Češka je po spodbudnih prvih letih demokracije in samostojnosti začela veljati za sinonim za politična prerekanja in negotovost, ki sicer res ni bistveno škodila splošnemu razvoju. Od leta Gospodovega 1996 so se vse vlade otepale s kroničnim pomanjkanjem zadostnega števila rok v parlamentu, z najtesnejšimi možnimi izidi pa so se po pravilu končevale tudi vse predsedniške volitve, celo tedaj, ko je bilo kandidatu ime Vaclav Havel. Vrhunec so češke zdrahe verjetno dosegle z izglasovanjem nezaupnice konservativni vladi Mirka Topolanka sredi češkega predsedovanja EU lansko leto, zaradi česar je ministrskemu zboru zadnjih nekaj mesecev predsedoval kar bivši direktor statističnega urada.
Kdor gre na volitve kot premier …
Javnomnenjske raziskave niti pred tokratnimi dvodnevnimi volitvami, ki so se začele v petek, niso obetale kaj drugačne slike. Socialdemokratom nekdanjega šefa vlade Jiržija Paroubka, ki so bili najzaslužnejši za lanskoletno torpediranje vlade, se je nasmihal prepričljiv uspeh. Z obljubami o spremembi srednjeevropske republike v socialno Indijo Koromandijo se je Paroubek že videl v vladni palači. Zataknilo pa se je očitno pri tem, da je nameraval svoje smele načrte izpeljati z edino preostalo češko stranko, ki je imela (absolutni) posluh za ustvarjanje obljubljene dežele s pomočjo povečanih socialnih transferjev. Šlo je kajpak za na Češkem in Moravskem vse prej kot prenovljene komuniste, na katere pa večine Čehov in Moravcev ne glede na vse mleko in med, ki se cedita iz njihovega programa, vendarle ne vežejo preveč lepi spomini.
Zdaj je že jasno, da je bil strah pred morebitnim vnovičnim usidranjem dedičev absolutnih gospodarjev domovine v ministrske fotelje premočan. Paroubek je izgubil skoraj tretjino glasov in pristal pri bornih 22 odstotkih, komunisti pa se z dobrimi enajstimi tudi niso niti od daleč približali svojemu zenitu iz leta 2002 (ko jih je obkrožil skoraj vsak peti Čeh). In če sta do danes obe delavski stranki držali poslansko zbornico v šahu, saj sta imeli v njej natanko polovico od dvestotih sedežev. bosta v naslednjem mandatu z zgolj 82 sedeži neprimerno ponižnejši.
Njunega neuspeha sicer ni uspela izkoristiti najmočnejša desnosredinska stranka, Državljanska demokratska stranka (ODS). Tudi slednja je imela namreč v zadnjem letu obilo težav. Njen bivši vodja Topolanek se ni samo odlikoval z osvajanjem (in osvojitvijo) privlačne poslanske kolegice in kot izjemno aktivni udeleženec orgij v režiji Silvia Berlusconija, marveč se je od same jeze nad padcem svoje vlade nekaj mesecev pred volitvami neusmiljeno spravil na domnevne krivce zanj. Ob pomanjkanju domišljije jih je našel v Judih (kar je njegov naslednik Fischer), homoseksualcih in Cerkvi. Tej je najbrž najbolj zameril, da se je v osebi nekdanjega praškega nadškofa Vlka postavila na stran njegove prevarane žene. Državljanskim demokratom tako ni preostalo drugega, kot da so se Topolanku zahvalili za njegove usluge in ga zamenjali z bivšim ministrom za delo Petrom Nečasom. Posledice niso izostale in ODS je ostal skoraj brez polovice privržencev ter komaj presegel magično mejo dvajsetih odstotkov.
… trči ob princa ljudskih src
Armagedon obeh velikih strank je najbolje izrabil trenutno najbolj priljubljeni češki politik, nekdanji šef Havlovega kabineta in zunanji minister Karel Schwarzenberg. Gospod ni kdor koli, marveč potomec in trenutni šef znamenite staroavstrijske knežje družine, kar je ob njegovem imenovanju za ministra predsedniku Vaclavu Klausu, znanemu prijatelju Nemcev in vsega kar po njih diši, precej dvignilo tlak. A Čehi so uglajenega kneza očitno vzljubili. Sicer njegovi novoustanovljeni stranki z dovolj čudnim imenom Tradicija, odgovornost, prosperiteta 09 (TOP 09) ne bi že ob volilni premieri namenili več kot šestine glasov, Schwarzenbergu pa ne daleč največ preferenčnih glasov med vsemi kandidati. Ker se je odlično odrezala še ena nova desnosredinska grupacija, imenovana Javne zadeve (VV), se zdi najverjetnejši povolilni scenarij oblikovanje konservativne koalicije. Ta bi imela za razliko od svojih predhodnic precej udobno večino 118 od 200 sedežev, kar bi moralo izključevati vsaj hujše infarkte. Če bo do tega res prišlo, je Petr Nečas na vsak način “lucky loser” včerajšnjega večera. Resda ostaja še velika neznanka v podobi češkega predsednika in kralja evroskeptikov Klausa, za katerega bo ponovno sobivanje z izrazito proevropsko naravnanim knezom gotovo huda muka. Kljub svojemu rohnjenju čez komuniste bi verjetno celo slednje raje videl v državnih foteljih.
Potop “češke Nove Slovenije”
Hkrati s tem, ko so češke volitve prinesle sorazmerno jasen rezultat, ponujajo zanimivo vzporednico s Slovenijo. Po dvajsetih letih se namreč iz češkega parlamenta poslavljajo krščanski demokrati, ki jim ni uspelo prestopiti petodstotnega praga. Po Ligi poljskih družin in naši Novi Sloveniji je tako volilni kolaps v kratkem času doživela že tretja izrazito katoliška stranka v Evropi. Očitno je torej, da so političnemu organiziranju katoličanov v slogu katoliških sindikatov ali interesnih strank, podobnih tistim, ki jih imajo gasilci, pivci piva ali upokojenci, zares šteti dnevi. Golo dvigovanje zastave katolištva brez širših obzorij in perspektiv pač ne nagovori več niti dovolj prepričanih katoličanov. In ravno tu se je zalomilo Češki ljudski stranki in Novi Sloveniji. Res je sicer, da so se češki demokristjani obnašali še za odtenek bolj sindikalno kot naša katoliška stranka. A to je glede na veliko manj ugoden položaj katoličanov na Češkem razumljivo (čeprav gre za tradicionalno katoliško deželo, jih je tam zgolj dobra četrtina, večina Čehov pa Habsburžanom nikoli ni odpustila nasilne obnove katolištva po tridesetletni vojni). Posledično so bili – kajpak za dobro katoliške skupnosti – pripravljeni sesti v vsako vlado, celo tako, ki bi ji svečo držali komunisti. Ironično je samo, da je volitve politično preživel ravno Miroslav Kalousek, pobudnik takšne naveze (do katere končno sicer ni prišlo). Možakar je pravočasno ušel s toneče demokrščanske barke in združil moči s Schwarzenbergom.
Še nekaj številk. Če bodo obveljali začasni izidi, bodo imeli socialdemokrati poslej 56 od 200 parlamentarnih sedežev, ODS jih bo grela 53, Schwarzenbergova stranka TOP 09 41, komunisti 26 in stranka Javne zadeve 24.
