. Če torej že, potem izbirajmo najboljše, ker so najboljši, in ne enačimo kvalitete s spolom.

Čas je, da se iščejo drugačne poti moško-ženskega odnosa. Mačizem in feminizem, ki ni nič drugega kakor žensko zrcalo prekletega mačizma, nista rešitev. Želim si, da bi ženske spregovorile tudi brez pomoči skrajnosti in da bi bile slišane. Zato pa morajo one izpred mikrofonov vreči te, ki tisto mesto monopolizirajo zase, a imajo polna usta »vseh žensk«.