Zatišje po zbiranju podpisov za referendum je prineslo nekaj člankov in tudi dogodkov, na katerih so zagovorniki Družinskega zakonika predstavljali svoje argumente. Če je po eni strani hvalevredno, da se je javnost seznanilo z določenimi vidiki vsebine, pa podrobna analiza njihovih trditev ponovno pokaže na kopico zmot v njihovih trditvah.
Še vedno ostaja glavni problem premajhna poglobljena vsebinska razprava na to temo. Že res, da smo slišali vsebinske razprave s stališča psihologije, sociologije in demokracije. Kar manjka je pogled iz drugega zornega kota, torej teh, ki imajo drugačen pogled. Tudi ko gremo k zdravniku, nam pri težjih primerih ne zadostuje samo eno mnenje, ampak želimo videti več mnenj, tudi taka, ki se s prvim mnenjem ne strinjajo, saj si le tako lahko ustvarimo pravo mnenje. A ne samo to.
Kaj bi bilo potrebno za argumentirano razpravo
Zato bi se strinjal z dr. Janezom Markešem, ki je v Delu napisal članek z naslovom Referendum in družinski zakonik: ko na koncu ne zmaga nihče, da “v vsem predreferendumskem času v resnici ni bilo mogoče prebrati argumentirane znanstvene razprave, ki bi podprla razloge za referendum, na razpolago so bili le ideološki argumenti.”
Zgodil se je predlog zakonika in pri njegovem nastajanju bi morali sodelovati strokovnjaki. Pa niso. Zato žal, referendum. Model pogovora, ki bi šel preko zmot in premalo poglobljene razprave je samo tak, da se na zadevo pogleda celostno. Kakšne finančne vidike ima zakon, za koliko se bodo v tej krizi povečali izdatki proračuna? Koliko zakonov bo še potrebno popraviti in dopolniti? Kaj to pomeni za spremembo šolskega sistema? Kaj bo s starši, ki kot pravico zagovarjajo poroko med možem in ženo, ko bodo tako vzgajali otroke in bodo njihovi otroci v konfliktu z državo, ki ima povsem drugačen pogled na zakon? Tu je še vprašanje ugovora vesti, verske svobode, dolgoročnega vpliva na družbo. Prav tako bi razprava morala postreči z izkušnjami iz tujine, ne samo s tistimi, ki se zdijo predlagatelju v redu, ampak tudi s tistimi, ki jim morebiti niso najbolj po godu.
In sedaj k zmoti. Kljub dobri želji po argumentirani razpravi se dr. Janezu Markešu zapiše tudi to, da gre pri zadevi za človekove pravice. Žal, v kolikor bi šlo res za to, bi Ustavno sodišče odločilo drugače kot je.
Željo po argumentirani razpravi je podala tudi Akademija za demokracijo, ki sicer podpira družinski zakonik. Akademija se v izjavi zavzema za strpno in argumentirano predreferendumsko razpravo in na pravici vsakogar, da nihče ne posega v njegove življenjske izbire, dokler ne škoduje drugemu.
Kaj je problem? Akademija ni posredovala nobenih analiz ali primerjalnih študij, kaj je pomenilo uvajanje istospolnih porok v posameznih državah in kako to vpliva na demokracijo. Niti ni ovrglo trditve o omejevanju demokracije. In v tem je njihova zmota. Nasprotniki Družinskega zakonika ne moremo sodelovati v medijih, ker so se nekateri uredniki o tem neformalno dogovorili. In v tem je omejevana demokracija.
Kje nam Družinski zakonik največ jemlje?
V Delu smo v članku z naslovom Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje v pogovoru s pravnico dr. Barbaro Rajgelj slišali trditev, da “Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje, ampak vsem daje”. Dalje pravi, da “daje tudi tistim, ki doslej niso imeli. Na simbolni ravni vsakemu otroku zagotavlja družino, saj pojem družine po novem poleg tradicionalne družine obsega tudi enostarševske, reorganizirane, rejniške in istospolne družine”.
V čem je problematika te trditve? Družinski zakonik v ničemer ne izboljšuje položaja otrok, saj je že vse zapisano v obstoječem zakonu. Ne daje niti ene pravice več. Tudi dosedaj so obstajale enostarševske družine in rejniške, ki so imele takšen pomen.
