Ko pišem te vrstice, je (še vedno) 14. februar, god mučenca sv. Valentina. Valentinovo pa je v sodobni popularni kulturi nekakšen praznik zaljubljencev. Kaj je že to zaljubljenost? Je to isto kot ljubezen? Kajti ko v nekomu vidimo idealizirano podobo v skladu z lastnimi željami, to še ni ljubezen, je pa lahko pot do prave ljubezni. Zaljubljenost lahko primerjamo s »šampanjskim veseljem« (po sv. Ignaciju Lojolskem), tako kot penina, ki ob nalivanju v kozarec hitro vzkipi, a se tudi hitro umiri.
Fenomen šampanjskega veselja je morda še najbolje opisal sedaj že nekdanji mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek, ki je že pred časom mladim iz skupnosti Emanuel dejal nekako takole: »Šampanjsko veselje je veselje tega sveta. Začne se s pokom, pljuskom, vzrok zanj je nekaj zunanjega, dogodek, zabava. To veselje po navadi hitro raste, je močno. Zajame in zaposli te v celoti, tudi na čutno-telesni ravni. Je hrupno in te pripravi do tega, da se izražaš impulzivno. Ko se to veselje konča in izzveni še poslednja šala, ostaneta praznina in žalost. Včasih tudi grenak okus ali občutek sramu ob izgubi dostojanstva. Kljub temu si želiš te dražljaje ponoviti in jih doživeti še bolj intenzivno. Če pravi čas ne prepoznamo površinskosti takega veselja, lahko zaidemo v različne deviacije.« Kaj je torej resnično veselje? Pred osmimi stoletji je o tem spregovoril že sv. Frančišek Asiški, ko je sobratu povedal: »Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: ‘Kdo je’? Odgovorim: ‘Brat Frančišek’. In on pravi: ‘Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.’ In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: ‘Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.’ Jaz pa – recimo – še vedno stojim pred vrati in moledujem: ‘Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.’ In oni bi odgovoril: ‘Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.’ Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.« Asiški ubožec tega ne govori na pamet, kajti tudi sam je še kako okusil razliko med »šampanjskim« in resničnim veseljem. Resnično vesel je tisti človek, ki živi v zavesti, da ga Bog ljubi in skrbi zanj.
Razlikovanje med pristnostjo in površinskostjo je še kako pomembna za to, da lahko prepoznavamo zanke zla v našem osebnem in tudi družbenem življenju. Tudi Jezus nam daje svoj mir, a ne tako, »kot ga daje svet« (Jn 14, 27). Ljudje pa smo nagnjeni k temu, da se hitro navdušimo nad privlačnimi rešitvami, medtem ko skušamo neprijetne teme čim bolj pomesti pod preprogo. A kaj, ko čez nekaj časa znova »pokukajo ven«. Šele ko se s problemi soočimo in jih razčistimo, lahko dokončno postanejo del zgodovine in nimajo več vpliva na prihodnost. V aktualnem političnem dogajanju so tipičen primer arhivi nekdanje Službe državne varnosti ter družbeno političnih organizacij iz časa komunizma. Marsikdo si želi, da bi se ta tema umaknila z dnevnega reda, sedaj ko imamo nove težave zaradi naravne katastrofe. A le malokdo pomisli, da smo precej hujše posledice, kot bi jih lahko, utrpeli tudi zaradi dejstva, da se je v cestno in železniško infrastrukturo ter v elektrogospodarstvo vlagalo občutno premalo, pa tudi škoda, ki jo je žledolom povzročil, verjetno nikoli ne bo presegla zneska, ki smo ga davkoplačevalci v času tranzicije namenjali za dokapitalizacije državnih bank ter krpanje bančnih lukenj. Morda se ta teza sliši zelo populistično, toda dejstvo je, da nam iz ozadja še vedno vladajo prav arhitekti bančne luknje, ki imajo morda na vesti tudi kakšen umor. Za svoje vladanje ne potrebujejo volitev, pač pa volitve krojijo preko neformalnih povezav in propagandnih trikov. Zakaj bi si morali torej zatiskati oči pred resnico o tem, kdo nam v resnici vlada in kakšne grehe imajo na vesti tovrstni vladarji iz ozadja?
