Objavljamo kritični razmislek skupine katoliških intektualcev v Mariboru.
Intelektualna nehigiena je vsako umsko delovanje, ko um ne išče resnice, ampak je usmerjen v doseganje drugih ciljev. Intelektualna higiena pa je vedno bolj jasna zavest posameznikov in naroda, da človekov um razvijajo in uporabljajo v skladu z njegovo naravo, da išče in najde resnico. O intelektualni higieni lahko govorimo takrat, ko razum vodi človekove temeljne sposobnosti: svobodo, čustveni svet, krepi svobodno odločanje, kjer je v ospredju odločanje za resnico in človek uporabi svobodo za dobro, ki mu ga odkriva luč razuma. Kristjani delovanja svojega uma ne presojamo le kot iskanja resnice v moči razvidnosti svojega, ustvarjenega uma, ampak njegovo delovanje vrednotimo glede na to, v kolikšni meri naš um v iskanju resnice upošteva glas vesti, etične norme, moralna načela, odprtost za nadnaravno in razodete resnice. Intelektualna higiena je zelo odprt pojem, ker upošteva in razvija najgloblje sposobnosti vsakega človeka v njegovi enkratnosti in družbeni razsežnosti. Cilj pravega, higienskega umskega delovanja je torej resnica. Zato je vsako umsko delovanje, ki ne išče resnice ali si prizadeva za postranske cilje, intelektualno nehigiensko.
Vprašanje o intelektualni nehigieni oziroma higieni velja vsem, tudi slovenskim izobražencem. Na poseben način seveda katoliškim. Zakaj? Preprosto zato, ker katoliški izobraženec v svojem miselnem delovanju uporablja vse ključne spoznavne sposobnosti od logičnega zaključevanja, obvladovanja znanstvenih metod pozitivnih in spekulativnih znanosti do estetskih, etičnih, moralnih in razodetih razsežnosti umskega delovanja. Pri tem ga vedno vodijo pravilno, krščansko oblikovana vest, zavezanost resnici in skupno dobro vsega človeštva. Delovanje izobražencev v teh okvirjih je vsekakor zahtevno, ker predpostavlja vsestransko zasebno in družabno razsežnost človeške narave ter njen razvoj.
Po počitniških mesecih je kazalo, da je pred nami intelektualno zelo razgibana jesen. Središčni dogodek naj bi bile predsedniške volitve kot praznik demokracije. Ljudstvo naj bi ob kandidatih in njihovih programih razmišljalo o bistvu demokracije, o duhovnem, miselnem, političnem, gospodarskem, kulturnem stanju v deželi in se odločilo, s kakšnimi zamislimi nameravajo predsedniški kandidati delovati v prihodnosti za skupno dobro vsega ljudstva.
Pomembni dogodki so se začeli prehitevati že sred počitnicami. Konec junija je bila objavljena razsodba mednarodnega sodišča v Haagu o meji med Hrvaško in Slovenijo. Za izvedbo razsodbe je sodišče določilo pol leta. V tem času naj bi Slovenija in Hrvaška sprejeli ustrezno zakonodajo o izvajanju odločitev mednarodnega sodišča. Po pol leta se na zakonodajni ravni o implementaciji arbitražnih odločitev ni zgodilo nič. Sledila je afera o pranju denarja v državni NLB v korist Islamske republike Iran. Slovenska banka naj bi ta nezakoniti posel opravila celo brez marž, ki se na mednarodni ravni gibljejo od 25–35 % celotne vsote nezakonite bančne usluge. Po uradnih virih naj bi slovenske oblasti ta umazani posel opravile kar zastonj, kar pa je malo verjetno. Zato se postavlja vprašanje, kdo in v kakšni višini si je prilastil izdatno maržo in kam jo je naložil? Konec poletja pa so v ospredje stopila odločanja o novi tovarni v okolici Maribora. Glede na višino prispevka slovenske vlade za ta projekt lahko mirno trdimo, da je Slovenija iz svojih proračunskih sredstev avstrijskemu podjetju plačala vsako novo delovno mesto v višini 50.000 evrov, kar je mednarodni standard za ceno novega delovnega mesta. To bi pomenilo, da je Slovenija avstrijskemu podjetju podarila nova delovna mesta. Nekako v istih dneh smo državljani na referendumu odločali o »Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper«, ki ga je vladajoča koalicija s preglasovanjem sprejela v Državnem zboru. Koliko bo ta naložba dejansko stala, še danes nihče ne ve. Nato se je na določen datum začela predvolilna kampanja za prvi krog predsedniških volitev. Po izvolitvi novega – starega predsednika in pred njegovo prisego v Državnem zboru se je začela politična gonja, zadevajoča spremembo nekaterih členov Ustave Republike Slovenije z namenom, da se slovenska oblast izogne izvajanju razsodbe ustavnega sodišča, ki določa, da mora vlada iz javnih sredstev v celoti (100 %) plačati stroške civilnih osnovnih in srednjih šol, torej obveznega šolanja naših najmlajših državljanov.
Skupno navedenim dogajanjem je ugotovitev, da mediji javnosti oziroma volivcem niso omogočili, da bi dobili vsaj približno točen vpogled v navedene problematike. Poročanje vodilnih medijev o dogodkih je bilo eklatanten primer intelektualne nehigiene, pri čemer so izstopala škandalozno pripravljena in vodena soočenja na TV Slovenija. Javna televizija je z njimi ponovno pokazala, da svoje naloge ne zna ali ne zmore izpolnjevati ali pa namerno podcenjuje državljane – pri čemer je v vsakem primeru pokazala podcenjujoč odnos do gledalcev, misleč, da ne morejo spremljati podobnih dogodkov v sosednjih državah in se prepričati o neprofesionalnosti domače ponudbe.
