Kam bo šlo tristo tisoč glasov?

10
1898
Bodo po volitvah še skupaj, ali pa bo kdo manjkal?
Bodo po volitvah še skupaj, ali pa bo kdo manjkal?

Že pred Cerarjevim odstopom se je nakazovalo, da bo večina za slovenske razmere impresivne bere 300.000 glasov za njegovo druščino zamenjala lastnika. Jasno je tudi, da bodo prav ti glasovi predstavljali največjo posamično nagrado prihajajočih volitev. Zato je ključno vprašanje, kam bodo šli.

V imenu bloka 

Od vsega začetka je bila glavna težava osrednje vladne stranke v iztekajočem se mandatu, da kljub svojemu zgodovinskemu izkupičku poleti 2014 praktično ni imela volivca, ki bi jo bil pripravljen voliti iz vsega srca in sredi noči. Šibkost njene dejanske baze se je najbolj pokazala ob predsedniških volitvah, ko kljub razmeroma profilirani kandidatki ni prilezla niti do dveh odstotkov podpore, na županskih volitvah v Ljubljani jeseni 2014 ali še kje. Skoraj vsi njeni glasovi so torej “sposojeni”. Čeprav je Miro Cerar s svojo domnevno “svežino” in obljubo etične revolucije v politiki pridno ribaril tudi na sredini in celo na desni sredini, kjer je precej osušil volilni bazen SLS, vsaj na slovenskem vzhodu pa tudi SDS, so največji kontingent njegovih podpornikov predstavljali privrženci sicer amorfnega, a monolitnega levosredinskega bloka, ki svoje zvestobe ne vežejo na posamično stranko, marveč še vedno nekako razmišljajo v kategorijah preminule SZDL in jim je mar predvsem za usodo bloka kot celote. Omenjena skupina tudi sicer predstavlja posamezno najštevilčnejšo skupino volivcev v Sloveniji. Manj vidna od jedrnega “navijaškega kluba” SDS je ravno zaradi svoje vsaj navidezne begavosti. Od poraza LDS 2004 ni volitev, ko večinoma ne bi zamenjala ožje politične domovine, čeprav širša ostaja vedno ista.

Po Jankovićevih ali Pahorjevih stopinjah? 

Precej gotovo je, da bodo Cerarjevi zaradi svojih vladnih eskapad bistveno manj kot pred štirimi leti zanimivi za sredinski in celo desnosredinski del svojih tristo tisočih volivcev. Manj razvidno je, na koliko “blokovskih” glasov še lahko računajo. Ker skoraj nihče ni glasoval in ne bo glasoval za Cerarja zaradi Cerarja (trdim celo, da je takih “blokovskih” volivcev celo bistveno manj kot v Jankovićevem primeru), bi teoretično lahko izgubili praktično vse in ponovili zgodbo Pozitivne Slovenije ali celo Državljanske liste iz leta 2014. Vendar je obseg izgub vsaj do neke mere odvisen od Mira Cerarja samega. Bo bolj posnemal Zorana Jankovića, ki se je vdal in se zadovoljil s svojim fevdom, kjer je nedotakljiv, tako da je na koncu dezertiralo devet od desetih njegovih nekdanjih podpornikov, in nekdaj mogočna LDS in Zares, ki sta se požrtvovalno dala sežgati na oltarju Pozitivne Slovenije tri leta prej? Ali pa bo bolj podoben Borutu Pahorju, ki se je boril proti silam nasprotne usode in ob Jankovićevem tornadu nazadnje rešil tretjino nekdanje moči svojih socialnih demokratov?

Nekaj indicev iz zadnjih dni kaže, da je ob podpori dela medijskega main streama verjetnejši “pahorjevski” scenarij. Cerar seveda nima zagotovljenega tako bogatega fevda, kot je Jankovićeva Ljubljana. Po drugi strani je njegova samostojna politična teža bistveno manjša, kot je bila Pahorjeva kadar koli, saj se je pojavil kot instantni politik in je tak bolj ali manj ostal. Toda zdi se tudi, da se je na SMC vendarle vezalo več (predvsem) uradništva kot na Jankovićeve “pozitivce”. Torej bi bilo po analogiji z letom 2011 in takratnim dosežkom Pahorjevih moč sklepati, da lahko v logih SMC ostane nekako sto tisoč glasov.

