Vojna bo!

vojna boKo bo v Evropi začelo glasno škripati, bo Slovenija eno tistih območij, kjer bo začelo pokati, saj nimamo ustreznega kolektivnega imunskega sistema, ki bi v kritičnih situacijah zmogel omejiti najbolj brutalne izbruhe nasilja. Kolektivno nasilje oziroma zlo se razvija po podobni dinamiki kot nevihta – nakopičiti se mora veliko vlage, ozračje se mora pregreti, potrebna so kondenzacijska jedra,…, pred neurjem običajno nastopi zatišje, šele nato začne pihati, grmeti in padati. Slovenija je še posebej ogrožena, ker se nahaja v zelo nestabilnem delu sveta in v dobi, ki dobesedno ječi zaradi nakopičenih neravnovesij in napetosti. Če se v Južni Evropi v naslednjih desetih letih ne bodo sistematično udejanjile resnično potrebne družbene spremembe, ne bo več vprašanje, ali bo prišlo do izbruhov nasilja, primerljivega vojnemu stanju, temveč kdaj, do kako hudega in do kako dolgotrajnega?

Čeprav je slovenski »desni« tabor absoluten podpornik evropskih integracij, si moramo priznati, da je tudi »EU-elita« v veliki meri odtujena od realnosti. Lepo je sestankovati z nekaj tisoč ali deset tisoč evri mesečne plače v luksuznih pisarnah in hotelih; lepo je imeti obsežne sisteme subvencij, ki v precejšnji meri služijo podkupovanju lokalnih elit; lepo je biti optimističen, čeprav to predstavlja maligno manipulacijo; lahko je človeške stiske reducirati na statistične podatke; lahko si je zagotavljati podporo ekonomskih elit v zameno za podporo sistemu davčnih oaz, ki v resnici predstavljajo neprimerno večjo grožnjo miru, stabilnosti in varnosti človeštva, kot vse ostale svetovne teroristične organizacije skupaj; … Zaradi te odtujenosti »EU-eliti« v bistvu ni uspelo razrešiti prav nobenega problema v južnoevropskih državah, temveč jih je zgolj pometala pod preproge. Odtujenost od realnosti pa postaja tudi kolektivna bolezen. Če bi sovražnik z atomsko bombo zbrisal mesto Maribor z obličja zemlje, bi nas to verjetno streznilo in bi spoznali, da smo dejansko v izrednih razmerah. Ko pa smo v četrtek izvedeli, da nam je (zgolj) bančna luknja v prah in pepel spremenila premoženje, ki je enakovredno vrednosti vseh zgradb v mestu Maribor, smo to doživeli kot veselo novico, uspeh in olajšanje.

maribor 1312_2013
Maribor, 13.12.2013

Diagnoza: »Kolektivna norost!« Še večji problem pa je, da podobna bolezen že dalj časa razsaja po celotni Južni Evropi. Taktika oktroiranih vlad (npr. Italija, Grčija) ni dolgoročno vzdržna in bo po naravi stvari povzročila krepitev levega oziroma desnega ekstremizma ter nastanek diktatur. Še manj vzdržno je, da si mlade generacije ne bodo imel možnosti ustvariti »normalnega življenja«, zato se bomo pač morali sprijazniti z »nenormalnim življenjem«.

Južnoevropskim in še posebej slovenski družbi v bistvu zgolj sistemi socialne varnosti preprečujejo implozijo. Materialna blaginja je glavna kohezijska sila, ki zagotavlja mir in sožitje. Kakšno stanje duha bi imeli, če bi najvišjo pokojnino omejili na sedemsto evrov, če bi se ostali socialni transferji in subvencije prepolovile, če bi se število javnih uslužbencev in funkcionarjev zmanjšalo za tretjino, če bi polovica zaposlenih v monopolnih (para-)državnih podjetjih izgubila zaposlitev, če bi življenjski standard v povprečju upadel za petino, … ? Zagotovo zelo burno in tudi zelo nasilno. Kaj nas bo držalo skupaj, ko ne bo več veziva imenovanega socialna država?

