Poslanci DZ z odpravo zahteve, da mora tudi tuji zdravnik obvladati slovenščino, dopustili tveganje smrtno nevarnih nesporazumov.
Ko sem prejšnji mesec tule obravnaval izpodkopavanje zakonske določbe, da ,,zdravnik uporablja pri opravljanju zdravniške službe slovenski jezike, sem kritiziral spremembo, po kateri je država svojo odgovornost za jezike preložila na ramena delodajalca, saj »si ni težko predstavljati, v kakšnem navzkrižju interesov se utegne znajti npr. direktor UKC, ko naj v svojih aktih zahteva ustrezno znanje slovenščine od odličnega tujega srčnega kirurga, s katerim bi rad zapolnil hudo kadrovsko vrzel; nastalo z odhajanjem domačih specialistov na bolje plačano delo o tujini.
Kljub temu poslabšanju položaja slovenščine in čeprav so se nad slovensko otroško kardiologijo (ob uresničevanju sklepa o ustanovitvi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni) že kopičili temni oblaki, si nisem mislil, da se jezikovne razmere lahko v kratkem spremenijo s poslabšanih na še slabše. V ozadju se zaradi zahteve ministrstva za zdravje pripravlja sprememba jezikovnih izpitov za tuje zdravnike (da dobijo dovoljenje za delo v Sloveniji), ker da je dosedanja zahtevnostna raven (C 1) previsoka oziroma »neživljenjska«, saj izpit uspešno opravi manj kakor tretjina kandidatov.
V ospredju javne pozornosti pa je sprejetje novele Zakona o zdravniški službi; z njo je direktor zdravstvenega zavoda (npr. UKC) odvezan nujno zahtevati od tujega zdravnika »ustrezno znanje slovenščine«. Jasneje povedano: tujemu zdravniku sploh ni več treba znati slovenščine, če direktor presodi, minister pa potrdi, da zaradi pomanjkanja domačih zdravnikov ni mogoče zagotavljati nepretrgane zdravstvene dejavnosti in »se tvega ogrožanje življenj ali povzročitev hude okvare zdravja in smrt bolnikov«. Vladaje kot predlagateljica novele je zatrdila, da današnje »okoliščine v Republiki Sloveniji terjajo tovrstno ukrepanje za odvrnitev težko popravljivih posledic, saj je problematika taka, da smatramo, da terja nagle in neodložljive zakonske intervencije«. Spregled glede znanja slovenščine naj bi za posameznega specialista veljal do dvanajst mesecev. Večina poslancev se je v strahu pred tveganjem kljub kopici pomislekov uklonila in »po vesti« glasovala za predlagano novelo (48: 12), da ne bi bili sokrivi smrti bolnikov (celo otrok!).
Srbita me dve vprašanji:
- Ali je dosedanja zahtevnostna raven jezikovnih izpitov za tuje zdravnike res neživljenjska oziroma potrebna omilitve (npr. na raven B 2)?
- Ali so se poslanici s sprejetjem zakonske novele res izognili tveganju?
Moj odgovor je v obeh primerih nikalen. Ker je dobro (natančno in zanesljivo) sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom za uspešno zdravljenje bistvenega pomena in ker od bolnika in njegovih svojcev ni mogoče zahtevati dobrega znanja tujega jezika, mora resna država (Slovenija nič manj kakor npr. Avstrija!) zagotavljati, da bo zdravnik res dobro obvladal bolnikov domači jezik. Kakor dokazujejo izkušnje marsikaterega tujca, slovenščina sploh ni tako težavna, da se je resen in zadosti motiviran kandidat za izpit ne bi mogel naučiti na odlični ravni. Zasilna premostitev za sporazumevanje z bolnikom je morda sodelovanje specializiranega (in posebej plačanega) prevajalca z obvladanjem medicinskega izrazja, nikakor pa ne improvizacija v duhu izreka »Saj vsi znamo hrvaško (in tudi angleška)«.
Poslanci Državnega zbora se s podporo noveliranju Zakona o zdravniški službi niso izognili morebitni sokrivdi za okvaro zdravja ali celo smrt kakega bolnika. Z odpravo zahteve, da mora tudi tuji zdravnik obvladati slovenščino, so dopustili tveganje smrtno nevarnih nesporazumov. Nakopali so si tudi soodgovornost za zaostajanje strokovnega razvoja in za odhajanje domačih zdravnikov v tujino, kajti navidezno reševanje kadrovske stiske z gostujočimi tujimi zdravniki lahko traja v nedogled. Po dvanajstih mesecih gostovanja prvega brez znanja slovenščine lahko pride na njegovo mesto za dvanajst mesecev drugi, za njim tretji …
Če se ozrem na trenutne razmere in potegnem črto, ugotavljam, kar je nekaj dni pred sprejetjem zakonske novele dejal otroški kardiolog dr. Tomaž Podnar: »Za reševanje kože tistih, ki so uničili stroko, bo pač treba spremeniti zakonodajo.« Tudi nekateri poslanci so se zavedali, da je to le gašenje parcialnega požara na UKC, ne da bi se vsaj za korak približali potrebni reformi zdravstvenega sistema.
Ostra polemika je namenjena visokim honorarjem gostujočih specialistov, medtem ko se opuščanje slovenščine pojmuje kot zanemarljiva »kolateralna škoda«. Bati se je, da se bodo na ta primer kmalu sklicevali tisti, ki zakonske predpise o znanju in rabi slovenščine na drugih področjih (npr. v gospodarstvu in visokem šolstvu) že dolgo uvrščajo med »administrativne ovire.
Vir: Slovenski čas, priloga tednika Družina, št. 99, str 15
