Križišča po referendumu o družinskem zakoniku

PREJELI SMO. Po referendumu o »družinskem zakoniku« se postavlja vprašanje: Kako naprej? Bodo »boji« tudi v prihodnje potekali na istih bojnih poljih, z enakim orožjem in za istimi okopi? Sam sem glasoval proti družinskemu zakoniku. Sem katoličan, a zagovornik laične države, ki temelji na pluralizmu. V mojih stališčih ne vidim ovire za pogovor z istospolno usmerjenimi, ali z ljudmi, ki pripadajo drugačni religiji ali svetovnemu nazoru. Čutim celo dolžnost, da po svojih močeh in sposobnostih stopam v odnose z ljudmi, ki so drugačni. Prepričan sem, da je to zahteva samega Boga, ki govori celo o ljubezni do sovražnikov. Jezus ni umrl le za kristjane, ki smo (so) po naših človeških merilih dobri kristjani, temveč za vse ljudi. Kristjani smo kristjani in zares poznamo Boga, ko sledimo njegovemu zgledu, ko smo tudi mi pripravljeni dajati življenje za druge. To odprtost za dialog z vsakim človekom pogosto pogrešam tako pri sebi, kot pri drugih kristjanih in v Cerkvi na Slovenskem. Pri tem dialogu pogosto naletim na ovire, v prvi vrsti pri sebi, pa tudi zavrnitev na drugi strani, ki se kaže v ignoriranju ali posmehu. Zdi se, da smo vsi preveč »zadrti«, seveda pa tega obtožujemo nasprotno stran.

»Spopad« je neizbežen. A pred spopadom in pred razlikami je nekaj, kar je prej, prvo in najpomembnejše. Pomembno je, da se spoštujemo, da se zavedamo dostojanstva vsakega človeka, neglede na to, ali je poročen ali celibater, ali je katoličan ali anarhist. Med nami so razlike in potreba po dialogu. Nič spornega se mi ne zdi, če imamo različna mnenje, če tehtamo argumente, če se v določenih zadevah ne strinjamo. Če bi vsi mislili enako, bi živeli v enoumju. Si želimo tega?

Argument zagovornikov družinskega zakonika je dejstvo, da vse manj ljudi živi v tradicionalnih družinah, ampak v novih oblikah življenjskih skupnosti, kot so enostarševske skupnosti in izvenzakonska partnerstva. To so seveda dejstva in hvaležni moramo biti vsem, ki ta dejstva razkrivajo in nas o njih ozaveščajo. Verjetno še premalo, verjetno se bojimo soočiti z resničnostjo in določena družbena dejstva minimaliziramo.

Pogosto pa je slišati tudi trditev, da nam za družino iz preteklosti ne bi smelo biti žal, saj v njej ženske niso imele svobode,  dojenčke pa naj bi v teh družinah tolažili s šmarnico. Sprašujem se, če to res lahko posplošimo in  to velja nasplošno za večino tradicionalnih družin.

Vsekakor drži, da danes mnoge ženske želijo delati kariero in nočejo imeti otrok, toda tudi tega ne smemo posplošiti, saj obstajajo tudi mladi, ki si želijo že pri dvajsetih ustanoviti »klasično« družino, seveda na sodoben način, a pogosto za to v družbi nimajo podpore in to kljub temu, da se zavedamo, da je vedno več mladih zasvojenih z internetom in »virtualnimi parnerji«, ki jih nosijo s seboj kar v svojem žepu. Naj bo družba še tako tolerantna in permisivna, pa se je vendarle potrebno zavedati, da ljudje, ki so zasvojeni s tako ali drugačno drogo, kemično ali nekemično, ne morejo biti porok za celoviti razvoj družbe v prihodnosti. Prav neverjetno je, kako se izogibamo preventivnim ukrepom in kot preventivo lažno predstavljamo to, kar je v resnici kurativa. Če že ne moremo in nočemo nič narediti za zmanjšanje raznih zasvojenosti in ne moremo ter seveda ne smemo od mladih zahtevati, da se poročijo in odločijo za otroka, podprimo vsaj tiste, ki so še vedno tako »neumni«, da prisegajo na »klasiko« in še vedno čutijo nepremagljivo privlačnost nasprotnega spola, ki v spočetju in vzgoji otrok še vedno vidijo življenjski izziv in priložnost za iskanje sreče. Je ta podpora res nekaj preživelega ali celo nedemokratičnega? Kateri členi zakona izrecno podpirajo skupnost enega moškega in ene ženske? Koliko je želja po ustanovitvi družine v naši družbi za mlade realno dosegljiva in kaj država s svojo zakonodajo za to naredi?

Je umetna oploditev res lahko edina rešitev? Bo ženska, ki ne najde svojega »partnerja« in noče imeti niti izkustva seksualne ljubezni, sploh zmožna vzgajala svojega otroka, ki bo spočet v epruveti? Vzgoja je vendarle odnos! Seveda pa je potrebno spoštovati tudi otroke, ki so in bodo spočeti v epruveti. Sprašujem pa se zakaj se pri nas ne piše in govori tudi o društvih v epruvetah spočetih oseb, ki se borijo proti umetni oploditvi. Je to spoštovanje oseb, ki so bile spočete v epruveti? Je v ospredju predvsem biznis in posel podjetij, ki bogatijo na račun umetnih oploditev in spreminjanja spola? Koliko so nekateri novinarji za tako propagando plačani?

