Levo, desno in diktatura proletariata

0
66

Paradoks politike je v tem, da je po eni strani od večine ljudi ignorirana, nepopularna ali celo zaničevana, po drugi strani pa v osrčju dogajanja v vsaki družbi in brez nje ne more obstajati niti najmanjša lokalna skupnost, kaj šele država. O politiki na splošno vedo ljudje povedati vse najslabše in politike nenehno kritizirajo, po drugi strani pa jih (radi) gledajo vsak dan v ključnih TV oddajah. Za vsako prosto funkcijo se na volitvah kar tare kandidatov.

Igra levo-desno

Kar mene zanima in bi se lahko sedajle malo miselno poigral, je razmerje med desnim in levim v politiki. Čeprav je moderno takšno delitev zanikati in jo zamenjevati s povsem novimi paradigmami, pa sem prepričan, da gre za enako in neizbežno »nujno zlo«, kot za demokracijo samo. Pravzaprav gre kar za naravni zakon: katerokoli skupino ljudi razdelimo na dve skupini, je vedno ena skupina bolj levo in druga bolj desno.

V pogojih svobodnega pretoka informacij in sproščenih družbenih, se bodo ljudje sami opredelili za eno od dveh smeri: morda le v mislih, preko svobodnih volitev, ali s članstvom v ustreznih strankah. Seveda se lahko tako volivci, kot stranke, opredelijo za sredinske, vendar imajo neizbežno svoj levi in desni del ter jih v času nujno tudi zanaša, zdaj malo bolj na levo, zdaj malo bolj na desno.

Nobenega dvoma ni, da sta obe strani v pravi demokraciji enako in popolnoma legitimni. Idealno je, če v neki družbi obstaja že tako visoka stopnja demokratične kulture, da poteka normalen dialog med obema političnima stranema strpno in v okviru formalno točno določenih pravil (parlamentarne) demokracije. Sogovorniki so si nasprotniki, ne pa sovražniki.

Pravica proletariata do diktature

Najhujša nevarnost za takšne demokratične ureditve pa je revolucija, ko argumente zamenja sila. Že tedaj (v Jugoslaviji) se mi je zdelo malo čudno, danes pa se ne morem načuditi, kako je bilo to mogoče, ampak spominjam se, da so nas še v gimnaziji učili o logičnosti in »zgodovinski nujnosti« – diktature proletariata. Spomnim se, da sem šel izrecno gledat v razne slovarje, kaj pomeni beseda »diktatura«, pa sem povsod odkril nekakšno negativno oznako, predvsem zaradi zanikanja demokracije. Ampak – proletariat ima pa do tega pravico.

V moji domovini si jo je tudi vzel, tako kot v sosednjih, predvsem vzhodnejših sosedih. Točneje: v njegovem imenu si jo je vzela elita – komunisti, ki so tako na zvijačen način prišli do oblasti, bogastva in slave. Proletariat je še naprej garal po tovarnah in na poljih, njegovi predstavniki pa so uživali v nakradenem bogastvu ter se naokrog vozili v jahtah.

Ta ugrabitev demokracije – je za Slovenijo imela strahotne posledice! Za nekaj desetletij (od leta 1945 do leta 1990) je omejila osnovne državljanske svoboščine, zavrla svobodno iniciativo, onemogočila normalen gospodarski razvoj, zatirala versko življenje, uničevala tradicionalne slovenske vrednote in pohabila normalno vzgojo in izobrazbo. Cele generacije ljudi so se rodile, živele in umrle v nesvobodi!

Napredno = levo, slabo = desno

Jasno je, da je vladajoča garnitura v vseh teh desetletjih s pomočjo šolskega aparata in popolnim monopolom medijev lahko povsem spremenila in izkrivila razne miselne vzorce (vrednote pa je v glavnem le odpravljala), med drugim tudi o razmerju med levico in desnico. Vse, kar je naprednega, je bilo levo, vse kar je nazadnjaškega in slabega, je bilo desno. Kdor je bil levičar, je bil strokovnjak, kdor je bil desničar, je bil diletant. Takšne označbe smo najbolj čutili tisti, ki smo bili kot opozicija izvoljeni v prvi slovenski svobodni parlament in smo se znašli med izkušenimi in preverjenimi »strokovnjaki«. Še dolgo po osvoboditvi je bilo moč čutiti sprevrženo idejo o superiornosti levice. Komaj v zadnjih letih leti se kak del politike upa prvič izrecno deklarirati kot desna opcija.

Je pa res že čas, da se tudi v Sloveniji končno enkrat po toliko desetletjih tudi desnica postavi na takšno (enakopravno) mesto, kot ji gre! Je to normalno, da (po 45 letih leve diktature) imamo na čelu države v svobodi same levičarje (z nekaj zelo kratkimi izjemami na vladnem nivoju)? Na koliko naslednjih svobodnih volitvah bodo Slovenci ponovno za predsednika države izvolili levičarja? Sedaj bi moral že zaradi politične kulture biti na vrsti desničar. Saj se bo naša barka še prevrnila, če jo bomo nenehno obremenjevali le na eni strani.

Foto: Lars Sundstrom, SXC

Prijava

Za komentiranje se prijavite