Reklame imajo velik vpliv na naše razmišljanje, a mi temu ne verjamemo. Zdi se nam, da vpliv reklam lahko kar odfiltriramo. S tem se tudi ne strinja znani marketinški strokovnjak Seth Godin. Mislimo, da lahko odfiltriramo tudi vse ostale nesnage, ki silijo v nas. Ne moremo. Izogniti se jim je treba. In obvarovati otroke.
Potem ko je katoliška Cerkev v sodobnem času že obupala, da bi lahko človeštvo še prepričala v svoj, zelo realistični – čeravno tudi dolgo tog in ozek – pogled na zakon, je v zadnjih desetletjih tako rekoč na novo odkrila zakramentalno bistvo krščanskega zakona. Vendar se pri tem pastorala – v obupnem poskusu, da prepreči popoln razpad instituta zakona, celo civilnega – včasih zateče v neke vrste katoliško romantiziranje zakona.
Skupni imenovalec sodobnih agresorjev je uničujoči radikalizem. V preteklosti je ta radikalizem ustvarjal koncentracijska taborišča in gulage, v prihodnosti pa bo z všečnostjo uničeval tradicionalne vrednote.
Če se povrnemo k edinosti v zakonu, ali ni tako, da bi zakonca, ko stopita na skupno pot začela s kulturo ‘midva’, namesto, da bi nadaljevala s kulturo ‘jaz’. In seveda uporabljala svojilne zaimke ‘najino’, namesto ‘moje’. Tudi na področju denarja in odnosa do njega.
Reklame pomembno vplivajo na mišljenje ljudi. Na to ustvarjalci računajo. Reklame zmorejo vzbujati močna čustva. Zmorejo ljudi animirati in jih pripeljati do zgodovinskih odločitev. Spomnimo se legendarne reklame ‘Slovenija, moja dežela’ iz osemdesetih let. Tokrat sta me k razmišljanju spodbudili dve reklami, ki zelo provokativno in jasno sporočata ‘lahkotnost’ ločitve med zakoncema.
Kadar ima nekdo mnogo več virtualnih »potrditev« in »prijateljev« kot v resničnem življenju, kadar se v navidezni skupnosti počuti mnogo bolje kot v realni skupnosti, tedaj se oddaljuje od realnega sveta. Tisti, ki se nahajajo v procesu oblikovanja svoje osebnosti, so najbolj izpostavljeni tveganju, da njihov virtualni jaz »požre« njihov šibek, realni jaz. In ti ljudje so mladi in otroci.
Vsakič, ko se nekdo zmoti, ko naredi napako, se počuti bolj ali manj neprijetno. Ko uvidi, da je njegova napaka povzročila neko večjo negativno posledico – škodo – in je tako škodoval nekomu drugemu, se … Beri dalje
Pomenljivo je, da večina naših svetovnih in olimpijskih prvakov prihaja iz province in podeželskega obrobja (saj veste: Trdobojci, Pečke, Črna, Dolenja vas, Lopata) in ne iz etabliranih in finančno močnejših metropolitanskih sredin. Po svetopisemsko povedano: pri nas je galilejsko zakotje v športnih arenah precej boljše od jeruzalemske ekscelence.
Ko oseba komentira sebe in svoje postopke, lahko naglas ali pa v »notranjem govoru«, to imenujemo notranji komentar. Če pa oseba na te komentarje še odgovarja sama sebi, pa imenujemo to obnašanje »notranji dialog«. Na … Beri dalje
Zahvaljujoč spoznanjem, ki izhajajo iz raziskovanj čustvenih reakcij, danes nič več ne gledamo na ljudi kot na žrtve svojih čustvenih stanj, ki naj bi jih bilo nemogoče kontrolirati. Danes vemo, da ljudje »proizvajajo« svoja čustva tako, da neki situaciji, ki jo opazijo, pripišejo nek pomen.
