Želim si živeti v svobodnem, spoštljivem in spodbudnem svetu. Rad bi na svoj način prispeval k temu, zato sem med drugim obiskal spletno stran Vseposvojitev. Odzval sem se na pobudo, da posvojim eno izmed umrlih žrtev zla druge svetovne vojne pri nas. Vpisal sem svoje ime in elektronski naslov in če nimam posebne želje po iskanju določene žrtve, mi je računalnik iz dolgega seznama naključno dodelil »mojo« osebo.
Pred sabo imam to ime in priimek. Kaj pa zdaj? Čutim nelagodje ob neznani usodi, ki jo nosi s sabo to ime. Zdaj sem nekako odgovoren zanj. Kaj nama prinaša najino druženje? Je mogoče odkriti v tem kakšen duhovni zaklad? Imam mešane občutke, a če zbežim pred groznim in težkim, zamudim tudi rast ljubezni.
Poglobim se v dejstva. Morda tu ali kje drugje najdem še kakšen podatek o tem človeku. Morda ga lahko umestim v širši zgodovinski okvir. Raziskujem.
A tudi, če ne vem nič o njem, mu lahko takoj namenim dobre misli. Zaustavim vsak zunanji levo-desni pritisk. V umu, duši in srcu ustvarim tih notranji prostor zanj. Učim se bližine, topline, čakanja. Opazujem znamenja božjih vzgibov, ki naju vodijo.
Vem, da vojna pohabi vsako človeško dušo. Žal mi je za tega mojega človeka, da je živel in umrl v tako krutem času. Meni ni treba. Poklonim se njegovemu trpljenju, ki ga slutim. Če sem veren, ga izročam v božje roke in molim, da se vrne kot milostni dež na naše duše.
Zelo verjetno je bil to mlad človek, poln prekipevajočega življenja. Toda ni izživel svoje Poletne noči in svojega Dneva ljubezni. Ni se veselil dela svojih rok, ni doživel slovenske osamosvojitve, ni dočakal svojih vnukov in sivih las. Žalujem za vsemi ugaslimi sanjami in če moja solza pade na kamen …
Morda je moj posvojenec eden izmed zamolčanih, z zasutimi usti. Odgovornost za moje spominjanje je tako le še večja. Jokam nad vsako premajhno ljubeznijo do drugih. Srčno molim za vse vpletene in prosim božjega usmiljenja. Poskrbim lahko za darovanje svete maše.
Če slutim temne madeže na mojem človeku, se pomirim s tem, da Bog tudi s krivimi črtami ravno piše, pa četudi ne razumem, kako. Zaupam, da kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost. Razmišljam o prepletih dobrega in slabega v mojem življenju in delam prostor božjemu.
Molim za vse žive in mrtve, ki so bili povezani z mojim posvojencem. Molim za tiste, ki so mu naredili kaj dobrega, pa tudi za tiste, ki so mu škodovali. V njegovem imenu prosim za odpuščanje, če je komu storil kaj hudega. Zahvaljujem se za vse dobro pri njem. Morda se mi utrne kakšna misel ali zahvala v njegov spomin in položim jo k virtualnemu spomeniku, ki bo kmalu na voljo na tej spletni strani.
Tudi to je dobro, da sva se srečala, sicer izven skupnega časa in prostora, a v nekem večnostnem brezčasju. Shranim ga in premišljujem v svojem srcu. In svoje življenje bom živel lepše kot prej.
Njemu pa Bog daj večni mir in pokoj, večna luč naj mu sveti, naj počiva v miru. Amen.
Pobuda Vseposvojitev je del širokega sklopa dogajanj, ki pod naslovom Resnica in sočutje obeležujejo 70. letnico konca druge svetovne vojne.