Prvič troboj?

Na levici je položaj sploh nekoliko bolj zapleten kot kadar koli v zadnjih petindvajsetih letih. Za mesta v ospredju se namreč prvič prerivajo trije pretendenti. Pri tem bi bilo za dosedanjo opozicijo verjetno najugodneje, če bi vloga prvega kandidata za zmago ostala kar Cerarju. Potem bi na desni sredini prvič po letu 2004 dobili priložnost, da se kot opozicija soočijo s povsem vidnim nasprotnikom, tistim, ki je imel v zadnjih štirih letih škarje in platno v rokah. Ravno zabrisovanje kontinuitete oblasti je, kot sem tolikokrat zapisal, največja mojstrovina na oblast abonirane politične opcije v zadnjem desetletju. Že, če bi bili v vlogi glavnega igralca na levi socialni demokrati, bi bila naloga bistveno težja. Kajti s pospešenimi koraki se oblikuje slika, kot da so bili ti pravzaprav vseskozi v opoziciji.

Delno Cerarjevo vstajenje, ki pa bo težko šlo čez omenjenih sto tisoč, bi bilo dobrodošlo tudi, ker bi zajezilo polet še vedno zelo brezoblične Šarčeve liste in ker SMC ne more do bazena glasov, ki si ga lahko s svojo vulgarno domačijskostjo očitno vsaj teoretično prisvoji kamniški župan. Iz istega razloga bi bilo tudi zelo nevarno, če bi – podobno kot predvsem v drugem krogu predsedniških volitev – v opoziciji in zlasti v SDS vse puščice usmerili zgolj v SMC in Cerarja. S tem bi namreč prav lahko okrepili lažno alternativo in bi se razni modeli na volilni večer enako kot leta 2011 veselili spremembe, ki to ne bi bila. Glede na dogodke prejšnjega tedna je precej mogoče, da bodo precej tozadevnega “dela”, kar zadeva SMC, opravili kar dovčerajšnji koalicijski partnerji. Na desni sredini bi se morali osredotočiti na poudarjanje ravne črte med Pahorjem 2008 in Cerarjem 2018, pa tudi na to, kako nazaj dobiti čim več “sredinskih” Cerarjevih volivcev, ki so k profesorju etike v politiki leta 2014 pobegnili neposredno od njih. Vsak uspeh na tej točki bo kajpak le malo zalegel, če ne bo sočasno zajezeno odtekanje glasov h gorenjskemu junaku predsedniških volitev.

10 KOMENTARJI

  1. Gospod Aleš,
    rdeča konti pa teta bosta prejeli glasov olalala, za ustavno večino. Dokler ne bo s prižnice zagrmel gospod nadškof: “Kdo ni volil tisti skupek strank na desni, ima smrtni greh!” Potem in šele potem se bo kaj zganilo!

    • Prav bi bilo “kdor ni volil…..”. Kaj je smrtni greh, tudi ne določa nadškof. Itd itd. Jari demokrati brez resne samorefleksije ostajate ves čas samo nesrečni posttotalitarci in se že težko komu smilite.

  2. Skavt, naravoslovec, pedagog, pisatelj in češki duhovnik Vacha, je po volitvah spraševal, kako je mogoče, da je približno 50 % volilnih glasov prejel predsednik Zeman in odgovarja:
    »Je to moja krivda. To sem dojel, ko sem se spomnil Bonhoefferjevih besed, da je odgovoren za vsako zlo okoli sebe. Sliši se patetično, ampak zavedel sem se, da dokler bomo izobraženi kristjani živeli izključno v svetu podobno mislečih, bo moj narod ostal v nevednosti in zato izpostavljen vsakršni manipulaciji. Ne smem se odreči odgovornosti, saj me k njej zavezuje izobrazba. Zato sedaj prihaja čas za umirjeno poslušanje, razgovore, skupno razmišljanje, skratka za drobno delovanje okoli nas«.
    Od nadškofa ne pričakuje grožnje volivcem. Ampak opozarja na greh, ki izvira iz pasivnosti kristjanov v obdobju med volitvami.
    Pa še to: Najprej spregovori o lastnem grehu.

