Janković se je napihnil kot balon

Volitve so včeraj potekale v dvesto osmih občinah po Sloveniji. Vendar bodo po dolgočasni kampanji v spominu ostale predvsem po rezultatu v Ljubljani. Ne le zato, ker gre za prestolnico, še bolj zaradi dejstva, da je mestni poglavar Zoran Janković vknjižil zmago, kakršnih na demokratičnih volitvah v Sloveniji nismo videli ravno veliko.

Prazna menica

Čeprav je bilo v kampanji kar nekaj govora o mestu heroju in o svobodoljubnosti Ljubljančanov, so se z včerajšnjim glasovanjem tako rekoč na življenje in smrt izročili v roke nekdanjega direktorja Mercatorja in njegove liste. Skoraj tako, kot so se avstrijski Korošci še nedavno tega povsem prepuščali modremu vodstvu dr. Jörga Haiderja, ki je Koroško nemoteno upravljal kot svoj fevd.

Razlogov, da Janković lahko Ljubljano po plebiscitnem 10. oktobru šteje za fevd, je kar nekaj. Le malo jih ima opraviti z domnevnimi liberalnimi izročili prestolnice, saj je župan po svojem osebnem slogu svetlobna leta daleč od kakšne liberalnosti svojih predhodnikov Hribarja, Tavčarja ali Puca. Veliko bolj so za enoznačen izid, ob številnih zunanjih uspehih prve Jankovićeve štiriletke, odgovorni njegovi tekmeci, ki so namesto resne volilne tekme v glavnem uprizarjali farso. Če kandidatka najmočnejše vladne stranke pristane pri dveh, kandidatka glavne opozicijske skupine  sredi vsesplošne krize pri trinajstih odstotkih, Zaresa, ki naj bi imel v Ljubljani eno svojih glavnih oporišč, pa v mestnem svetu sploh ne bo, je o njihovi želji po volilnem uspehu pravzaprav povedano vse.  Nekateri so se Jankovićeve premoči preprosto ustrašili, drugi so mu vrnili usluge iz preteklosti.

Kje so meje, pregrade?

Jasno je, da bo ob takšnem razpletu prva misel marsikaterega opazovalca, da takšna sijajna zgodba preprosto mora dobiti nadaljevanje na državni ravni. Sam glede Jankovićevih možnosti za uspeh na državnozborskih volitvah ostajam vsaj zmerno skeptičen. Seveda je vrednost njegovih delnic včeraj skokovito narasla in  bo še bolj kot doslej vzor prenekateremu slovenskemu županu, ki da kaj nase. Kljub vsemu mislim – in morda kot Mariborčan in Štajerec pretiravam – da z vsakim mostom, z vsako garažno hišo in z vsakim stadionom, ki ga otvori v Ljubljani, ljubljanski župan izgubi nekaj simpatij v večini drugih delov Slovenije, kjer so – velikokrat povsem neupravičeno – sveto prepričani, da so most, garažna hiša in stadion zgrajeni iz njihovih žuljev. In bolj ko se bo Janković zlival s prestolnico, teže bo prestopil njene meje.

Drugod srednja žalost

Tudi na to je premeteno meril opozicijski voditelj Janša, ko je opozarjal, da je za njegovo stranko glas v Brkinih enako pomemben kot glas v Ljubljani. S tem je vsaj deloma prikril precejšen neuspeh svojih kandidatov pri županskih volitvah. Če sta dve uvrstitvi v drugi krog, kjer prejkone ni možnosti za zmago, v mestnih občinah vse, kar SDS zmore, razlogov za slavje pač ni. Kot sem na teh straneh napovedal že pred meseci, prepričljivo najvišje število glasov med strankami in lepa prednost pri  številu svetniških mandatov na tokratnih volitvah nista niti pirova zmaga, ampak  zelo zasilen obliž.

Socialnim demokratom se je, na privoščljivo veselje Janševih, godilo pravzaprav še slabše, tudi če odmislimo fiasko v Ljubljani. So pa na dobri poti, da po velenjskem ubranijo še novogoriški županski stolček.

In če so predvolilna merjenja napovedovala cunami neodvisnih list, so prave zmagovalke nekatere manjše strankarske združbe. Veseli so lahko predvsem v obeh manjših desnosredinskih strankah. V prvi vrsti  v SLS, kjer so ob prepričljivima zmagama svojih županov v Mariboru in Celju  za nameček prišli še do relativne večine v obeh mestnih svetih. Kljub temu, da je Mojca Kucler Dolinar na koncu ostala daleč od želenega drugega mesta v Ljubljani, pa brez razlogov za zadovoljstvo ni niti Nova Slovenija, ki je ohranila svoj dosežek s prejšnjih lokalnih volitev in ima sedaj lepe možnosti za vrnitev v državni zbor.

Čast strank vladne koalicije je reševal le Desus, pa še to kot “one-ma band” za to vlado ne dovolj dobrega ministra. Pravzaprav je Erjavec ob Jankoviću in Šrotu edini, ki lahko celotno steklenico šampanjca spije čisto brez slabe vesti.

Foto:  Dvk