Celo če človek ne misli, da so ZDA najhujša moralna greznica in največja grožnja svetovnemu miru, kot je med klenimi Evropejci skoraj običaj, je moral ob nedavnem streljanju v Tucsonu v Arizonu ostati brez besed. Razumevanje, za posebnosti ameriške, od evropske precej bolj vojaško obarvane demokracije je pač lahko pohvalno, a se mora nehati, ko pride do brezglavega ubijanja nedolžnih.
Strel v tipično Američanko
Da ne bo pomote: tudi v Evropi se brez težav najde junak, ki je kot dvaindvajsetletni Jared Loughner – milo rečeno – moten. Vendar je le malo verjetno, da bo imel tako zlahka na voljo orožje za udejanjanje svojih blodenj. Atentator iz Tucsona ga je seveda imel. In je sprožil v kongresničino glavo, zraven pa pokončal šest ljudi. Tudi devetletno deklico.
Sedaj se bo onkraj luže nekaj časa (spet) upravičeno razpravljalo o tem, ali ni Giffordsove nevarno ranila in šest ljudi pokončala kar pretirano velikodušna zakonodaja. Težko se bo sicer izogniti vsaj blagemu pridihu dvojnih meril. Dogodek v Arizoni se namreč postavlja ob bok mnogim prejšnjim, ki so zahtevali enak ali še višji krvni davek, vendar niso bili niti približno deležni enake pozornosti. Seveda, saj v njih ni bila nikoli udeležena zvezna političarka.
Povrhu vsega Gabrielle Giffords kljub svoji demokratski strankarski izkaznici niti ni kakšna liberalna ikona, kakršen je bil pred triintridesetimi leti ubiti mestni svetnik iz San Francisca, Harvey Milk. Bivša republikanka je res glasovala za zdravstveno reformo, toda znotraj predsednikove stranke prej velja za konservativko. Podpirala je sporno restriktivno zakonodaje rodne (obmejne) Arizone proti priseljevanju in – kakšna ironija – zagovarjala pravico do skoraj neomejenega nošenja orožja. Stereotipnemu ameriškemu vzorcu se prilega še toliko bolj, ker je kot trenutno edina kongresnica poročena z aktivnim vojakom. Celo z astronavtom.
Sarah Palin na muhi
Vse omenjeno kaže, da težave ameriškega političnega trenutka niso omejene samo na obsedenost s “samoobrambo”, ki je Loughnerja opremila s smrtonosno igračo. Po eni strani je sceno razgibalo desničarsko čajankarsko gibanje, nastalo kot reakcija na volilno katastrofo republikancev po dveh Bushevih mandatih. Po drugi strani se je Obama v evforiji zaradi velike zmage lotil za evropske razmere nikakor ne radikalne zdravstvene reforme. Slednjo so mnogi Američani – zlasti pa desnica – pričakali na nož, ker se jim je zazdelo, da se z njo majejo temelji ameriškega reda.
Mešanico obojega je v zadnjih mesecih v javnih nastopih najvidneje izražala nekdanja guvernerka in podpredsedniška kandidatka Sarah Palin. V žaru političnega boja je šla tako daleč, da je zagovornike zdravstvene reforme, tudi Giffordsovo, v predvolilnem času postavila na tarčo. V glavi zmedenega atentatorja je moralo biti omenjeno dovolj. Zato se je prav Sarah Palin najbolj znašla na muhi javnosti.
Veliko vprašanje kajpak je, ali lahko nesmiselne žrtve v Tucsonu njene konservativne somišljenike vsaj malo spodbudijo k ustavitvi konjev, kot so absurdni streli v Pima Fortuyna in Thea van Gogha pred leti prisilili tradicionalno liberalno Nizozemsko k razmisleku o mejah popolnega laksizma.
Foto: Wikipedia
