Prvi prizor.
Lepo in mirno sobotno popoldne, ko ni nobenih posebnih obveznosti in se lahko brez slabe vesti prepustim športnemu udejstvovanju, kar v prevodu pomeni, da se zavalim v fotelj pred televizijo in gledam športni kanal. A mir je krhka in bežna vrednota, in če ga ni v svetu, zakaj bi bil potem v naši dnevni sobi?!
»Kaj pa gledaš?«
»Ja, saj vidiš, a ne!?«
»Kdo pa igra? Kateri so naši?«
»Jih ni. Tole so…«
»Za koga pa navijaš?«
»Saj pravzaprav ne… Samo…«
»Zakaj pa potem gledaš?«
»Za božjo voljo, ženska ( No, konec pretvarjanja. Saj menda niste mislili, da bi kateri od otrok, lahko tako sitnaril! ), gledam. Uživam v igri!«
Konec prizora. Zastor pade ( ženi pade »mrak na oči« kot se reče ). Sledi pavza. Dolga in tiha.
Drugi prizor.
Sončno, oktobrsko nedeljsko popoldne. Jaz ( prva oseba moškega spola ) in ona ( tretja oseba ženskega spola), na poti, da izpolniva svojo državljansko dolžnost ali bolje, da uveljaviva svojo državljansko pravico, tik pred vhodom na volišče.
»Koga naj obkrožim?«
»Ja, ne vem, kogar hočeš.«
»Kateri je naš?«
»Ja, ne vem, ljubica ne vem. Vsi, pravzaprav. Vsi so neodvisni in nadstrankarski. Vsi so za narod, vsi iz naroda.« Vsi so nerode, si še mislim, a ne preveč na glas, da me ne bi slišal kakšen »naš« in bi me obtožil, da sem »njihov«.
Vseskozi se delimo na bele in rdeče, na črne in še bolj črne, pa najsi gre za barvo kože ali politično prepričanje. In tudi tale sestavek noče biti politična propaganda, a ko bi vedeli, kolikokrat so me že proglasili za »našega« ali »njihovega«, bi me razumeli. In pri vsem tem, ljubi Jezus, si jaz želim biti le »tvoj«. In marsikatero neumnost sem že zagrešil v življenju, na marsikatero stranpot sem zavil, na marsikaterem brezpotju končal, a proti Tebi nisem bil nikoli, zato nimaš pojma v kakšno tolažbo so mi tvoje besede, da če nisem »proti« sem »zate«. Da, Jezus: Tvoj, tvoj, tvoj. Amen, amen, amen!