Na kratko si nekoliko pobliže oglejmo le dva od navedenih dogodkov: predsedniške volitve in parlamentarno razpravo o ustavnih spremembah.
Predsedniške volitve so veliko obetale. Žal se je zelo kmalu pokazalo, da je predvsem kandidatka SDS vstopila v volilno tekmo odločno prepozno, kar ji ob omenjenih neprofesionalno izpeljanih soočenjih ni moglo prinesti boljšega rezultata. Dosedanji predsednik se je izogibal resnemu soočenju kot hudič križu in se je podal na pešačenje po lepi deželi in tako ljudem kazal predvsem svojo fizično moč pri pešačenju, delil nasmeške in splošne izjave, pač po občutku v danem trenutku, in ljudem sporočal, koliko kilometrov da je že prehodil. Ob samostojnem kandidatu iz Kamnika se je razvnelo ugibanje, do »kolikšne mere je Kučanov človek in pristaš najbolj zadrtih partizanskih borcev«. To je bila v bistvu politična banana volivcem. Oblikovalci slovenskega javnega mnenja so zdrs zaradi politične banane privoščljivo razkazovali in se ob njem »pohujševali«, sprenevedali, ugibali in se kar očitno norčevali iz ljudi. Toda o vsebini ni bilo skorajda nič govora ali pa zelo malo. Med tem so se ob zelo spretno nastavljeni politični banani mnogi volivci že opredelili, ali da ne bodo šli na volitve ali se bodo odločili v zadnjem trenutku, če bo kandidat iz Kamnika tako ali drugače razgaljen. Toda obljubljenega nagega kralja slovenski volivci niso ugledali. Tako sta bila dosežena dva glavna cilja levice: velika volilna abstinenca in to, da sta v drugi krog šla kandidata levice. Politična uganka v anketah drugega najvišje uvrščenega kandidata levice je ostala skrivnost. Kot rečeno, je bil cilj že dosežen. Naša desna politična opcija je bila spretno izrinjena iz vsebinske debate o vlogi predsednika v našem političnem sistemu in v življenju naroda. V drugi krog sta vstopila kandidata levice brez vsebinskega sporočila. Pred ponovnim glasovanjem se je kandidat iz Kamnika približal desnemu polu, ker je vedel, da ga levica ne bo podprla. Ostal pa mu je politični pridih »Kučanov človek«, ki ga bo spremljal vse življenje. To pa pomeni, da je politično mrtev za prihodnost. Razlog je zelo preprost. Resen politik ne sme dopustiti, da ga kdo drug izkoristi za svoje cilje. To pravilo še posebej velja v skrajno spolitizirani družbi, kot je slovenska. Tudi zato je del levice tiho kar čez noč spremenil svojo politično izbiro in se vrnil k preizkušenemu kandidatu. Predsedniški kandidat iz Kamnika je dodatno politično anesteziral že tako vsebinsko šibko desnico in s svojo uvrstitvijo v drugi krog zagotovil zmago oblastno usidrani levici. V bistvu je odločilno prispeval k novemu udarcu slovenski demokraciji.
Razprava o ustavnih spremembah je razkrila veliko nelogičnosti, da ne rečemo prave miselne sprevrženosti v slovenskem prostoru. Naravnost nezaslišano je, kako je del slovenske politike odločil, da odločitve ustavnega sodišča o plačevanju zasebnih šol iz javnih sredstev vlada ne bo izvršila in bo zato spremenila del ustave, ki prav to določa. Zadeva je sporna najprej na ustavni ravni, nato še na politični in mednarodni. Na mednarodni ravni v dveh razsežnostih. Prva je poseg v mednarodni sporazum med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo. Druga vnaša nenavaden in skrajno negativen zgled v odnose med Republiko Hrvaško in Slovenijo glede implementacije arbitražne odločitve o državni meji. Slovenija s svojimi naravnost nerazumljivimi spodrsljaji (bolje rečeno neprofesionalno diplomacijo, pri čemer prednjači zunanji minister) vse od podpisa arbitražnega sporazuma Hrvaški daje potuho, da razsodbe mednarodnega sodišča ne jemlje resno. Zadnji razlog za to početje je prav poskus slovenske vlade in vladne koalicije, da ne izvrši odločitve ustavnega sodišča, ki se nanaša na vzgojo njenih državljanov. Kako naj potem zahteva od sosede, da sprejme odločitev mednarodnega sodišča v Haagu, ki je na pravni ravni manj zavezujoča kot izvajanje ustave v lastni državi!?
Ohranjevanje in utrjevanje demokracije temelji na načelu, da je slednjo potrebno kar naprej izpopolnjevati, torej vnašati vedno boljše pobude, ki izboljšujejo in bogatijo življenje naroda. Pri nas pa se dogaja vse kaj drugega, za kar so odgovorni ljudje – intelektualci na vseh ravneh družbenega in političnega življenja. Bo nesprejemljivost takšnega ravnanja končno le prepoznal večinski del volilnega telesa in dal priložnost ljudem, ki jim intelektualna higiena ni španska vas temveč temeljna postavka v njihovem profesionalnem in zasebnem življenju?