Zakaj nekateri lahko stalno poudarjajo napake in grehe, ki so se dogajali in se dogajajo v klasičnih družinah, nič pa se ne govori o zločinih, ki so jih zagrešili razni »znanstveni« poskusi. Znan je poskus tovariša Stalina, ki je v Sovjetski zvezi 28. 2. 1918 z odlokom nacionaliziral ženske od 17. do 32. leta in jih razglasil za skupno last vsega ljudstva. Otroke, ki so se rodili iz teh zvez so vzgajali strokovnjaki in znanstveniki po načelu znanstvene  pedagogike. V časopisih tistega časa najdemo gesla kot so: »Družina mora izginiti!«, »Zakon je preostanek malomeščanske družbe« …Probleme, ki jih je Stalin s tem odlokom povzročil, je pripisal negativnim ostankom kapitalizma. Pri vsem tem ni šlo za nekaj deset, temveč za stotisoče otrok, ki so bili brez staršev in so se klatili po Sovjetski zvezi ter se združevali v nasilne tolpe. Zato je bilo potrebno ustanavljati vzgojne zavode… Uspeha ni bilo. Zgodovinarji ocenjujejo, da je dal Stalin, zato da bi prikril neuspeh znanstvene pedagogike, dal  pobiti okoli 600.000 otrok, ki so bili izven družine vzgajani po načelih socialistične pedagogike. V času kampanje pred družinskim referendumom nisem zasledil, da bi kdo navajal ta ali še druge podobne primere. Vedno se navaja in potencira samo probleme, napake in grehe, ki se dogajajo v družini in Cerkvi. Če bi Cerkev zagrešila kaj takega, kot sta zagrešila tovariš Stalin in tovariš Tito, bi o tem poslušali dan za dnem večkrat na dan! Je taka znanost in tako novinarstvo, ki svet opisuje tako enostransko, kot se to dogaja pri nas, še uravnoteženo, pošteno, etično?

To, česar ne razumem je želja in zahteva, da naj bi bile vse različne življenjske skupnosti družina. Ali to sploh drži, ali pa so »nekateri«, ki želijo, da bi bilo tako, ker imajo s tem svoje načrte? Zakaj vendarle tako zavzemanje za »družino«, če je družina nekaj zastarelega, če v njej ženske nimajo svobode, če se v njih otroke tolaži s šmarnico in žganjem? Zakaj bodo otroci, ki so se in se še bodo, tako ali drugače znašli v istospolnih partnerskih skupnostih, prizadeti in stigmatizirani, če je istospolna partnerska skupnost nekaj kar je napredno, dobro in v skladu z zahtevami sodobnega časa? Istospolni partnerji organizirajo parade ponosa in so torej ponosni na to, da živijo v istospolnih partnerskih skupnostih! Po vsem tem, kar se piše in govori, bi nas moralo biti strah, da bodo prizadeti in stigmatizirani otroci, ki so se rodili v družinah – v heteroseksualnih skupnostih enega moškega in ene ženske!

Zakaj vse poenotiti, uniformirati? Zakaj bi morali biti vsi enaki, če smo različni? »Družinski zakonik« bi po mojem mnenju moral upoštevati pluralnost in tehtati vsako besedo, ki jo pri tem uporablja, tudi besedo »družina«. Tudi ultrakonzervativna vlada seveda ne sme ignorirati istospolnih partnerskih in drugih skupnosti ter pravic, ki jim po naravi pripadajo.  Znanstveniki različnih svetovnonazorskih pogledov pa naj začnejo takoj raziskovati kaj se dogaja, v čem so razlike, kakšne so posledice in sadovi posameznih oblik življenjskih skupnosti. Danes, ko živimo v demokratični družbi, pa je vendarle treba biti toliko odprt in povedati, da imamo več vrst znanosti, ki si med seboj nasprotujejo in ob proučevanju iste stvarnosti prihajajo do različnih rezultatov.  Ne gre za spopad med vero in znanostjo, kot se še vedno skuša dokazati, temveč za razhajanje med dvema različnima tipoma znanosti.

Tudi kristjani nismo brez grehov in napak, predvsem grehov opustitve. Bistveno premalo poudarjamo, da za zdravo vzgojo otrok, oče in mati ne zadostujeta. Otroka vzgaja tudi skupnost, katere del sta starša; kultura, kateri starša pripadata. Danes žal prevladuje potrošniška miselnost, kateri smo podvrženi tudi kristjani. Bistvo krščanske vzgoje in kulture je v odnosu do Transcendence, v odnosu do Boga. Šele, ko se otrok zave in dojame, da je ljubljen in da ga ljubi tudi Nekdo, ki je nad staršema, lahko govorimo o krščanski vzgoji. To sporočilo ljubezni, smo kristjani, na primeren način dolžni oznanjati tudi drugim, celo tistim, ki nas prezirajo in se iz nas norčujejo. To zares počnemo?

Bogdan Vidmar