Ljudje smo pri spremljanju politike najbolj dovzetni za enostavne razlage – ker se večini pač ne ljubi razmišljati o ozadjih in o zgodovini. Zato je vedno najbolj prikladno in udobno, da se s prstom pokaže na »tečneža«, ki nam kazi idilično podobo dežele. In ta »tečnež« je seveda kriv za vse. Nobenega dvoma ni, da pri nas že dolga leta vlogo »grdega račka« slovenske politike igra predsednik SDS Janez Janša, ki bi mu lahko nemara res očitali kakšno manj primerno karakterno lastnost in morda tudi kakšno manj posrečeno politično potezo (recimo tisto, ko je v mandatu 2004-2008 tiho paktiral z Boškom Šrotom, nato pa mu je slednji zarinil nož v hrbet). A v odnosu do prvaka največje opozicijske stranke očitno ni prostora za razum, pač pa za apriori čustveno nabit negativizem. Zato ne preseneča, da velja politični aksiom: če ne sovražiš Janše, si njegov prisklednik, častilec, ga imaš za božanstvo, itd. Vmesne poti ni. Takšnemu ihtavemu manihejstvu ni težko nasesti. Slovenski zgodovinski spomin je pač kratek, večina Slovencev je namreč že pozabila, kdo in kaj je bil Janez Janša leta 1988, zakaj so ga sploh zaprli in kdo je bil za to odgovoren. Prav ta dejstva namreč pomagajo razložiti, zakaj je dolgoletni predsednik SDS v resnici tako osovražen in zakaj se je že kmalu po znamenitem sodnem procesu v zadevi JBTZ tudi mehurčkasta »zaljubljenost« raznih mladolevičarjev, ki so se takrat pridružili Odboru za varstvo človekovih pravic, spremenila v smrtno sovraštvo. Nauk te zgodbe je jasen: modrih odločitev ne moremo graditi zgolj na čustvih. Vendar pa se botri medijske propagande zelo dobro zavedajo, da so prav močna čustva (ki jih seveda sami kontrolirajo preko medijev) najboljše sredstvo za »obrambo« pred nekom, ki javno govori o goloti cesarja namesto o njegovih»novih oblačilih«.
Morda bi bilo zanimivo ob tem spomniti na dogodek, ki se je zgodil ravno ob lanskem kulturnem prazniku. Takrat se je namreč v dopoldanskih urah na Kongresnem trgu zbrala velika množica ljudi. Šlo je za shod, ki ga je organiziral Zbor za republiko, zvrstilo se je veliko govornikov (Janša, tedaj še premier, je navzoče nagovoril preko videoposnetka iz Bruslja), pripravljen je bil tudi kulturni program, med ljudmi pa so plapolale slovenske zastave. Popoldne pa je na istem prostoru sledil vstajniški shod, ki je izzvenel kot pravcata kakofonija, kombinirana s simboli prejšnjega režima. Morda se bo kdo spomnil, kako ponižujoče komentarje smo takrat lahko brali ne samo na račun Janše, ostalih govornikov, organizatorjev in tudi udeležencev shoda. A nekdo se je temu vendarle izognil in si »opral roke«, namreč velik del vodstva trenutne edine krščansko demokratske stranke pri nas. Kot je znano, je vodja njenih poslancev Matej Tonin, podobno Franco Juri, kot junija 1991 pred razglasitvijo samostojne Slovenije, sporočil: »Mene ne bo.« Tudi v imenu stranke, seveda. Izkazalo se je, da ni bilo čisto tako, saj je bilo na shodu navzočih kar nekaj vidnih članov NSi, njen podpredsednik Aleš Hojs je bil celo med govorniki. Kdo ve, ali bi tudi danes ravnali enako, glede na to, da je predsednica stranke Ljudmila Novak svoj nič kaj prijazen odnos do predsednika največje opozicijske stranke, ki je ravno tako kot NSi del Evropske ljudske stranke, predstavila v – tedniku Mladina. Torej prav v tistem mediju, ki ima Janšo zelo v želodcu, hkrati pa je v preteklosti kar nekajkrat na nizkoten način diskvalificiral tudi NSi, predvsem v času, ko jo je vodil še dr. Andrej Bajuk. Dvomim, da je Novakova tako naivna in nepoučena, da tega ne ve. Prav zato je tisto, kar je izrekla v intervjuju, še toliko bolj skrb vzbujajoče in kaže na to, da je NSi stopila na Virantovo pot neposrečene kombinacije politike čistih rok in všečnosti za vsako ceno.
Če je v slovenski politiki v tem trenutku kaj tragičnega, je predvsem to, da ostaja mobilizacijska moč kulture in elan, ki je preko 57. številke Nove revije, pisateljsko-sociološke ustave, Odbora za varstvo človekovih pravic pripeljal do demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, ostal omejen na zgolj enega političnega dediča. Prav na tistega, ki bi ga radi preostali kreatorji parlamentarne politike spravili v karanteno, kar je sicer priznal prvak SD Igor Lukšič, ko je izrazil veselje, ker je samo še ena parlamentarna stranka »destruktivna«. V političnem prostoru, ki je močno kontaminiran z duhom totalitarizma, je očitek o destruktivnosti pravzaprav kompliment. Razen seveda za tiste, ki duhovne specifike slovenske politike ne poznajo in je tudi ne upoštevajo. In prav tu lahko povežemo aktualno politično problematiko z razliko med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Ljubezen v polnem pomenu besede je mogoča, ko v odnosu ni prikrivanja in laganja, ko partnerja najprej sprejmeš takšnega kot je, in se najprej sam potrudiš spremeniti na bolje. Tudi v politiki ni nič drugače. Politična zavezništva pač niso nekaj samoumevnega. Sploh pa ne v Sloveniji, kjer delirija, pogojenega z logiko razrednega sovraštva, še niti nismo začeli zdraviti.
Foto: Flickr