Stanje v slovenski družbi je še bistveno slabše kot v večini ostalih južnoevropskih držav. Imamo ekonomsko in družbeno elito, katere večji del dobesedno prezira, zaničuje in sovraži »svojo« državo in »svoj« narod – tega pri ostalih južnoevropskih narodih ni zaslediti. Marginalne skupine in marginalni nazori še bolj intenzivno kot drugod na jugu zasedajo centralne pozicije v družbi. Sistemi negativne selekcije so postali družbena norma. Delo in poštenost v resnici ni več obča družbena vrednota. Množični morilci in zločinci predstavljajo nedotakljivo jedro elite, hkrati pa so že opravili in potencirali transfer svoje psihopatologije na svoje vnuke, zato bo nekaj povsem samoumevnega, da bodo vedenjski vzorci vnukov v turbulentnih časih podobni, kot so bila ravnanja njihovih dedov v nekem drugem nestabilnem obdobju. Tudi narodna ali vsaj državotvorna zavest prebivalcev Slovenije ne predstavlja nujno potrebnega veziva. Resnici na ljubo pa tudi desnica ni sposobna obsoditi in izločiti na svoje obrobje »bizarnosti«, ki jim je bila priča v zadnjih dvajsetih letih. Večina ne verjame ne v »cesarja«, še manj pa v Boga. Pa tudi verni bolj malo molimo. Družina je marginalizirana, družba pa razbita na prafaktorje. Družbo prežemajo najrazličnejše zasvojenosti, poganstvo, individualizem, materializem in potrošništvo. To je realnost našega kolektivnega imunskega sistema, ki se mora aktivirati v primeru pandemij. Zavedam se, da je tudi ogromno čudovitega in dobrega v slovenski družbi, ampak to ne more biti izgovor za ignoriranje prej opisane realnosti, temveč motivacija, da si vzpostavimo imunski sistem za primer hudih časov, saj bodo ti po naravi stvari prej ali slej prišli.

Zavedati se moramo, da red ustvarja red, nered ustvarja nered in nenormalnost ustvarja še večjo nenormalnost. Kritična masa nestabilnosti je v sredozemskih državah zelo verjetno že presežena, zato je zgolj vprašanje časa in dinamike sproščanja negativne energije, ki je nakopičena v njihovih družbah. Daleč najbolj nevarna je taktika zanikanja in odtujevanja od realnosti. Sedanja gospodarska kriza v bistvu predstavlja za Slovenijo najmanjši problem. Neprimerno hujša nevarnost so demoni, ki blodijo po naši deželi in čakajo na primeren trenutek, da si bodo dali duška. Resnično grozljivo je, da so se ti demoni iz dedov preselili na njihove vnuke. V pregovoru, da resnica vedno zmaga, nikoli pa ne triumfira, se skriva mehanizem zmage dobrega nad zlom – ni v tem, da resnica triumfira nad lažjo, temveč v tem, da sta resnica in pravica imanentni kategoriji, laž in zlo pa s časom odmirata. Problem pa nastane, ko seme laži in zla pade na plodno njivo otrok ali celo vnukov. V mentaliteti slovenske elite je ta laž in to zlo »pravica do umora in ropa z namenom osvojitve in ohranitve oblasti«. Takšne deviantnosti se občasno pojavljajo tudi v drugih civiliziranih družbah, vendar ostajajo na obrobju, ker jih ukoreninjena zavest pravne in demokratične države odriva na obrobje. Stopnja pravne varnosti v samostojni Sloveniji pa je najbolj nazorno vidna na področju preganjanja in zatiranja najhujših primerov gospodarske kriminalitete. Določbe kazenskega zakonika, ki obravnavajo gospodarsko kriminaliteto, se od leta 1994 niso spreminjale. Opozoriti je potrebno, da je na kazensko pravnem področju načelo zakonitosti še posebej dosledno uveljavljeno, kar pomeni, da tam organi pregona in sodišča nimajo pravice do kakšne posebne diskrecije in ekstenzivnih jezikovnih interpretacij. Zunanji opazovalec zato dobi občutek, da našo policijo in pravosodje vodi neka vsemogočna nevidna roka, ki jima je v obdobju od 1994 do 2008 preprečevala kakršen koli pregon in sankcioniranje najhujših kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete, po letu 2008 pa je ta nevidna roka obrnila palec, s čimer se je začela sezona selektivnega lova na gospodarski kriminal rdeče, črne, rumene in vseh ostalih barv. Da ne bo pomote – sedanje stanje zaradi pregona vsaj nekaterih gospodarskih delinkventov je bolj normalno, kot tisto pred letom 2008. Nenormalno pa je, da očitno obstaja neka nevidna roka, ki policijo in pravosodju usmerja, kdaj se koga ne sme preganjati in sankcionirati, kdaj pa se določene posameznike mora. Takšno stanje nima prav nobene zveze ne s pravno državo, še manj pa s pravno kulturo. Svoje mnenje bom spremenil, ko mi bo kdo od odgovornih logično (tj. brez hipoteze o nevidni roki) utemeljil, zakaj se preteklih 14 let ta del kazenskega zakonika v praksi dejansko sploh ni udejanjal, nato pa se je kar naenkrat začel uporabljati in to kljub temu, da ni prišlo ne do spremembe besedila kazenskega zakonika, niti do sprememb v kadrovski zasedbi v policije in pravosodja. Ravno zato me ne bi prav nič presenetilo, če bi ta nevidna roka v nekoliko drugačnih časih začela policijo in pravosodje usmerjati v množično kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin vseh tistih, ki so moteči za njeno delovanje. Več kot očitno postaja, da se bo Evropa pri tem obrnila stran, ker bo za njo pomembna zgolj sistemska stabilnost države. V pogledu gospodarske stabilnosti že imamo Evropo dveh hitrosti, s časoma pa bomo dobili Evropo dveh hitrosti tudi na področju varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

