Spominjamo se 800. obletnice ustanovitve klaris ali reda ubogih sester sv. Klare (Ordo Sanctae Clarae), ki je drugi red sv. Frančiška Asiškega. Ustanovila ga je sv. Klara (1194–1253) iz bogate plemiške družine Offreduccio iz Assisija v Umbriji na cvetno nedeljo leta 1212, ko je sledila duhovnemu vodilu rojaka sv. Frančiška. Njeno Vodilo, ki je nekakšna ustava klaris in zahteva klavzuro ter strogo uboštvo sester, je 9. avgusta 1253, dva dni pred Klarino smrtjo, potrdil tudi tedanji papež Inocenc IV. Klarise, podobno kot ostali Frančiškovi redovi (minoriti, frančiškani, kapucini), še posebej gojijo Marijino češčenje. V preteklosti so bile tudi pobudnice ustanovitve raznih Marijinih bratovščin.
Že zelo zgodaj se pojavijo prvi samostani klaris tudi na Slovenskem, sploh prvi v Mekinjah pri Kamniku leta 1300, v Kopru na tedanjem beneškem ozemlju pa leta 1301 oziroma po nekaterih podatkih že l. 1299.
Na slovenskem narodnem ozemlju ali na njenem robu je nekdaj delovalo sedem takih samostanov: v Mekinjah pri Kamniku (1300–1782), v Kopru (1299/1301–1806), v Celju (1300–1335), v Šentvidu ob Glini na današnjem avstrijskem Koroškem (1321/23–1553/54), v Škofji Loki (1358–1782), v Gorici (1653–1782) in v Ljubljani (1657–1782). Noša klaris pri nas je bila rjav habit in plašč ter črn pajčolan.
Redovno in gospodarsko življenje v samostanih klaris je v preteklosti zelo nihalo, nanj so vplivali tudi zunanji dejavniki. Velike težave tako na gospodarskem kakor tudi na redovnem področju so nastopile sredi 16. stoletja s pojavom protestantizma. V samostanih klaris so namreč živele predvsem plemkinje in višji sloj meščank, ta dva družbena sloja pa sta se močno oprijela protestantske vere, ki je zavračala redovništvo.
Doba katoliške prenove je prinesla samostanom klaris precej pozitivnih sprememb tako v gmotnem kot duhovnem smislu. V tem obdobju sta bila pri nas ustanovljena dva nova samostana, v Gorici in Ljubljani.
V začetku 17. stoletja so goriški deželni stanovi zaprosili papeža, naj jim dovoli ustanoviti ženski samostan, namenjen predvsem dekletom iz uglednih goriških plemiških in meščanskih družin. Njihova prošnja je spadala v okvir prizadevanj za katoliško obnovo po izgonu protestantov iz Goriške. Obdobje protestantizma je namreč zelo ogrozilo obstoj dotedanjih samostanov klaris, tisti v koroškem Šentvidu na Glini je bil celo razpuščen.
Očitno pa so Goričanke že pred tem rade vstopale tudi v druge samostane klaris v sosednjih deželah, zlasti na Kranjskem. Tako v pismu, ki ga hrani danes Nadškofijski arhiv v Ljubljani beremo, da je apostolski nuncij leta 1610 samostanu klaris v Mekinjah prepovedal sprejemati dekleta-novinke z Goriškega, ker je bil njihov samostan namenjen le dekletom iz okolice. Kljub temu je sredi 17. stoletja službo opatinje mekinjskega samostana opravljala Goričanka Klara Golianič. Pod njenim vodstvom se je začela tudi obnova mekinjskega samostana, njen rodbinski grb pa lahko še danes vidimo v kapeli sv. Kolomana v mekinjski župnijski cerkvi.
Vsi samostani klaris so bili podobno kot večina samostanov beraških redov v mestnih naselbinah.
Svojevrstno povezanost goriških klaris in uršulink med drugim kaže primer s. Rozalije (1671-1743) iz vipavske plemiške rodbine Lanthieri. Vzgajale so jo klarise v Gorici, nato je vstopila v red uršulink. Ob ustanovitvi samostana v Ljubljani je bila poslana v kranjsko prestolnico, kjer je postavljala temelje tamkajšnjemu uršulinskemu samostanu.
V času reform habsburškega cesarja Jožefa II. so bili leta 1782 vsi samostani klaris pri nas ukinjeni. Pravzaprav je vladar ukazal odpravo vseh verskih skupnosti, ki se niso ukvarjale ne z dušnim pastirstvom ne s strežbo po bolnišnicah in ne z javno vzgojo mladine v obče dobro v vseh avstrijskih deželah. Vzorno urejeno gospodarsko stanje teh samostanov je pač zamikalo (prosvetljenega) vladarja absolutistične države. Za nekaj let, do francoskih Ilirskih provinc, je preživel le tisti v Kopru, ker se je nahajal na ozemlju Beneške republike.
Redovnice v samostanu sv. Klare v Gorici so dobile šest mesecev odloga, da se odločijo za vstop v red uršulink ali red elizabetink oziroma se vrnejo v posvetno življenje. Nekatere so prešle v samostan sv. Uršule v Gorici, toda največ se jih je vrnilo v domače družine in so poslej letno prejemale 300 goldinarjev pokojnine. Vrednost goriškega samostana je bila ob razpustitvi ocenjena na dobrih 100.000 goldinarjev. Cerkev skupaj s samostanom so spremenili v skladišče živeža in za vojaške potrebe. Tudi ponekod drugod na Slovenskem so samostane klaris poslej naselile uršulinke (Mekinje pri Kamniku, Škofja Loka).
Danes delujeta v Sloveniji dva samostana klaris, in sicer v Nazarjah v Savinjski dolini (od 1978) in v Dolnicah pri Ljubljani (od 2000). Tudi v Gorici lahko od leta 1993 ponovno srečamo klarise. Na povabilo nekdanjega goriškega nadškofa A. V. Bommarca so prišle iz samostana v mestecu Osimo pri Anconi.
Foto: Svetniki
