Vraga smo ohranili

zdravljicaV svojem bolestnem in duhamornem izganjanjem krščanstva iz slovenske javnosti, levica nehote in nevede napravi kakšno zanimivo potezo, ki razgali njeno notranje stanje. Taka poteza se je pokazala, ko so za slovensko himno izbrali le eno kitico iz Zdravljice, tisto, ki ohranja prisotnost vraga. Vemo, da kontinuiteta nima rada slovenstva in tudi Slovenije ne, sicer bi izbrala kakšno drugo kitico, ono ki opeva naš narod, kakor smo tudi peli, če smo že peli to »uporniško« pesem iz osemdesetih let, ko nam jo je hotel Beograd ali po domače partija, prepovedati.

Svojo nevero, ki je, mimogrede, tudi oblika verovanja, pač ponosno izpovedujejo. Ponos, ki je prej napuh, kajti verovati, da Boga ni, je težje in neracionalno kakor nasprotno. Čeprav torej ne verujejo v Stvarnika, še manj v Očeta in Sina in Svetega Duha, pa nimajo težav z vragom. Za našo kontinuiteto torej Boga ni in ne sme biti, nič pa nimajo proti večnemu, brezveznemu in poraženemu nasprotniku le tega. Vrag o katerem govori Prešeren je lahko samo tak, kakor ga predstavlja krščanstvo. Padli angel, ki se je uprl Bogu in od vekomaj do vekomaj vzklika »nočem služiti«. Graditi odnose na nočem pa je pač nemogoče, zato je Lucifer prototip vsakega, ki se zapira vase, ne vidi nikogar drugega kot le sebe in ne naredi ničesar za druge. Krščanstvo nam oznanja, da smo vsi ljudje zaznamovani s satanovo rano in da se lažje zapremo vase, da vidimo le sebe in težko resnično nesebično naredimo kaj za drugega. Iz tega stanja nas rešuje Bog, ki prihaja kot Odrešenik, da bi služil, da bi nas peljal k drugemu in da bi za nas (za drugega) dal življenje. V tem breznu je strnjena vsa razlika med verujočim v Troedinega Boga in verujočim v ne-obstoj Boga.

Biti nekomu drugemu vrag pomeni torej, biti nebodigatreba, izvir nemira in razdora, da celo sovraštva, ki vedno temelji na laži o človeku, o samem sebi, o svojih namenih, o družbi. Ko pojemo torej »ne vrag, le sosed bo mejak!« izražamo svojo željo po neki utopiji, postavljeno v nedoločeno prihodnost, ko bodo celo narodi živeli med seboj v miru. Kako drugačen je krščanski pogled na svet kakor utopija mileranizma, ki jo tako radi gojijo ateisti. Jezus namreč jasno pove svojim učencem, da bo v svetu napredovala hudobija, da bodo preganjani, da bodo vojske, da bo lakota, da bo vsakršno gorje in da se bo po svetu celo razširila kuga nevere… Vsi si želimo miru, ampak poznamo mir pokopališča, mir enoumja, mir totalitarizma pa tudi mir, ki prihaja od Boga, ki sloni na resnici in pravičnosti, pa tudi na ljubezni in usmiljenju in je predvsem dar. Mir je podarjen tistim, ki delajo za mir potem, ko so se resnično potrudili zanj.

Ne čudimo se torej, če med nami ni miru. Ne more ga biti. Miru ni, ker prevelik del, večinski, vladajoči del Slovenije gradi vse na utopijah, na neveri, na volji po oblasti, na izključevanju drugače mislečega, na preganjanju katoličanov, na antipatiji do lastne identitete… kaj pa naj ponuja kontinuitetno konzervativno levičarstvo, da bi iz njihove ponudbe lahko vzkalil mir? Nič. Še več, podzavestno so namesto Boga izbrali vraga, ki je prototip individualizma in obenem vsemogočnega tirana. Vladajoča klika naš narod vklepa v oba pojava. Uspeva jim najbolj radikalen individualizem in korak za korakom vzpostavljajo vsemogočno državo, ki jo pojmujejo kot svoje orodje za obvladovanje zakrknjene in zaostale množice. Zato bo država skrbela za vzgojo otrok, država bo nadzorovala zdravstvo, država bo gospodarila in država bo vse obdavčila… slika je čedalje bolj popolna in nadzor meje s katerimi so komunisti spreminjali države v zapore in udbovski nadzor prebivalstva s katerim so skrbeli za enoumje in zatirali nezadovoljstvo bledijo v primerjavi s tem, kar ta hip omogoča tehnika in znanstveni napredek v umetnosti manipuliranja, ki ga sistematično goji sociologija. Tako nam govorijo o grdem kapitalizmu najbolj kruti kapitalisti, o lepem socializmu največji privrženci kapitalizma, o strpnosti najbolj nestrpni progresisti, o družini sovražniki družine, o enakosti »vseh ljubezni« največji sebičneži… in mi, ubogi slovenski narod, moramo trpeti ta jarem, ki nas ubija. Ko hlapci postanejo gospodarji, takrat se večkrat citira zafrustriranega Cankarja in njegove hlapce. Davno je že tega, 70 let, kar so sistematično pobili našo narodno hrbtenico, gospodarje, podjetnike, svobodnjake, ki o cankarjanskem hlapčevanju niso vedeli nič. In davno je tega, kar jim je uspelo, hlapcem, zmagati s terorjem, ki je uničil vsako željo po uporu proti tiranom v našem narodu. Tirani so pa hlapci, ki nam vladajo. Hlapci po mišljenju, po obnašanju so pa sramota. In ko se brezvestni oblastniki sklicujejo na vest, etiko in moralo, ko kradejo, lažejo in ne odgovarjajo za svoje početje, takrat pridejo nad ljudstvo črni oblaki… A tudi to je skladno z vragom, ki smo ga ohranili. Vrag ruši in uničuje in prelaga odgovornost na drugega. Vrag je brez vesti in nima morale, saj je oče laži.
Rešitev je v Bogu, ki je naša moč. V naših mučencih, ki prosijo za nas. V veri, ki nam pomaga vzdržati in v upanju, ki ne osramoti. Stati inu obstati v tem novem, ne le slovenskem, temveč evropskem viharju je naša naloga. Obrnimo jadra proti vetru in pogumno zrimo v nevihto, ki prihaja. Saj lahko z istim Prešernom pojemo:

V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!

Ali pa še lepše s Kremžarjem:

»Moj narod svobodnjakov rod, si kneze voli sam,
mučencev je, junakov plod,
ki ne boji se ran.
Iz tisočletnih korenin poganja naša rast,
resnico, ljubimo in mir, svobodo, vero čast.
Slovenija, moj dom brez mej,
ker nosim te s seboj;
kjer rod je moj, kjer sin je tvoj,
tam si Slovenija!«

Pripis uredništva: Avtorjeve prispevke boste lahko na Časniku po poletnem odmoru spet prebirali v začetku jeseni.