  3. Neutemeljeno je prosto intuitivno in hkrati očitajoče nalepljati označbo skupini volilnega telesa, ki kaže specifično mentaliteto napram etabliranim političnim strankam. Prosto intuitivna in hkrati očitajoča je nalepka določeni volilni skupini, češ da so »privrženci amorfnega, a monolitnega levosredinskega bloka, ki razmišlja v kategorijah preminule Socialistične zveze delovnega ljudstva in jim je mar predvsem za usodo bloka kot celote«.

    – Mentalna obličnost in svojost:

    Obstoj specifične volilne skupine, ki ima svojo mentalno obliko in svojost (ne pa intuitivno označevano amorfnost in monolitnost ob navezavi s SZDL) se razkrije v dneh od 11. oktobra 2011 dalje. Dopoldan tega dne javnost izve za ustanavljanje DLGV in popoldan istega dne za ustanavljanje PS (LZJ), nato pa že po nekaj dneh 23. oktobra 2011 odjekne anketa, po kateri bi DLGV volilo 18,8%, PS pa 15,2% (SDS: 17,7%, SD 5,4%, SMS-Zeleni: 3,4%, Desus: 2,9%, NSi: 2,1%, TRS: 2,1%, …, nobeno od navedenih: 1,2%, se ne namerava udeležiti volitev: 6,3%, ne vem: 20,4%). To kaže obstoj oblične in specifične volilne skupine. Da pa tudi ta skupina ni monolitna se kaže s podporo v dveh smereh – DLGV in PS. Ob navedenem se razkriva tudi količina oziroma obseg volilne skupine, glede na podatek o podpori DLGV: 18,8% in PS: 15,2%, pri tem, da gre za trend naraščanja te skupine.

    – Mentalna diferenca:

    Na kar se novembra 2011 pokaže še specifična mentalna diferenca volilne skupine. In sicer se pokaže specifična mentaliteta tistih, ki podpirajo DLGV, saj so le-ti mentalno občutljivi na koruptivno prakso. Po razkritju koruptivne prakse predsednika DLGV (afera z njegovimi prihodki) namreč naslednja anketa pokaže, da se je podpora tej stranki, navkljub ob dotedanjem trendu naraščanja podpore, prepolovila – DLGV 8,8%. Ko pride do eskalacije vprašljive prakse te stranke od 7. januarja 2013 dalje, podpora tej stranki odmre.

  4. No Alfe tako prakso kot jo priporočaš ti , je Cerkev prakticirala pred drugo svetovno vojno. Takrat nekateri župniki niso dali pri spovedi odveze, tistim župljanom za katere so vedeli, da so naročeni na Slovenca. Zaradi take zadrtosti nekateri še danes ne sprejemajo RKC, čeprav se je v povojnem času pošteno spokorila.
    Misli pa, da je čas, da škofje in sploh duhovniki jasno nakažejo pravo smer za rešitev Slovenije. Sicer bo šlo res vse v pogubo.

    • ???

      Celo papež je rekel, da krščanski politik, ki zagovarja splav, dela težki greh. Podobno je s rdečo kontinuiteto. Tako, da imamo zglede tudi v sodobni Cerkvi.

  5. Ali ima kdo podatek, kolikokrat je bil Cerar gost na Radiju Ognjišče, eno leto preden je šel s stranko na volitve?

  6. Mi lahko kdo razloži, kaj je levosredinskega na Cerarju? Je verujoč katolik, Slovenijo je ogradil z bodečo žico, ni podprl enakorpavnosti za LGBT+ skupnost, zagovarja privatizacijski tornado itd.

    Kaj od tega je levo od sredine?

  7. Koliko je verujoč katolik, le on ve.
    Slovenijo je ogradil, ko je epopeja z migranti šla praktično že h koncu. Lgbt pa je podpiral, kolikor vem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite