Kitajski zmaj v kletki

Vir: blog Sašo Ornik. Navadili smo se živeti v svetu ene velike sile, ki vsem drugim diktira, kaj in kako morajo početi. Slovenci smo s to veliko silo v zavezništvu, potem ko smo pred tem bili del neke druge države in nekako na pol poti med vzhodom in zahodom, ne člani ene, ne druge velike koalicije, ki sta si razdelili svet. Toda ker se svet nenehoma spreminja, moramo vedno več pozornosti namenjati tudi vzhajajočim zvezdam, novim velikim silam, ki utegnejo radikalno preoblikovati razmerja moči na našem planetu.

Pred tridesetimi leti je bila Kitajska že zelo pomembna država, a v resnici le utež na tehtnici med dvema velikima, Sovjetsko Zvezo in ZDA. Američani so po katastrofi v Vietnamu znali Kitajce obrniti na svojo stran, zelo pomembno v globalnem razmerju moči s takrat že v propad drsečim komunističnim kolosom, ki ni našel poti naprej, da bi lahko tekmoval s svojim kapitalističnim tekmecem. Zdaj, toliko let kasneje, na svetovni oder stopa nov kolos, le da ta mnogo bolje pripravljen na zahteve modernega časa. Prav zavoljo tega je ZDA tudi najbolj konkurenčen na gospodarskem, ne vojaškem področju. A iz mogočnega gospodarstva se bo prej ali slej napajala tudi prvovrstna oborožena sila.

Kitajski pohod na mesto velike sile, da, celo na mesto prve sile sveta, je poln ovir, pri čemer so ZDA verjetno mnogo manjša težava, sploh pa zamirajoča Evropa, kot bližnja soseska, ki si ne želi pristati v vlogi satelitov. Medtem ko si Indija želi, da bi tudi sama postala pomembna in velika sila, države kot Južna Koreja, Vietnam, Filipini, Japonska, Malezija, Indonezija in malo dlje Avstralija, kljub svoji relativni majhnosti iščejo načina, kako velikanu preprečiti, da bi jim v prihodnje ukazoval. Sploh to velja za Tajvan, ki se lahko boji takšnih ali drugačnih agresivnih kitajskih potez, saj to majhno, a zelo dobro razvito državo v Pekingu smatrajo za del svojega ozemlja. ZDA so te strahove že izkoristile in se pozicionirajo v vlogo zunajega zaveznika. Premik ameriške pozornosti na daljni vzhod je očiten, tokrat le malo bolj diplomatsko preudarno, saj se je v zadnjih letih vojaška premoč nekoliko obrabila v pustinjah Iraka in Afgansitana.

Med Kitajsko in sosedami se že po malem iskri, sploh ker so v igri morske meje. Slovenci bi to morali še posebej dobro poznati, saj smo v preteklosti diplomatske boje s sosednjo Hravaško bili za nekaj metrov vode. Kitajska in sosede imajo medtem mnogo večje apetite. Nekaj zaradi nadzora nad Južnokitajskim morjem, kjer se nahajo veliki naravni viri, nekaj zaradi ribolova. Tako so Filipini nad kitajske ribiče, ki so se približali njihovemu ozemlju, poslali kar svojo največjo vojaško ladjo, signal, da se z njimi ne gre igrati. Po drugi strani se Vietnam povezuje z ZDA, nekaj kar bi pred nekaj desetletji imeli za znanstveno fantastiko.

Kitajska je torej v situaciji, ko jo hiter razvoj sili v širjenje vpliva, ne le v soseščini, ampak po vsem svetu, še posebej v Afriki, kjer so na voljo veliki viri, ki lahko v prihodnje poganjajo njeno gospodarstvo. Prav ta krepitev pa straši države v regiji, ki se utegnejo povezati v koalicijo in jo tako blokirati s pomočjo ZDA, ki lahko igrajo zunanjo silo. Na nek način je to iskanje prostora pod soncem podobno težavi Nemčije pred prvo svetovno vojno, ki je na globalno prizorišče prišla prepozno, a si je vseeno želela izboriti svoj imperij. Vemo, da je to vodilo v veliko vojno, v kateri je bila Nemčija s svojimi zavezniki poražena. V teh časih in tudi v prihodnje, gre upati, da velike vojne več ne bo, a Kitajska bi se lahko znašla v hudih škripcih, če bi njene sosede sklenile kakšno tesnejše vojaško sodelovanje naperjeno proti njej.

Tega se zagotovo zavedajo in bojijo, zato bodo v prihodnost morali stopati previdno. A kako previdno sploh lahko stopa velikan, da ob tem ne pohodi kakšne mravlje? In jih pri tem prestraši in razjezi.