Ni normalno, da se družba leta 2010 ukvarja z dogodki izpred sedemdesetih let. Točneje: ni zdravo, če se družba z zadevami ukvarja na tak način, kot da se od takrat ni nič naučila. Nemčija, Kambodža, Ruanda in Čile se tudi danes ukvarjajo z desetletja starimi travmami. Podobno pot, ne brez pomoči mednarodnih inštitucij, ubirajo na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini. To delajo na način, ki bo na simbolni ravni omogočil, da skupaj z mrtvimi pokopljejo tudi demone, ki so jih zločini vnesli v njihovo družbo. Slovenci se tega še nismo naučili. Negativna čustva, ki jih v nekaterih sproži omemba domobrancev in katoličanov, vzbujajo občutek, kot da živijo v vojnih razmerah. Tu razum odpove. Sklicevanje na dejstva nima nobenega učinka. Pa bi lahko bilo tudi drugače.
Kako razumeti travmo, ki jo toliko naših sodržavljanov in sonarodnjakov doživlja že ob sami omembi domobranstva in katoliške Cerkve? (Na spornost enačenja oziroma nekritičnega povezovanja – metanja v isti koš – teh dveh pojavov je opozoril nadškof Stres.) Čeprav nisem psiholog, imam že zaradi duhovniškega poklica in življenjske izkušnje vendarle nekaj uvida v človeško naravo. Dovolil si bom opozoriti na dve značilnosti, ki mi dajeta misliti, da je problem v izključni “lasti” zmagovalcev v državljanski vojni v Sloveniji. Ti značilnosti sta bes in laž.
Besni zmagovalci, pokvarjen mir
Bes najbolj pride do izraza na internetnih forumih. Nekaterim ljudem popustijo vse zavore, ko mislijo, da jih nihče ne vidi. Vsakemu članku, ki spregovori o tabuiziranih temah, sledijo grobe, nesramne, grozeče pripombe. Ne mislim na izraze nestrinjanja, na civilizirano kritiko, tudi na jezen komentar, ki so nujni elementi zdravega diskurza. Ne, iz teh ljudi veje sovraštvo. Vedno bolj me čudi dejstvo, da bes in sovraštvo ne prihajata od ljudi, od katerih bi ju logično pričakoval: od poražencev in žrtev komunističnega nasilja. Ne, besnijo zmagovalci. To nekaj pove. Te ljudi nekaj žre, da ne morejo iti mimo prepovedanih besed, da ne morejo pustiti na miru teh ljudi in ustanov. Že samo dejstvo, da obstajajo, da se priglasijo k besedi, jih spravi v bes. Demoni, ki jih je sprostil nekaznovani teror, neovirano pustošijo po naši individualni in kolektivni zavesti. Tako bo ostalo, dokler jih ne bomo poimenovali s pravim imenom in jih pokopali. Demoni tega ne želijo, zato besnijo. Kdor besni, onemogoča tovrstno razčiščenje in pomiritev. Kjer zmagovalci besnijo, tam vojni ne sledi mir.
Bes. Koliko močnejše razloge za zamero, jezo in sovraštvo imajo begunci, ki so se z enim samim kovčkom znašli v tuji državi; potomci pobitih; žrtve političnih procesov in izvensodnih čistk; stotisoči Slovencev, ki so jih zmagovalci državljanske vojne sistematično zatirali kot kmete, meščane, katoličane, podjetnike in njihovi otroci, ki so bili diskriminirani pri izobraževanju, karieri… Ti bi zares imeli razlog, da so jezni in besni. Ko sem tovrstne ljudi v svojih tridesetih letih začel spoznavati (prej o teh rečeh nisem imel pojma), me je najbolj začudilo dejstvo, da so vedri in mirni. Med njimi se najde kdo, ki ga je vojno in revolucionarno sovraštvo trajno poškodovalo. Velika večina se ne strinja s komunizmom v njegovih številnih pojavnih oblikah, tudi tranzicijski. Tudi razjeziti se znajo, čeprav ni veliko takih. Sovraštva pa pri njih nisem zasledil. Kot katoličan sem ponosen nanje, ker so znali s Kristusom sprejeti bolečino in krivice. Takih so nebesa. Še bolj pa je pomembno (oziroma teološko edino pravilno): oni imajo že zdaj veliko od življenja. Veliko več kot tisti, ki sovražijo in besnijo.
