Sodelavci Časnika delajo v duhu profesionalnega novinarstva, katerega izraz sta Etični kodeks Ameriškega Združenja poklicnih novinarjev in Etični kodeks Društva novinarjev Slovenije.
Anonimnih prispevkov ne objavljamo.
Uredništvo razume in spoštuje željo določenih avtorjev, ki se ne želijo identificirati. V takih primerih se lahko odloči za dodelitev stalnega psevdonima.
Časnik uporablja dvonivojsko moderiranje komentarjev. Vsakdo, ki želi vpisati komentar, se mora prijaviti z veljavnim poštnim naslovom. Avtorji in bralci z ustreznimi privilegiji lahko neposredno vpisujejo komentarje. Tisti, ki jim uredništvo ni dodelilo teh privilegijev, komentarje lahko vpišejo, vendar mora njihovo objavo odobriti eden od urednikov.
Časnik odstranja komentarje, v katerih avtorji žalijo ali nadlegujejo sogovornike. Kdor redno krši standarde primernega vedenja, izgubi privilegij do neposrednega vpisovanja komentarjev.
![[Facebook]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/facebook.png)
![[LinkedIn]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/linkedin.png)
![[Twitter]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/twitter.png)
![[Email]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/email.png)
Spoštovano uredništvo Šole za komunikacijo,
zdi se, da komentator pod psevdonimom Carlos Contreras ne sodi na vaše spletne strani , saj so njegove izjave infantilna inverzija na resne vsebine. Predlagam vam, da mu podelite pirivilegij, da odide.
S spoštovanjem
Tatjana Malec
Spoštovano uredništvo, zdi se, da nekatere osebe ne razumejo demokratičnih standardov ter svobode govora. Če je nekdo užaljen, ker se kritizira njegove ali njene poskuse v umetnosti, naj se kritiku nadene nagobčnik? Tako kot v totalitarnih sistemih? In to zahteva oseba, ki se namesto kritike mnenj ali stališč zateka k napadom “ad hominem”? Ter na vljudne gastronomske nasvete odgovarja z nekakšnimi prikritimi grožnjami? To, dragi moji, je pa zares infantilno.
S spoštovanjem, compañero don Carlos Federico Vladimiro José Contreras y Acero.
Spoštovano uredništvo!
Iz odgovora ni razvidno, da bi na sporočilo verodostojno odgovoril urednik
spletne strani ali je pa to spletna stran, ki si je nadela le zveneče ime
šole za komunikacijo iz novinarstva, multimedijev in govorništva, pa sama ne
obvlada niti najosnovnejših minir, pa bi želela druge učiti in vzgajati.
Moj obravnavani prispevek o plakatu z rdečo pestjo nima nobene zveze z mojo
poezijo, ker le-ta ni bila predmet obravnave in kritike. Skratka pisec kaže
na nizko raven svojega intelekta in ni vreden z moje strani nobene
pozornosti. Take pisne zmazke je treba enostavno prezreti, ker podcenjujejo
inteligenco človeka.
Tatjana Malec
Ah ja, potem je pa pač prispevke moje malenkosti moč enostavno prezreti. Toda teta Tatjana tega ni storila, pač pa je bila moja malenkost deležna tolikanj njene pozornosti, da ji je najprej posvetila kratek prispevek k amaterski psihoanalizi, potem pa jo je vtaknila še v nekakšno desadovsko sceno. Sedaj pa … kislo grozdje? Pa nič ne de, moja malenkost ni prav nič užaljena.
Poleg tega je pa poziv k cenzuri napačno naslovljen: Šola za komunikacijo je zgolj oglas. Mogoče bo bolj naslednjič na pomoč poklicati Sveto inkvizicijo … ali pa kakšnega Ždanova.
I, seveda ga. Tatjana. Mnenja, na katera ne znate argumentirano odgovororiti (ker ad personam, ki ga uporabljate v argumentirano debato očitno ne sodi) je treba preprečiti. Zato raje ne govorite o rdeči zvezdi in komunizmu ter diktaturah, očitno ste s svojimi cenzorskimi željami dober učenec teh šol.
Na nesmisle ne odgovarjam. Polemika je zaključena!
Jaz pa menim, da bi na tem portalu bilo dobrodošlo več člankov namenjenih športu.
Mene pa firbec matra, kako ste uskladili tukajšnje pisanje člana NSi z etičnimi standardi, na katere se sklicujete:
“Konflikti interesov
24. Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.”
