Krščanstva le še za ščepec soli sveta

Ob branju zadnjih misli avtorja Veyneja v knjigi Kako je naš svet postal krščanski, sem se spomnil na Jezusove besede o luči in soli sveta, na dejstvo, da prihaja čas ali pa – kar je verjetneje – je že tu, ko bo kristjanov in krščanskega v postmodernem svetu le še za sol, a v tako majhnih količinah, da svetu ne bo mogla več dajati okusa; da torej krščanstvo ni več inspiracija sedanjega zahodnega sveta. S tem se z avtorjem – ki je vseskozi intelektualno pošten – lahko strinjamo. Nič krščanstvu sovražnega ni namreč v ugotovitvi, da ravnanj večine ljudi na Zahodu danes ne navdihuje več krščanstvo; da krščanstvo postaja folklora, etnografija, muzealija, ki jo tu pa tam še lahko razberemo v naši govorici, rabi rekov, gestah, običajih. Veyne tu postavi Zahodu, Evropi dokaj realistično ogledalo: podoba v njem je za nekatere (morda tudi za avtorja) olajšanje, za kristjane bolečina in klic k re-evangelizaciji.

Manj prepričljiv je Paul Veyne pri zatrjevanju, da Evropa nima krščanskih korenin ali celo, da krščanstva ni niti pri njenih koreninah. Morali bi se pravzaprav vprašati, zakaj se je razsvetljenstvo razvilo prav v Evropi, v času, ko je bila ta še krščanska, pravzaprav kot odpor na nekatere poteze krščanstva oziroma tedanje avtoritarne in totalitarne Cerkve. Ali ni bilo razsvetljenstvo – poleg boja za primat razuma – tudi, vsaj ko gre za protestantizem, tudi boj za čistost vere, torej za osnovna, prvobitna krščanska načela?

Edino mesto, kjer je Veyne ideološki je njegov zaključni stavek o epigenezi Evrope in celo krščanstva. Ideološko, nazorsko mu lahko le zoperstavimo drugačen pogled na zgodovino, ki v tem cikličnem ponavljanju človeških zablod vidi zadaj tudi Božjo roko, ki dogajanje vendarle usmerja k odrešenju. S sociološkega vidika avtor deloma odgovarja že sam, ko vendarle ugotavlja, da se iz množice družbenih dejavnikov nekako  nepojasnjeno vendarle kot najbolj vidna izlušči prav religija.

Kaj bo Evropo sploh še navdihovalo in povezovalo?

Nobene potrebe ni, da bi kot kristjani za vsako ceno, na silo želeli v zgodovinskem razvoju Evrope videti, prikazati sociološki, ideološki, celo politični primat, triumf krščanstva – pa naj je to vsaj do razsvetljenstva veljalo ali ne. Kot kristjane nas seveda lahko skrbi, kaj bo Evropo navdihovalo v prihodnosti. Toda tudi laiciste bi moralo skrbeti, ali bo Evropo sploh še kaj navdihovalo v prihodnosti? Precej jasno se kaže, da evropskim družbam in Evropi kot celoti zmanjkuje veziva, ki bi te družbe in to Evropo povezovalo. Projekt Evropske unije je za to premalo, krščanstva skoraj ni več (islama se zahod po malem že boji). Čisti legalizem, priseganje na ustavno vsebino kot podlago je iluzija, saj vsakršno ustavo navdihujejo določene vrednote; zgolj forma se ne pokaže kot zadosten motiv za oblikovanje družbe. Bi bil (laicistični) humanizem, nekakšno krščanstvo brez Boga lahko tisto, ki bi spet povezovalo posameznike v družbo? Morda, toda ali bi takšna družba še lahko trdila, da ni osnovana na religiozni oz. ideološki podlagi, da ne daje primata eni sami ideologiji?

To so vprašanja, na katera si bo Evropa še morala odgovoriti, četudi ni več krščanska. Pred kristjani, zlasti pred katoliško Cerkvijo pa je še ena dilema: kje so meje med prizadevanji za ponovno evangelizacijo in prizadevanji za ponovno krščansko podobo kulturne Evrope? Gre za dva ločena ali prepletena procesa? Ju je moč voditi vzporedno? Ali pa naj morda Cerkev svoje sile usmeri v cvetoče katolištvo Latinske Amerike in ostalega ne-evropskega sveta? Težke dileme, na katere ni preprostih odgovorov.

Celotno recenzijo dela Kako je naš svet postal krščanski si lahko preberete v prispevku Kaj bo vezivo post-krščanske Evrope?

Foto: Založba Modrijan