Podrobna analiza zakona pokaže, da v zakonu manjka dikcija, da otrok potrebuje očeta in mamo in da je to največje bogastvo za otroka. Zato je zmota v tem, da na simbolni ravni jemlje očeta in mamo. Še več, vsem nam jemlje bistvo, ki ga živimo. To je, da na naši otroci, ki jih imamo, potrebujejo.
S tega stališča je pojav Civilne iniciative in Aleša Primca dobrodošla, saj nas Slovence znova in znova opozarja na najbolj bistveno. Če imamo ljubečega očeta in mamo je to največje dobro za otroka.
Družinski zakonik in demokracija
Omenil sem že vprašanje demokracije. V Pogledih Slovenije je dr. Tadej Strehovec izpostavil, da bi redefinicija družine v slovenski družbi pomenila nekakšen socialni inženiring, simbolno razvrednotenje družine, relativizacijo institucije družine, poleg tega pa naj bi se omejevali tudi demokratični standardi, kar se je v preteklosti že pokazalo z diskriminacijo nasprotnikov družinskega zakonika.
Katarina Kresal je dejala, da nič od tega, kar je povedal, po njenem namreč ni res in vse to naj bi si nekdo, kot pravi, gladko izmislil. Na ta način naj bi se zganjala panika, ki bi lahko privedla do nesprejetja zakona. “Pri svojem izjavljanju uporabljate zelo veliko fantazije,” pa je dr. Tadeju Strehovcu očital dr. Ivan Svetlik.
Trditev obeh zagovornikov je s stališča demokratičnih standardov zmotna. Barbaro Kastelec je bila prva Slovenka, ki je postala žrtev omejevanja. Peter Vidmar, ki je slovenskega rodu, in ki je bil predlagan za vodjo ameriške olimpijske delegacije letos v Londonu, je prav tako postal žrtev takšnega omejevanja.
Vendar to nista edina takšna primera. Na to temo zbujajo skrb podatki iz Velike Britanije. Na podobne zadeve je prav tam opozoril tudi papež Benedikt XVI med obiskom pred letom dni. Še več, različne verske skupnosti so v ZDA pripravile izjavo, po kateri ocenjujejo, da poroke istospolnih predstavljajo resno grožnjo omejevanju demokracije, saj bodo povzročile v družbi dodatne nepotrebne konflikte.
Kje pa nas čevelj resnično žuli?
Tematika po pravici povedano ni preprosta, če jo le želimo pogledati v vsej celoti. In kot so se spraševali na Valu 202 o tem, Kje pa vas čevelj žuli? je to vprašanje, ki resnično žuli vse nas. Vendar se je analize vprašanja potrebno lotiti povsem drugače kot so so se ga avtorji oddaje. Kot javni servis, ki ga plačujemo vsi, so namreč oddajo naredili povsem enostransko. Kar si javni servis ne bi smel privoščiti.
Največjo zmoto si je javna RTV privoščila v napovedniku omenjene oddaje. Tam piše: ““Za otroke in njihov razvoj je najboljše, da odraščajo in so vzgojeni v domu s poročenima očetom in materjo”, je le ena od trditev, ki jih izpostavljajo pobudniki referenduma o družinskem zakoniku. Podobnih trditev, ki naj bi temeljile celo na raziskavah in člankih ni malo in so še veliko ostrejše in bolj žaljive, kot je ta.”
Kar je res, vsaj kolikor mi je znano, je to, da tega Civilna iniciativa ni nikoli javno razglašala. Vendar trditev, da sta oče in mama, ki sta poročena, najboljše okolje za razvoj otroka, dejansko drži. Študije, ki so jih naredili na Univerzi v Virginiji, v ZDA, in so zbrane v publikaciji “Zakaj poroka šteje: 30 zaključkov iz družbenih ved” (Why Marriage Matters: Thirty Conclusions from the Social Sciences) so pokazale točno to.
Če sklenem ta zapis. Že iz analize teh nekaj prispevkov je možno razbrati kopico zmot. Tako v samih trditvah, kot tudi v samem pristopu. Zato si lahko samo želimo , da bo šla razprava na to temo bolj v globino in bo res prava razprava. Ko gre človek k zdravniku, si želi slišati resnico in kakšno je dejansko stanje z zdravjem. Več mnenj ko sliši, tudi iz večih zornih kotov in tudi kakšen nasprotni pogled, bolj je pomirjen. Le tako se lahko tudi mi izognemo vsem zmotam.
Foto: Siol