Laž
Laž je tako trda beseda, da jo je potrebno pojasniti. Ne gre zgolj za to, da bi človek namerno govoril nekaj, kar ve, da ni res. Tega je veliko pri tistih revolucionarjih, ki namerno potvarjajo zgodovino ali namerno odklanjajo sodelovanje z zgodovinarji in kriminalisti, ki zbirajo podatke o zločinih. Obstaja še druga oblika laži, ki je v tem, da človek načrtno in sistematično noče vedeti za resnico. Mnogi se zahtevni nalogi izognejo s tem, da privzamejo pilatovsko držo: Kaj pa je resnica? Vsak ima svojo. Dobite jo zastonj, če ste pripravljeni dve minuti poslušati pijanca, nekaj evrov boste zanjo odšteli v bližnji knjigarni.
Govorim o tisti resnici, ki temelji na dejstvih. Interpretacij je najmanj toliko, kolikor je ljudi. Dejstvo pa je samo eno. Ko govorimo o državljanski vojni in o sedanji slovenski travmi v zvezi z njo, je dejstev milijon in zelo nedvoumna so. Usmrtitev civilista ali vojnega ujetnika brez poštenega sojenja je v civilizirani državi zločin, ki ga je potrebno preganjati in storilca ustrezno kaznovati. Mučenje civilista ali vojnega ujetnika je zločin, ki ga je potrebno kaznovati. V Sloveniji je na desettisoče zločinsko pobitih, o katerih vemo praviloma le to, da so jih umorili komunistični revolucionarji. Večino so pred tem mučili oziroma so bili ubiti na nečloveški način. To vemo, obstajajo priče, nekaj storilcev je še živih… To so dejstva. Nemčija, Francija, balkanske države, Izrael, Ruanda, Kambodža, Čile in še bi lahko naštevali namenjajo nemajhne denarje za to, da bi zločince našli in jih ustrezno kaznovali. Ustrezna kazen je lahko tudi pomilostitev – ne more pa to biti molk.
Domoljubni “izdajalci naroda”
Ogromno je dejstev, na osnovi katerih si je mogoče ustvariti dokaj resnično podobo o preteklosti. Ljudje, ki besnijo proti domobranstvu in proti Cerkvi, jih nočejo videti. Ne sprejmejo dejstva, da krivda poražencev ni bila v tem, da bi delali proti Slovencem in Sloveniji. Njihov zločin je bil, da so ovirali komunistične revolucionarje pri prevzemu oblasti. To je vse črno na belem, v dokumentih medvojnih revolucionarjev. Kdor njim ne verjame, naj prešteje, koliko slovenskih civilistov je v letih 1941-45 pobila revolucionarna in koliko protikomunistična stran. Šteje naj naprej in bo videl, da so revolucionarji pobili veliko več Slovencev kot okupatorjev. So Slovence osvobajali tako, da so jih pobili? Konec koncev – vsakdo, ki si vzame nekaj minut za srečanje s potomci političnih emigrantov, bo ugotovil, da sta njihovo domoljubje in praviloma tudi njihova slovenščina precej nad povprečjem tistega, kar človek doživi v Ljubljani. Res čudni izdajalci naroda!
Z mirom proti besu
Znanka mi je pred časom dala moder nasvet: ne odpiraj te tematike. Nič dobrega ne more priti iz tega. Strinjam se: s človekom, ki besni in ki se ne zmeni za dejstva, se ne da pogovarjati. Bolje je molčati. Ampak problem je v tem, da ne morem biti ves čas tiho. Ljudi, ki besnijo, namreč moti že dejstvo, da sem. V trenutku, ko se oglasim, bodo padli po meni. Če pa začnem govoriti in delati tako, kot je tem ljudem po volji, potem to nisem več jaz.
Kaj mi preostane? Da mirno in vedro živim in molim za tiste, ki jih razjeda bes. Če se bom ukvarjal z njimi, me bo njihov bes okužil. Oni so konec koncev največji reveži. Njihove žrtve so našle mir, tako tiste pobite kot one, ki so ušle smrti. Bog daj, da bi tudi tisti, ki jih je zastrupil bes prednikov, našli svoj mir. Bog ne daj, da bi s svojim besom zastrupili Slovenijo.
Prepričan sem, da bi naša država lahko veliko pripomogla k razstrupitvi, če bi demone poimenovala in jih pokopala. Univerze in tisti, ki krojijo naš šolski sistem, bi lahko veliko storili za mir, če bi zmogli pogledati dejstvom v oči. Enako velja za medije. Nič drugega kot to: poimenovati dejstva. Upam, da bo do tega čimprej prišlo. Demone je potrebno pokopati. Če tega niso storili naši starši, moramo to mi storiti, drugače jih bodo podedovali naši otroci. Dokler so pod preprogo ali posteljo, nas bodo preganjali. To je zakonitost življenja.