Valerij Grašič, član NSI:
http://www.casnik.si/index.php/2010/12/13/predsednica-nsi-v-viharju-karizmaticnosti/
http://www.youtube.com/watch?v=6DEi1BVHvmY
bah –
Omenjeni člen se nanaša na novinarski žanr poročanja. Gotovo ni primerno, da bi bil poročevalec tako ali drugače povezan z nekom, o katerem naj bi javnost nepristransko obveščal.
Grašičev prispevek sodi v mnenjsko-komentatorski žanr. Pri Časniku dajemo poudarek na mnenjih. V tem primeru komentatorjeva povezanost s stranko ali zadevo, ki jo komentira, ni problematična. Problem bi nastal v primeru, ko bi komentator to povezavo tajil ali skrival.
G. Lah,
se lahko strinjam z razlago, toda, a ne bi bilo primerno, da se o tej povezanosti bralce obvesti z disclaimerjem? Potem res ne bi mogli trditi, da se ta povezava taji ali skriva.
lp
Komentarji Carlosa Contrerasa so zanimivi in vredni pozornosti,kjerkoli že naletim nanje-kar pa ne pomeni,da so mi vedno všečni ali,da se z njimi celostno strinjam. V vsakem primeru so pred menoj postavljeno ogledalo,čeprav bi mi bilo ljubše,če bi kazalo še širši zorni kot.Saj ni treba,da se vsi z vsem strinjamo-najprej se moramo naučiti poslušati in tudi slišati.Takrat šele ugotovimo,da si nismo nujno nasprotniki,temveč zgolj-zanimivi- sopotniki.
Sprdačine
Ni mi prijetno tu,
kjer nihče nima nobenega mnenja,
vsi pa veliko govorijo in prdijo.
Kdaj bom zmogla pogum,
da vas zapustim
kot talka vaše svobode.
Ne bom čakala, da pride pome
mrliški voz vaših izrojenosti,
da me popelje med kupole
vaše noblese in prestiža,
ki zbujajo zavist in gnev tistih,
ki jim tako hitro ne narašča slava,
kot narašča vam, sprdači!
Ne bom se spraševala,
kdo je večji berač med perverznimi,
saj si nisem jaz zamislila razploda
in pomnožitve polbogov
z živalskimi potezami
in nadčloveškimi zmožnostmi.
Vi molite vašega nepoznanega boga,
mi se pa žrtvujemo vašemu bogu.
Živite živahne fantazijske zgodbe.
Dr. Boštjan M Turk jih je poimenoval sprdačine,
nekakšno babilonsko mešanico dišav.
Ko so pred davnimi stoletji pomagači
polbogov prevzemali oblast
in uvedli totalni nadzor,
se je množica usedla v okovan, neviden
gonilnik, pognala kolesa in si skušala
razložiti logiko entropije in energije,
kajti, roko na srce,
počutje je bilo podobno današnjemu.
Kraja je bila dopuščena le državi.
Ostalim je bilo dovoljeno,
da so za dopust pljuvali v umivalnik
poln postane vode in da se vozijo
v papirnatih barčicah po lavorju.
Pod pazduhami so se jim v znoju
zalegli črvi, ko jih je bela gospa
gledala z retroaktivnim učinkom
svoje pohotnosti in se preroško zazrla
v prazen hladilnik vegradovih delavcev.
Vsakega čaka rojstvo, poroka in smrt.
Vsi ti obredi imajo le eno usodo.
Neizbežno pravično!
Zadnja si je privoščila duhovit namig,
da bodite vsaj kdaj hvaležni darovalcu
življenja in ne čakajte tako pohlepno
na vstop v hram polbogov.
Kaj bi govorila, saj vam nikoli nisem
pripadala. Nisem plemenske sorte.
Nisem v svetu. Tam nekje na poti sem.
Tavam za svojo dušo in opazujem
to divjo parado ponosa.
Zares same sprdačine
z nerodnimi rimami in sfušanimi toni.
Spremembe so lahko hitre,
ko si do konca izpraskajo oči
(‘slike pokojnikov, venci, cvetje, sveče,
grobovi, nadomestila … in prelepi vrtovi rož’).
Sprdačine se razdišijo zadnje!
Prav zanimivo, kaj si eni dovolijo in imajo to za kultur(n)o, da ne rečem nebeško. Zares lepo Boštjan M. Turk in Tatjana Malec!
Žal,Jeremija,dandanes marsičemu pravijo kultura.In ljulka-podobna ne zgolj Turkovi,Malčevi ali npr. Žižkovi in podobnih sort- že dobiva višjo ceno od pšenice.
Sprdačine o ljuljki s strupenimi plodovi
Ne stepajte več svoje črne
stare prašne vreče
pred mojim obličjem.
