Iz intime kitajskega vsakdana

Kitajsko velemesto Guangzhou / vir: http://www.k11.com
Kitajsko velemesto Guangzhou / vir: http://www.k11.com

Zaradi zgodb iz medijev in stereotipov si mnogi Kitajsko upravičeno predstavljajo kot ogromen, onesnažen, totalitaren čebelji panj, ki grozi, da bo zavladal celemu svetu. Ne pravim, da v tem ni nič resnice ali da je skrb odvečna. Pravim le, da je takšna slika popačena in pomanjkljiva, in ne omogoča pravega vrednotenja vseh priložnosti in nevarnosti, pred katere nas postavlja pojav Kitajske.

Veseli december je pri nas že zdavnaj mimo, a na Kitajskem so ravno danes zaključili s praznovanjem novega leta, seveda Kitajskega novega leta. Tokrat vstopajo v »leto psa«. Praznovanje, imenovano tudi »pomladansko slavje«, je za njih priložnost za turistični pobeg, saj si Kitajci službenega dopusta lahko privoščijo izredno malo. Za mnoge druge je možnost, da si vzamejo čas za domače in se veselijo v družinskih krogih. Tam je namreč običajno, da se ljudi selijo s trebuhom za kruhom ter se oddaljijo celo od najbližjih sorodnikov. Poznam mlado gospo, ki je doma s kitajskega podeželja, zaposlena pa je v več kot tisoč kilometrov oddaljenem velemestu Guangzhou. Ta žena ima triletno hči, ki še vedno živi v njeni rodni vasi, pri dedku in babici. S svojo mamico se srečuje le med vikendi, ko se vrne domov. Poznam tudi mladega gospoda, rojen je bil v kitajski provinci Notranja Mongolija, ki je univerzo obiskoval v velemestu Šanghaj, sedaj pa je zaposlen v podjetju v eni izmed manj zvenečih provincialnih prestolnic, kjer, razen mlade žene, nima sorodnikov ali prijateljev.

Kitajska družba je v svojem bistvu konservativna. Navkljub vplivu marksistične miselnosti in ne glede na globalizacijske procese, ki pospešeno tečejo že nekaj let, je kitajska kultura ostala zasidrana v starodavne vzorce konfucionizma, daoizma ter budizma. Ljudje so prvinski, plemenske vezi so močnejše od korporativnih. Družina je pomembna vrednota, ki nalaga dolžnosti spoštovanja in lojalnosti, mogoče celo onkraj meja, ki bi jih na zahodu bili pripravljeni sprejeti za normalne. Spomnim se na prizor, ko sem se med večerjo s Kitajskimi kolegi pogovarjal o porokah ter o družinah. Presenečen sem bil nad tem, da je večina sogovornikov oženjenih ter da so vsi imeli otroke, zato sem nekoliko nerodno vprašal: »Ali je torej poroka popularna stvar na Kitajskem?«. Vsi so me zmedeno gledali, najpogumnejši pa mi je odgovoril: »Ne, ne gre za vprašanje popularnosti ali všečnosti. To pač moraš storiti, je nekako pričakovano. Če se ne poročiš, so pritiski družine in okolice preveliki«. Zato se Kitajci hitro in pogosto poročajo, imajo pa tudi radi otroke.

Kljub sporni politiki dveh otrok, ki je nadgradnja politike enega otroka in jo vodi Kitajska vlada kot sredstvo za demografski nadzor, se mnogi vseeno odločajo za večje število potomcev, kot je dovoljeno. Ne glede na kvazi totalitarni značaj države ter na nadzor, ki ga ta skuša izvajati nad prebivalstvom, je vsakdanje življenje poldruge milijarde Kitajcev preveč kaotično, da bi ga bilo enostavno kontrolirati. Zato je v praksi uveljavljeno nekakšno načelo optimalne nepozornosti, kjer se glede določenih stvari gleda skoz prste. Gotovo je to drugače, ko gre za politično bolj občutljive vsebine. Znani so primeri ljudi, ki so se znašli v zaporu zaradi političnega aktivizma. Kar se tiče števila otrok, je primanjkljaj v naravni rasti prebivalstva precej problematičen, zato najbrž nikomur ne pride na misel, da bi prekrškarje preganjal. O tem mi je znanec zaupal: »Uradno sta dovoljena le dva in si lahko sicer kaznovan, toda ljudi imajo tudi več otrok, a se nič ne zgodi. Trenutno nihče ne komplicira.«

