Pri dobesednem prevodu je bila nakazana rešitev z opombami. Je novi prevod dopolnjen z večjim obsegom sintetičnih opomb k temeljnim teološkim pojmom, ki so značilne za Jeruzalemsko Biblijo?
Dr. Večko: Tudi v standardnem prevodu obstaja veliko sintetičnih opomb, tako da bi rekla, da gre tukaj za dopolnitev, za obogatitev. V jeruzalemski izdaji se opombe naslanjajo na Jeruzalemsko Biblijo in hkrati tudi na opombe iz standardnega prevoda in še od kod drugod. Vendar moram reči, da so tudi opombe v standardnem prevodu teološko zelo bogate in se opirajo na patristično izročilo. Jeruzalemsko izdajo ne moremo predstaviti kot tako, ki bi imela po številu bistveno več opomb. Morda jih res ima več in so drugačne od že zelo kvalitetnih v standardnem prevodu.
Dr. Matjaž: Dodajam še en poudarek, ki je zelo pomemben pri opombah jeruzalemskega Svetega pisma. Razlika med opombami jeruzalemske izdaje in standardne izdaje, je v njihovi dosledni intertekstualnosti. Strokovnjaki jeruzalemske Biblije so se zelo trudili, da bi pri opombah ravnali po klasičnem starozaveznem rabinskem načelu razlaganja mesta z drugim bibličnim mestom. Zaradi tega je bogastvo jeruzalemskih opomb v t. i. referencah oz. v povezavah. Našli boste mali biblični leksikon, slovar, kjer so na enem mestu zbrana vsa mesta za določen termin. Kadar Sveto pismo razlagamo s Svetim pismom samim, se najlažje izognemo raznim ideološkim interpretacijam.
Še glede dinamičnosti. Spominjam se, da sva z dr. Špeličem imela kar nekaj problemov pri prevajanju določenih mest v evangelijih. Primer, kjer sva ostala brez besed in sva bila odvisna od opombe, je bil primer grške besede porneia v Matejevem evangeliju: »Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje« (Mt 19,9). »Razen če se zaradi nečistovanja« v 19. poglavju vsebuje besedo porneia. To je zelo problematična izjava, ker nečistovanje, kakor ga razumemo danes, ni razlog za ločitev. Razen pri kakšnih rabinskih šolah, kjer je za ločitev zadostovalo tudi »prismojeno kosilo«. Gre za razumevanje besede porneia danes in takrat. Beseda porneia je v rabinskem zakonodajalnem tekstu imela poseben izraz in je pomenila krvoskrunstvo. Šlo je torej za nelegitimno zvezo: Kdor se loči od svoje žene, »razen če je z njo v nelegitimni zvezi« in se oženi z drugo, prešuštvuje. »Nelegitimnosti« seveda nismo mogli dati v besedilo, tj.– da bi porneia prevedli z nelegitimnostjo. Tudi besede krvoskrunstvo nismo mogli uporabiti. Zaradi tega prevedena beseda nečistovanje potrebuje opombo.
Omenili ste mariborski in ljubljanski dialekt, Philippe Reymond, eden glavnih sodelavcev pri prevajanju francoskega ekumenskega prevoda (s protestantske strani), pa je slog prevajanja komentiral s temi besedami: »Če je kakšen stavek v hebrejščini težak, vsebuje ponavljanje besed, dolgoveznosti, nerodnosti, smo se po principu odpovedali poskusu, da bi ga v francoščini izboljšali; nimamo namena “delati sloga”: zakaj ne bi bralcu pustili, da občuti razliko med natančnim izražanjem pravnega teksta ali devteronomističnega spodbudnega govora in med bliskajočimi nastopi ter okrajšanimi prvinami preroškega izbruha?« V kolikšni meri je novi prevod lahko tudi literarna mojstrovina v slovenskem jeziku ob hkratnem upoštevanju skladnosti med izvirnikom in prevodom? In nadalje vprašanje, ali je pogoj za dobro prevajanje tudi nadarjenost za literarno ustvarjanje?
