Trenutno je kljub vsemu prelitemu črnilu na to temo še vedno tako, da se velika večina Slovenk in Slovencev (vključno s piscem teh vrstic) še ni zares srečala z reko beguncev in migrantov. Omenjena srečanja so v glavnem ostajala omejena na nekaj žepov ob meji s Hrvaško in Avstrijo in šele v zadnjih tednih je nekoliko, a še vedno ne preveč zrasla možnost bližnjega stika še v nekaterih drugih krajih.
Nadčloveški izziv
Kar zadeva Slovenijo, je migrantska kriza torej še vedno predvsem potencialna kriza. Gotovo pa je, da bo šlo, če zares pride v naše loge, šlo za izziv, ki v veliki meri presega človeške moči in tudi moči skupnosti. Za takega ga najprej dela dejstvo, da vzroki za sedanji migracijski tok, kot je bilo velikokrat povedano, segajo daleč v preteklost in k preteklim zablodam, na katere naša generacija tako rekoč nima vpliva. Ravno tako je bila že na ne čisto ugotovljivi točki v preteklosti zamujena priložnost, da bi stvari vsaj poskusili rešiti “na terenu”, na območjih, od koder migranti in begunci prihajajo. Tudi zaradi tega pridemo do nemara najbolj strašljive točke, ugotovitve, da pravzaprav ni ne skupine posameznikov ne kakšne organizacije ne skupka organizacij, ki bi lahko obširne selitve zaustavila pred evropskimi pragovi. Če se denimo lahko zdi, da bi se pol ducata dogovorilo in ne bi bilo prve svetovne vojne, vsaj ne na način, kot se je zgodila, to ob trenutni krizi vsekakor ne drži. In vse bogato uspevajoče teorije zarote v veliki meri služijo ravno begu pred občutkom nemoči zaradi navedenega, češ, zgolj nekaj ljudi je tok sprožilo in ga lahko tudi ustavi.
Ko se mora kakšna skupnost soočiti s preizkušnjo, na katero ima tako malo resničnega vpliva, kot se kaže v primeru za zdaj še potencialne migrantske krize v Sloveniji, seveda hlasta za recepti, kako ven. Prepričan pa sem, da bi se kaj kmalu izkazalo, da zaresnega odrešilnega recepta nimajo ne v berlinski kanclerski palači ne na akademiji znanosti, pa tudi v Domu sv. Marte ne. Da so enako sterilni sklicevanje na teoretični humanizem, zaklinjanje strpne in odprte družbe in bojna ikonografija iz nekih drugih časov, ki so bili seveda tudi strahotno težki, a sočasno drugačni od naših.
Družba v posebni stiski
Če kaj, bi nam v takih razmerah prišlo presneto prav, ko bi vsaj kot skupnost vedeli, kdo pravzaprav smo in kam smo hoteli pred to krizo sploh iti. In če kdaj, bi v tem trenutku potrebovali tisto, čemur se v nemščini v spet po prvi svetovni vojni zaudarjajočem žargonu reče Burgfrieden. Kar je po domače nekaj takega kot počivanje notranjepolitičnih napetosti ali nekakšna temeljna enotnost med političnimi skupinami. Ker pa nimamo ne enega ne drugega, se zdi, da bo že tako gigantska preizkušnja, če do nje res pride, še postoterjena.
Zato je res skrajni čas, da si zastavimo vprašanje, kako to, da je bilo tako malo truda vloženega v iskreno prizadevanje za to, da bi ta država zrasla na temeljih, ki bi bili vsaj približno skupni vsem njenim državljankam in državljanom. In čemu pravzaprav služi obkladanje tolikšnega števila sodržavljanov, ki si drznejo na svoj (gotovo ne vedno ustrezen) način izraziti strah pred nedoumljivo preizkušnjo, s fašisti in rasisti? Po drugi strani je kajpak res, da je v takih časih neskončno laže biti v opoziciji kot na oblasti, kar pa spet ne odvezuje odgovornosti za umirjanje napetosti, ko je to nujno potrebno kakor v tem trenutku. Pa vendar: ali nista vsa ta silna teoretična strpnost in odprtost, ki pri nas še bolj kot v evropskem prostoru povsem obvladujeta virtualno medijsko podobo krize, v bistvu samo poskus utrjevanja tistih temeljev naše skupnosti, ki so že od vsega začetka črvivi, če ne moreta zajeti celotnega slovenskega občestva? Kajpak zanju enako kot za vse zgoraj navedene recepte velja, da se njihova veljavnost dramatično zmanjša, ko – in če – kriza dejansko preide iz zgolj možnosti v uresničitev. Kdo ve, morda bomo v tem primeru celo zmogli vsaj osnovno enotnost.
