Letos je Slovenijo že drugič, tokrat zasebno, obiskal tibetanski duhovni vodja Njegova Svetost XIV. Dalajlama Tenzin Gyatso. Ravno tako, pa je pred kratkim, v vseh večjih slovenskih mestih nastopal Njegova Svetost Vishwaguru Mahamandaleshwar Paramhaus Sri Swami Maheshwarananda. Ta izredno močna prisotnost budizma na slovenskem v tem času me je vzpodbudila k razmišljanju – kaj pravzaprav povezuje ali pa ločuje Kristusa in Budo?
Znan je spodleteli projekt znamenitega in razvpitega švicarskega teologa Hans Kunga, ko je na nek način hotel povezati vse pomembnejše svetovne religije, še posebej vse tri velike monoteizme, pod zanimivo idejo Svetovnega etosa (Welt etos). Fiasko je doživel zaradi podcenjevanja pomena in potrebe dialoške povezanosti vseh religij, še posebej na njihovih etičnih ravneh in pretiranega »akademizma za zeleno mizo«, ki ni navdušil množice. V današnji globalizirani družbi ljudje gotovo potrebujemo neko univerzalno etiko, ki jo uspešno uveljavlja Martha Nussbau z idejo, da navkljub vsem človeškim in religioznim razlikam, imamo ljudje nekaj skupnega, nekaj, kar nas povezuje: vsi smo telesni, vsi smo umrljivi, vsi smo ranljivi in vsi čutimo neka omejevanja! Tu sem se počutil nagovorjenega. Odkril sem pozitivno stično točko med Kristusom in Budo, ki je človek! Potrditev sem našel še v razmišljanju znamenitega nemškega teologa Romana Guardinija, ki je že leta 1937 napovedal, da obstaja samo eden, ki bi ga lahko postavili v Jezusovo bližino! Ta mož je Buda. Torej je v naslovu zastavljeno vprašanje, kaj ju povezuje in v čem se razlikujeta Kristus in Buda, povsem umestno.
Zunanje in notranje podobnosti
Presenetljivo je, kako v Jezusovem življenju najdemo bistveno več podobnosti z Gotamo, kot pa na primer z radoživim prerokom, vojskovodjem in državnikom Mohamedom ali Konfucijem, ki se je zavzemal za socialni red in harmonijo med ljudmi. Oba, Jezus in Buda sta bila potujoča pridigarja, brezdomca, ki pri oznanjevanju veselega sporočila (dharma – evangelij), nista uporabljala nerazumljiv sakralni jezik (sanskrt – hebrejščina), ampak živi jezik takratnih ljudi (arijsko narečje – aramejščina) in nihče od njiju ni poskrbel niti za zapis niti za kodifikacijo svojega nauka. Okoli sebe sta zbirala somišljenike in učence, avtoriteto pa sta črpala v izrednem izkustvu eshatološke stvarnosti. Svet nista razlagala s pomočjo globokoumnih filozofskih špekulacij in njegova nauka, nista bila neka skrivna razodetja o božjem kraljestvu in bila sta brez teženj po svetni oblasti. S svojim zglednim življenjem sta odreševala človeka, slepo zaverovanega v minljivost sveta in njegovega pomanjkanja ljubezni do sočloveka. Vztrajno sta kazala pot odrešenja iz samoljublja v osvoboditev notranjega spreobrnjenja. To je bila njuna pot, ki je omogočala novo nesebično ljubezen do sočloveka. Buda je bil torej utelešeno univerzalno sočutje in miroljubna naklonjenost, Jezusov radikalizem pa se je manifestiral z univerzalno ljubeznijo in aktivno dobrodelnostjo.
V čem je temeljna razlika?
Odločilno razliko med Jezusom in Budo je možno videti v primerjavi podobe smehljajočega se Bude, sedečega v obliki lotosovega cveta in podobe trpečega Jezusa, pribitega na križ. Buda Gotama je po doživetju razsvetljenja, že v tem življenju vstopil v nirvano, nato pa kot razsvetljen živel še desetletja, dokler ni končno po smrti vstopil v pranirvano. Živel je, čeprav ne brez bolečine in trpljenja, pa vendar veselo, harmonično in uspešno in nazadnje spoštovan pri mogočnikih. Umrl je v visoki starosti 80 let zaradi zastrupitve s hrano, obdan s svojimi učenci. Njegovi kipi po vsem svetu pričajo o njegovi spokojnosti, umirjenosti in o njegovi globoki harmoniji s svetom in s samim seboj.
Jezus Kristus je radikalno drugačen. Umrl je star komaj triintrideset let, po tri letnem javnem delovanju. Njegovo življenje je bilo nabito s smrtno nevarnim konfliktom Judovskega religiozno-političnega establišmenta in hierarhijo. Jezusova zgodba je zgodba o trpljenju, ki se je končala na najbolj grozovit način, s smrtjo na križu. Nič spokojnega in dovršenega ni bilo v njegovem življenju. Ostaja samo fragment, torzo! Fiasko! Ta mož je umrl zasramovan, zaničevan in preklet. Umrl je popolnoma osamljen, njegovi učenci pa so se razbežali. Pozabil ga je celo njegov Bog. Navkljub vsemu, je bilo to trpljenje dejanje najvišje predanosti in največje ljubezni do Boga in človeka! Jezus ne izžareva sočutja, temveč sam terja sočutje, ne počiva sam v sebi, ampak se popolnoma daruje za druge. Kot takšen ni primerljiv z množico poganskih bogov, gurujev, herojev in vladarjev svetovne zgodovine.