Dr. Špelič: Mislim, da se ni potrebno truditi, da bi se iz Svetega pisma naredilo boljšo Besedo. Slovenci smo imeli v preteklosti nekaj takšne »travme«: »Prešeren je prevedel Lenoro boljše od izvirnika!« Ne, mislim, da tega v tem prevodu ni bilo. Npr. pri slogu evangelista Luka sva najbolj opazila, kako se mu neka beseda naenkrat priljubi in nekaj časa uporablja samo tisto besedo. Potem jo nenadoma opusti in začne pogosteje uporabljati drugo besedo. Teh besed midva seveda nisva spreminjala. Če je on petkrat uporabil isto besedo, sva to storila tudi midva. Naši predniki so želeli narediti besedilo bolj tekoče z okleščeno rabo osebnih in svojilnih zaimkov. Zaimki jaz, ti, on, njega, svoj (sploh svoj) so bili odveč. Vse to je bilo izpuščeno. Preverjala sva stanje pri drugih jezikih – ti zaimke ohranjajo. Midva sva vedno, kadar to ni bilo hudo moteče, vrnila osebni ali svojilni zaimek. Morda je najbolj vidno tisto mesto o največjih zapovedih: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in z vso svojo močjo. Tako je tudi svetopisemskega teksta zdaj malo več.
Širino nekaterih hebrejskih izrazov vedno ni mogoče primerjati oz. najti ene same ustreznice v slovenskem jeziku. Jože Krašovec je nekje zapisal, da v Psalmih kar mrgoli mest, ki jih ni mogoče jasno prenesti v slovenski jezik oz. so že v hebrejskem original diskutabilni. Kaj je vodilo prevajalca v takšnih primerih?
Dr. Večko: Na srečo imamo hebrejske slovarje, vendar na žalost ne v slovenščini, ampak spet v tujem jeziku. Ti slovarji nam pokažejo možnost, da se ena hebrejska beseda lahko prevede z mnogimi izrazi nekega besednega polja. Zato prevajanje traja precej dolgo, da se med razponom besed, ki so navedene v slovarju, najde nekaj primernega. In ne samo v slovarjih, temveč tudi v ostalih prevodih, tako tujih, kakor pri domačih. Skratka, potrebno je iskati in poskušati uganiti, kaj je mislil izvirni pisec – kolikor se to da uganiti. Gre za okušanje, primerjanje s kontekstom, z drugimi prevodi, da se potem najde primerna beseda v razponu besed, ki jih je možno prevesti. Pri prevajanju je pomembno, če je le mogoče, če kontekst dovoljuje, da se ista beseda na različnih mestih a v istem oz. podobnem kontekstu prevaja enako. Tako dosledno razlagamo mesto z drugimi mesti iz Svetega pisma samega. Pri Bubru in Rosenzweigu je poudarek na tem, da se isto besedo prevaja enako v vseh primerih, kjer je kontekst podoben. To pomeni, da je pomen nekega odlomka razložen s pomenom odlomka, kjer se je takšen izraz že pojavil. Vsaj ožji, deloma tudi širši kontekst, se lahko tako razloži. Na takšen način je možno pripraviti prevod, kjer se Sveto pismo razlaga s Svetim pismom – s pomočjo ponavljanja istih besed. Ko enkrat iz tega razpona možnih prevodov izluščimo tisto, kar se nam zdi, da je bilo sporočilo in to potem navajamo dosledno, kadarkoli kontekst to zahteva oz. dovoljuje, takrat se izlušči neko teološko sporočilo.
Ljudje so nekaterih formulacij, besed, besednih zvez, stavkov (še posebej iz evangelijev) zelo vajeni. Ali bodo ljudje po novem prevodu, zlasti NZ, občutili razliko med besedili, ki jih imajo v ušesih, in tem, kar bodo dobili z novim prevodom?
