Ko je na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2008 zmago odnesla SD in je premiersko žezlo prevzel njen predsednik Borut Pahor, je bila z izidom v precejšnji meri zadovoljna velika večina volivcev. Tisti, ki so ga volili, so tako ali tako dobili, kar so želeli. Zadovoljni so bili tudi volivci ostalih strank leve koalicije, predvsem zato, ker so se rešili vladavine osovraženega predsednika SDS. In nenazadnje niso bili hudo nezadovoljni niti volivci pomladnih strank, ki so v zmernem in spravljivem Pahorju videli sprejemljiv kompromis, veliko boljši od morebitne zmage Golobiča, pri desnici podobno stigmatiziranega, kot je Janša pri levici.
Quo vadis, vlada?
Po dveh letih mandata se zdi, da ni zadovoljen več nihče. Volivci pomladnih strank tako ali tako ne, saj se je izkazalo, da od Pahorjeve spravljivosti razen praznih besed ni ostalo nič. Spravljiv je sicer še vedno, a njegovih besed nihče več ne jemlje resno.
Nezadovoljni so tudi tradicionalni privrženci levih strank, ki se morajo soočiti z žalostnim dejstvom, da je ˝njihova˝ tokratna vlada ne glede na težke gospodarske razmere (še) neuspešnejša od osovražene Janševe in to celo na področjih, ki so jih predhodnikom najbolj zamerili, kot denimo pri kadrovanju ali gospodarski politiki. Najhuje za privržence levega trojčka pa je seveda, da je po trenutnih prognozah malo verjetno, da bi na naslednjih volitvah levi trojček uspel obdržati oblast. Še huje, obema naslednicama LDS, se celo obeta obupen boj za prestop parlamentarnega praga, in to ne zaradi krize, temveč zaradi množice afer in medsebojnih sporov, še kako dobro znanih iz nekdanje LDS ter združene SLS+SKD.
Najbolj nezadovoljni pa so politično neopredeljeni volivci, ki so levi trojček volili zaradi obljub o novi politiki, zdaj pa ugotavljajo, da od sladkih obetov izpred dveh let ni ostalo nič, razen generalne državne tožilke.
Kdo se boji črnega moža?
Pri priljubljeni igri ˝črni mož˝ vpijoč, rohneč in renčeč lovi vriskajoče otroke, ki se ga v resnici prav nič ne bojijo. Podobno je s predsednikom vlade, ki nam na vsakodnevnih novinarskih konferencah jasno in nedvoumno sporoča, kaj se je odločil, koga podpira, kaj bo izpeljal ter za kaj prevzema odgovornost z vso svojo moškostjo.
S svojimi neutrudnimi nastopi vse bolj spominja na venezuelskega voditelja Chaveza, ki v svoji TV oddaji nevedno ljudstvo na dolgo in široko poučuje, kako in kaj in mu pravzaprav omogoča brezplačno izobraževanje iz politične ekonomije. Razlika je le v tem, da Chaveza sodelavci ubogajo, del ljudstva pa celo verjame njegovim politično ekonomskim teorijam. Pri Pahorju je zadeva ravno obratna – ministri in drugi vladni uslužbenci delajo, kar hočejo, ne oziraje se na njegove besede in odločitve, ljudstvo pa ne verjame več niti tistim njegovim besedam in teorijam, ki držijo.
Jaz proti nam
Neskladje med besedami in dejanji pa ni edino, kar premierja diskvalificira kot vodjo in mu med sodelavci zbija tako avtoriteto kot spoštovanje. Za razliko od predhodnikov namreč Pahor veliko preveč uporablja ˝jaz˝ govor. Pri nobenem od predhodnikov se ne spomnim, da bi v nastopih uporabljal prvo osebo ednine. Večinoma so govorili v tretji osebi ednine (˝vlada se je odločila˝, ˝vlada bo sprejela˝) ali v prvi osebi množine (˝odločili smo se˝). Uporaba prve osebe ednine je bila omejena na redke priložnosti, kjer se ji preprosto ni dalo izogniti (˝predlagal sem zamenjavo ministra Drobniča˝).
Že v osnovnih tečajih sodobnega vodenja, na katerega podjetja pošiljajo mlade kandidate za bodoče vodje, učijo, kako pomembna je pri gradnji in vodenju timov ˝mi˝ komunikacija. Ta je namreč ključ k temu, da se vsak član tima počuti kot njegov enakopraven del, kar ga motivira, da od sebe da vse. Pri ˝jaz˝ komunikaciji je seveda drugače – če vodja preveč govori o tem, kaj ˝sem se odločil˝ ali kakšno ˝odgovornost sem prevzel˝, se člani tima počutijo bolj kot izvrševalci, in ne kot polnopravni člani tima.
Pahor o tem, kaj se je odločil, kaj bo naredil, kakšno odgovornost bo prevzel in kakšno moža vredno delo opravlja, govori vsakodnevno. S tem sebe postavlja v središče političnega sončnega sistema, ministre in druge sodelavce pa posledično na periferijo in predstavljamo si lahko, kako se le-ti ob tem počutijo, še zlasti če so deležni tako ˝prijaznih˝ besed, kot jih je bil pred časom deležen finančni minister: ˝Minister Križanič bolje dela kot govori.˝ Verjamem, da je Pahor hotel nesrečnega ministra zaščititi, ampak zame je to najbolj žaljiva izjava, kar jih je kdorkoli med našimi politiki izustil v zadnjih dveh desetletjih. Tako pokroviteljsko se do nekoga, ki smo mu zaupali ministrsko mesto, pač ne moremo obnašati.
Pahorjeva največja težava ni strokovna nekompetentnost, nihče ne more znati vsega. Najhuje je, da je nekompetenten kot vodja.
Foto: Žurnal24.si