slovenija 2020
Slovenija 2020

Drugi, še bolj očiten in razširjen primer defektnosti slovenske pravne države in pravne kulture je odnos sodstva do »upnika« (tj. do pravu zvestega subjekta) in do »dolžnika« (tj. kršitelja). Ena temeljnih podstati slovenske pravne države je, da je tisti, ki krši pravila in pravice, bolj zaščite od tistega, kateremu so kršene. Če se spustimo na raven kolektivne podzavesti je to povsem logično, saj temeljna premise elite, katere oblast izhaja iz umora in ropa, po naravi stvari ne more biti dosledna zaščita žrtve in dosleden pregon storilca. Pravo je v svojih globinah usodno zaznamovano s preteklostjo in interesi, kar moramo prepoznati in ozavestiti, ter se do tega distancirati, saj v nasprotnem primeru delovanje pravosodja vodi nevidna roka, katerega delovanja se večina udeležencev sploh ne zaveda. Najbolj tragično pri tem je, da takšen sistem dolgoročno uničuje razvoj zdrave »levice«. Zdrava »levica« pa je najboljša preventiva zoper maligne tvorbe na »desnici«. Namesto tega se Slovenija duši zaradi negativne selekcije, ki je zgolj posledica ekstremno visoke stopnje samoreprodukcije in s tem povezane skoraj hermetične zaprtosti slovenske elite. Zaradi nizke natalitete in ker Bog enakomerno deli pamet in talente med vse ljudi, je logično, da na najvišjih ravneh ni prav nič pametnih in sposobnih ljudi, kot v preostali populaciji, kar ima za posledico neučinkovitost vodenja družbe, saj butasti in nesposobni pač ne morejo kakovostno voditi družbe, pametni in sposobni pa te priložnosti nikoli ne dobijo. V obdobjih kontinuirane gospodarske rasti in blagostanja negativne posledice tovrstne rigidnosti ne prihajajo do izraza, saj je tedaj konstantno zviševal življenjski standard predvsem pri široki množici podpornikov te elite, v manjši meri pa tudi pri opazovalcih.

Resnica in bazična pravičnost sta temelj vsake družbe. Ljudje smo se praviloma pripravljeni spreminjati šele, ko je stopnja bolečine zaradi obstoječega stanja višja od bolečine, povezane s spremembami. Torej je zelo huda bolečina praviloma predpogoj za spremembe. Spremembe pa je mogoče doseči tudi z razumom. Zato je ključno vprašanje, ali bo v Sloveniji prevladala »koalicija razuma«, temelječa na resnici in bazični pravičnosti ali pa bo postala begunka.