Dr. Matjaž: Za naša ušesa nikoli nesprejemljiv primer je izraz za Jezusovo vstajenje oz. obujenje. Sicer v grščini res obstajata dva izraza, ki lahko eden pomeni obuditi, drugi pa vstati. Vendarle se je za Jezusovo vstajenje v našem narodnem jeziku, v našem ušesu, ohranilo kot Jezus je vstal od mrtvih. Edino v nekaterih ključnih teoloških izjavah, še posebej v apostolskih delih, gre res za obuditev Sina s strani Očeta. Sicer gre za glagol oz. glagolnik vstajenje. Govorimo tudi o veliki noči in o Kristusovem vstajenju. Za naša ušesa je prav tako tuja beseda pasha. Pri prevajanju smo bili dosledni, da smo izraz pasha prevajali kot veliko noč. In še kar nekaj je takšnih primerov.
Dr. Špelič: V naši tradiciji se je v stoletjih uveljavil glagol vstati, ki je v svojem prvotnem pomenu čisto enostaven glagol. Kadar pa se govori o tem, da je vstal Kristus, je povsem razumljivo, da nam ne pride na misel, da bi sedel na stolu in vstal izza mize, ampak da gre za tisto veliko dogajanje, odrešenjsko dogajanje v središču našega verovanja in oznanila. Zato je sprememba glagola vstajenje v »Jezus je bil obujen« lahko samo nekakšen poskus šokiranja, ampak na račun bogate tradicije in vsebine našega slovenskega, krščanskega verovanja. Zato sva se v teh primerih, ko je šlo za glagol »vstati/biti obujen«, odločila za »vstati«. Grščina sicer uporablja dva različna glagola, vendar sva videla, da ni smiselno uporabljati dveh glagolov za isto dejanje v slovenskem jeziku in s tem motiti naš način razumevanja. Tudi iz grških glagolov je bilo zelo jasno razvidno, da ne gre za obujanje – obstajajo primeri, ko je nekdo bil dobesedno »obujen« izza mize. Če bi to prevedli ne bi rekli, da se je nekdo obudil izza mize, ampak da je vstal izza mize. Torej smemo tudi pri grškem glagolu »bil je obujen« uporabljati slovensko ustreznico »vstal je«, ker je to glagol, ki je v slovenskem jeziku rezerviran za dejanje v kontekstu Kristusove velikonočne skrivnosti.
Dr. Matjaž: V zadnji števili Tretjega dne je objavljen kritičen članek (Simon Lenarčič: Bližje kot je Božja beseda izvirniku, manj nam je domača), ki kritizira SSP in manijo, da pridemo do enega, dokončnega, najboljšega prevoda. Ena kritika v članki se mi je zdela zelo na mestu. Avtor pravi, da ni problem v tem, da prevajalci kažejo svoje široko jezikovno znanje in vsa druga znanja o prevodih in da bodo posledično pri novih rešitvah bralci hitro navdušeni nad prevodom – da bodo nov prevod hitro sprejeli v ušesa, v svoje glave. Svetopisemski prevod pa ni namenjen temu, da pride v glave, da npr. zveš nekaj o filološkem ozadju grškega konteksta. Beseda mora priti v srce. Beseda pa potuje v srce zelo dolgo. Potuje od otroka, ki Besedo dobiva skupaj z materinim mlekom in vse tja so starčka! Ko smo začeli uvajati nove nedeljske lekcionarje, so župniki na farah vedno rohneli: »Pa kaj ste šli to spreminjati! Tisto smo že tako navajeni! Jaz sem se danes spet zmotil! To imam v glavi in to preberem, čeprav piše drugače.« Priznam, da se mi je zdelo takrat: »Morda je pa dobro, da bolj natančno prebereš.« Vendar danes nisem več takšnega mnenja. Besedo, ki je globoko v človeku, razen če je skrajno napačna, nimamo pravice rušiti. Nimamo pravice spreminjati tistega, kar se je že usedlo in s čimer je povezan celoten posameznikov svet in njegovo domače okolje. Tako kot človek Besedo sliši prvič, tako jo pozna.
Opomba: tu objavljeno besedilo sem kot voditelj okrogle mize pripravil po zvočnem zapisu.
Foto: Druzina