Ne iščite nepopolnosti v drugem,
ki pripadajo vam,
da bi vam osvetljevale obraz
z zloveščim nasmehom
bedastih občutkov.
Odnehajte! Zazrite se v vrečo,
iz katere ste potegnjeni
in ste se zavihteli
na praporu drugačne barve!
Koliko sebičnosti se vozi z vami
v udobni aristokratski kočiji vaše mladosti.
Vsa resničnost je v škripajočih
in razmajanih kolesih vaše samohvale.
Gmote strastne popolnosti
in vzvišenosti vam napihujejo pljuča.
Jemljete mi zrak!
Nekateri so umrli s krasto
fašističnega cofa na zadnjici,
posušenim črnim izcedkom
in se ovili v belo rjuho.
Nato rdečo zvezdo.
Nekateri se še danes gredo
skrivalnice svoje ničémurnosti v visoki travi,
iz katere molijo palčje krone in bodala,
s katerimi se igrajo igrice stoletja.
Detajli človeških zadreg in čas družbenih satir!
Nemir samopotrjevanja (in samopreverjanja).
Žito na sosednji njivi spreminjate v pleve.
Bog vam odpusti trenutke brezzgodovinskosti,
vse vaše ideološke delitve, ki so vključene
v proces učlovečenja, ne glede na poglede,
na katerih razpadajo človeške oči
na zožena zgodovinska naziranja,
ki so prižnica za širjenje vaših bolnih idej.
Za vas ni pomembna zgodovina
križev pot in trpljenje drugih,
za vas je pomembna ciljna naravnanost,
ki vam zagotavlja kariero in videz.
Pod vsako zastavo, pod vsako zastavo!
Dr. Moštjan M.Turk je Odličen redni kolumnist revije Reporter. V knjigi ‘Razdalje do sveta’ lahko berete njegove zapise, ki so se pojavljali v zadnjih dveh desetletjih. Za dobrim konjem se vedno kadi.
Homo politicus – laurus nobilis
Z namiljenimi prstki je prišel visoko,
kjer veter jadra poganja naprej.
S sivimi lasmi polpreteklih manir in idej.
Odznotraj usahel, na zunaj cvetoč
se je dolgo medil v Titovih panjih,
s cimetom posipan kot marcipanov kolač.
Bil je še mlad Kardeljev žrebiček,
vprežen ob rdeči voziček.
Vstopil je v zgodovino nekega gibanja,
prepletanja niti, zapletanja in nežnega guganja.
Priklenil se je na neoliberalizem med žužnjače,
prisluhnil žabjemu regljanju, sikanju klopotače
z roženimi obročki, ekskluzivnimi naočniki.
Se naprej se je veselo igral z javnimi koristmi,
reformami z reveži in ubogljivimi ministri.
Umeščen odznotraj in odzunaj
kot maršalov naslednik
milo rečeno: tajkunski prisklednik,
hrupen nebeški desantski govorec,
veliki modrec, nikakor ne norec,
s tisočerimi priložnostmi:
- za zamenjave vseh nepravih,
tudi ljudstva, če se mu zahoče,
a tega zaenkrat še zamenjati noče.
Med tem ko Old Boysi kartajo,
ljudje komaj odpirajo oči, saj še sanjajo,
a med levimi in desnimi omrežji
se dogajajo čudne reči.
Država je postala d.o.o.,
z registrirano noro dejavnostjo:
drvenje vlaka skozi nacionalne planke
na železniških tirih tja daleč v svet med opanke.
Na ogled! Na ogled! Pridite na ogled!
Kupite, kupite ne bo vam žal. Se splača!
Vse prodamo, vse vam za peneze damo!
Sultan in vezirji so brez finančnih težav.
Ko v ararju zmanjkuje, se d.o.o. zadolžuje!
Nobenih stikov z osiromašenim ljudstvom nimajo,
le smisel za modo in elegantno poziranje
ex ministrice in dolgovezno parlamentiranje
salonskega leva to ubogo ljudstvo zanimajo: …
… v tri dni, ko mu v kabinetu že jezik izgoreva
si usta komaj namoči in že spet govori …
To je d.o.o. osamljene kredibilne politike,
žuganja s palcem in neverjetne mimike.
Ne jočite, jutri vas čaka skodelica z dišečim mlekom,
s cimetom posipan marcipanček in pojoči kraguljček!
Ko se jutri zjutraj zbudite vam bo pel kanarin,
ki je d.o.o. obesil kot staro obleko na klin!
Prazne besede vam bodo ricale frizure
in spravljale vaše živčke ne visoke ture.
Bi lahko na prvi strani malo podaljšali rubriko Zadnji komentarji?