Večino tekem od športnih do političnih se odvija pred javnostjo. Navijanje ljudstva za eno stran in hkrati proti drugi strani je eden izmed zelo razširjenih pojavov v različnih pogledih družbenega življenja. Glede na to, da … Beri dalje
Sodobni človek je pogosto v situaciji, ko je njegova pozornost v glavnem preplavljena z raznoraznimi informacijami. Lahko se vprašamo, kako ta poplava informacij vpliva na ustvarjanje našega znanja, spomina in navsezadnje tudi na naše možgane. Koliko od tega, kar sprejemamo in zaznavamo, v vsakodnevnem življenju ostaja v nas in kako na nas vpliva, ugodno in neugodno?
Kadar govorimo o ženski, jo je potrebno pojmovati kot vsako odraslo osebo ženskega spola, ne glede, ali je stara 60, 40 ali 20 let. Če izhajamo iz predpostavke, da znotraj svojega odraslega življenja niso ljudje ves čas isti, ampak se spreminjajo, rastejo v psihološkem in čustvenem smislu, se razvijajo in dozorevajo, iz tega sledi, da se menjajo in spreminjajo njihova stališča do nekih pomembnih življenjskih pojavov, kot je npr. stališče do ljubezni.
Starši se trudijo, da ne glede na svoje resnične materialne možnosti otroštvo svojih otrok naredijo dostojno svojim princeskam in malim princem. Otroštvo tako postaja pravljica, v kateri ima otrok ves čas občutek, da je ljubljen in sprejet. Zaradi imperativa stalno srečnega otroka starši hitro opustijo vse svoje zahteve, ki pri otrocih povzročajo neprijetnosti in frustracije.
Si predstavljate mlado žensko, ki pride v hišo, zgrajeno na odrekanju in žuljih tasta, pa bi ga rada sedaj še prevzgojila? Ne bo šlo. Je že tašča poskusila, pa ni šlo. Ali pa je šlo. Kar ni dobro.
Kadar se človek vpraša: » Kdo sem?«, bodo vsi iskreni odgovori opisali njegovo identiteto. Če pa ima nekdo težave, da opredeli samega sebe, tedaj govorimo o krizi ali zmedi identitete. Podobno je, ko se vprašamo, … Beri dalje
Občutek hvaležnosti ima visoko vrednost takoj, neposredno po prejemu usluge. Bolj ko čas mineva, bolj se občutenje hvaležnosti počasi izgublja, vse dokler ne izgine. Namesto občutenja hvaležnosti ostane samo zavedanje in spominjanje na dobljeno uslugo. Odvisno od karakterja pa se lahko tudi to spominjanje potisne v pozabo. Ta proces imenujemo hlajenje hvaležnosti.
O vplivih sodobnih digitalnih tehnologij na celostni razvoj otrok se v zadnjem času preliva veliko (e-)črnila. Izpostavljajo se negativni vplivi, ki jih imajo ti mediji na socialni razvoj otrok: namesto neposrednega stika in navezovanja živih odnosov ter soočanja z realnimi stiskami, ki jih le ti prinašajo, ostane večina doživljanja ujetega v virtualno resničnost.
Kramljanje je pomembna družbena veščina, ki deluje tako, da neznancem ni neprijetno v skupnem času in prostoru. Ta veščina vsebuje občutek za mero: kako se kramljanje začne, kdaj je potrebno spremeniti temo, katerih tem se je potrebno izogibati in jih niti ne smemo začeti ter podobne socialne spretnosti.
Kakor ni rešitev že v tem, da mamica ostane doma, tudi ni rešitev, če je katoliška laikinja ali laik neopazen na poklicnem področju. Ameriški astronavti slovenskega rodu, slovenski olimpijski zmagovalci, izumitelji in znanstveniki, umetniki in drugi so zasebno zagotovo morali delati velike kompromise med karierami in družinami; morda jih pogosto tudi v nedeljo ni bilo za družine.