Znano je, da so vzhodnjaki ljudje harmonije v medosebnih odnosih. To najbolj drži v ožjih krogih znancev, kjer se posamezniki cenijo in zaupajo. Medtem ko je pri nas v debatah pomembno soočenje z argumenti, četudi za ceno napetosti in konflikta, je na tam bolj važno, da se ohrani harmonija in dobro razpoloženje. Zato se včasih zdi, da je od kitajskega sogovornika težko dobiti kakšno negativno povratno informacijo. Vse je zavito v prijazne stavke, v katerih se nestrinjanje ali nasprotovanje odražata med vrsticami ali pa kot bežen pomislek: »Da, vaša ideja je dobra, a moram o njej še malo razmisliti.« Podobne stavke sem nemalokrat slišal od mojih kitajskih sogovornikov in praviloma izražajo nestrinjanje. Vendar to ne pomeni, da se Kitajci ne jezijo. Še kako pogosti so poulični prizori glasnih prepirov, včasih tudi nasilni, ki nastanejo med popolnimi neznanci iz čisto banalnih razlogov. Na primer v prometu, kjer je vsaka malenkost razlog, da se potrobi. Glede na kaotičen značaj njihovega prometa je teh malenkosti neskončno.

Izogibanje konfrontaciji, zlasti v kombinacij z birokratičnostjo ter hierarhičnostjo družbe, je lahko v korporativnem svetu vir preglavic. Udeležen sem bil pri projektu, v katerem se je že zgodaj v procesu kazalo, da bo prišlo do zamud, ker so bili roki popolnoma nerealni. Nižji kader v podjetju je se je tega dobro zavedal, vendar se nihče tega ni upal povedati na glas. Vodstvo, namesto da bi poskušalo razumeti stanje ter ustrezno ukrepalo, je še bolj pritiskalo na zaposlene, da bi s tršim delom nadoknadili zamude, ki so se sproti nabirale. Ta pritisk se je prenašal po lestvici od zgoraj navzdol, a povratne informacije o resničnem stanju, jasno, niso prehajale nazaj. Najvišje vodstvo je tako živelo v prepričanju, da je vse v najlepšem redu, zaposleni pa so postajali apatični, saj so vedeli, da so bili roki nedosegljivi. Ta in podobne situacije so posledica nezaupanja med delavci in vodje, izhaja pa iz nezmožnosti preseganja komunikacijskih ovir, ki jih prinaša družbena hierarhičnost.

Izbral sem te naključne podobe in utrinke z namenom, da bi odprl majhno okence v intimo kitajskega vsakdana. Meni so vsa ta spoznanja dala nekaj uvidov ter odprla številna vprašanja. Pri razpravah o Kitajski danes se največkrat v ospredju znašajo predvsem gospodarski, politični in zgodovinski vidiki, manj pogosto pa je slišati o kulturi ter o življenju navadnih ljudi. Kitajska je oddaljen svet, zelo drugačen od našega, v nekih pogledih odbijajoč, v drugih privlačen, v vseh pa zanimiv. Ljudje smo nagnjeni k temu, da nas je strah neznanega. Zaradi zgodb iz medijev in stereotipov si mnogi Kitajsko upravičeno predstavljajo kot ogromen, onesnažen, totalitaren čebelji panj, ki grozi, da bo zavladal celemu svetu. Ne pravim, da v tem ni nič resnice ali da je skrb odvečna. Pravim le, da je takšna slika popačena in pomanjkljiva, in ne omogoča pravega vrednotenja vseh priložnosti in nevarnosti, pred katere nas postavlja pojav Kitajske.

Prva skrb je ta, da bo širjenje nominalno-komunističnega ter pol-totalitarnega imperija spremenil razmerja moči na svetovni ravni ter vpeljal standarde svobode in pravičnosti, izhajajoči iz lastne ideologije. Druga skrb je povezana s širjenjem modela azijskega kvazi-suženjskega kapitalizma poceni delovne sile. Tretja skrb meri na okoljsko problematiko. Obstaja pa še en mnogo bolj subtilen in prefinjen izziv, ki je povezan s kitajskim modelom države kot novem vzoru učinkovitosti. Nekateri misleci in mnogi podjetniki vse bolj koketirajo z idejo, da je Kitajski model upravljanja boljša alternativa od zahodne demokracije. V njem vidijo mnoge pozitivne lastnosti, ki so pri nas podhranjene ali zapostavljene: dolgoročno planiranje, izvrševalna učinkovitost ter meritokratičnost pri napredovanju javnih funkcijah. Kitajski model še posebej blesti v luči postopne degradacije zahodne demokratične kulture ter v luči vse večjega vzpona narcističnih osebnosti v politiki pri nas.

Toda najbolj ključno vprašanje je, če se uspešnost Kitajske resnično skriva v njihovem trenutnem modelu upravljanja. Ne glede na sistem, se uspešne družbe ne da zgraditi brez močne kulture in dovoljšne mere duhovnega kapitala. Če je torej Kitajska res uspešna, se je potrebno vprašati po pravih vzrokih te uspešnosti. In če so ti vzroki bolj zasidrani v starodavnih vzorcih kot pa v ustreznosti nekega političnega sistema, potem se moramo vprašati, če nismo morda našli izjemo, ki potrjuje pravilo. Potem se ob pogledu na zgodbe iz kitajskega vsakdana pred nami odpre novo polje priložnosti za prihodnost.